Somrak v dolini upanja

V mesecu maju in juniju 1941 so vkorakali italijanski okupatorji v Belo krajino in takoj uvedli strogi red nad nedolžnim prebivalstvom. Mi nismo pričakovali, da nas bo kdorkoli strašil, saj nismo nikomur nič storili in nobenemu narodu prav nič grozili. Naporno smo delali na svoji trdi, skopi in kamniti zemlji za potrebno preživetje.

Trpljenju ni bilo videti kraja, zato se je ljudstvo začelo masovno upirati. Okupator pa se je kruto maščeval s streljanjem talcev, z zapori v internacijah, s požigi in rušenjem domačij, z mučenjem osumljenih oseb in življenje je postalo neznosno.

Odpor proti pobesneli italijanski vojski je iz dneva v dan rasel. Nastal je oborožen partizanski boj zoper krvavo nasilje italijanskih zločincev. Zraven človeških pobojev pa so fašisti požigali tudi domačije partizanov in drugih, nad njihovimi svojci pa izvajali zverinska dejanja.

V naši Beli krajini je bil v štiriletnih bojih proti okupatorju vsak peti prebivalec umorjen.

Devetega maja leta 1945 pa je bilo konec vojne in kljub velikim žrtvam, smo proslavljali dan zmage.

Nihče pa ni po vojni postavljal vprašanja o povzročeni škodi. Na predlog zavezniške protihitlerjevske koalicije pa je bila ta škoda popisana in ocenjena v breme okupatorskih storilcev.

Končno pa so okupatorji po dolgem času premoženjsko škodo v veliki meri priznali in plačali takratni (SFRJ) Jugoslaviji. Del te škode pa je bil iz tega zneska nakazan tudi Sloveniji. Prizadeti v Sloveniji pa po 72 letih še nismo prejeli prav nič. To si tolmačimo tako, da škode nismo prejeli zato, ker smo sodelovali v odporu proti gnusnemu nacizmu in fašizmu, ki bi moral praviloma plačati za vse povzročeno gorje v 2. svetovni vojni.

Gotovo, da se je za vse našel denar za morebitno povzročeno škodo v 2. svetovni vojni, toda za nas niti pare.

Postavljeno je bilo že vrsto vprašanj, da bi končno o tem odločal Državni zbor Republike Slovenije, vlada Janeza Janše je pripravila celo zakon o vračilu premoženjske škode iz 2. svetovne vojne. Toda ta zakon ni nikoli prišel pred Državni zbor, ampak za to ni nihče odgovoren ( Objavljeno v Delu 5.10.2010). Posvetovali smo se tudi z Renato Brunskole, podpredsednico Državnega zbora, ki nam je dejala, da pišimo predsednici vlade Alenki Bratušek in to smo tudi storili. Odgovor od kabineta vlade pa je bil obrazložen kar na štirih straneh (A4), toda negativen.

Nad takšnimi odgovori smo zelo razočarani, saj vse dosedanje slovenske vlade niso hotele prizadetim povrniti niti tistega dela sredstev, ki so nam jih okupatorke države namensko nakazale za povzročeno škodo.

Kdor trdi, da smo pred zakonom vsi enaki, ta se hudo moti in je s svojim razumom na krivi poti. To se je pokazalo tudi pri zadnjem referendumu o otvoritvi arhiva, ki je bil povsem nepotreben, saj bi to pristojnost lahko imel le državni zbor. Predlagatelji pa za to prav nič ne odgovarjajo. Tako so šli zopet milijoni v državni dolg.

Resnično se kopičijo številni problemi, ki so za državo usodnega pomena. Nihče ni več odgovoren za armado nezaposlenih, za neupravičeno bogatenje, za goljufije, za porast državnih dolgov in še bi lahko naštevali nepravilnosti, ki nas vse skupaj peljejo v odvisnost naše drage in lepe slovenske domovine.

Ocenjujemo, da je v Sloveniji še okoli 30.000 oškodovancev in tisti, ki ne bodo podprli naših upravičenih zahtev do poštenega plačila premoženjske škode, ki smo jo doživeli v 2. svetovni vojni nebo lahko, saj nam je bila resnično storjena velika krivica, samo zato, ker smo branili svojo lastno domovino.

Na podlagi navedenega pričakujemo, od bodočega vodstva države, da bo končno to še vedno boleče in pereče vprašanje ugodno rešila v naše skupno zadovoljstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.