Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Pamflet

Stranka, to sem jaz

Pogled na sedanjost iz knjig preteklosti

Tik pred volitvami sta izšli dve knjigi: »Živalska farma« Georga Orwella in »Novi razred« Milovana Đilasa. Predstavljata zgolj branje ali tudi ključ za razumevanje sedanjosti?

Orwell je v svojem delu iz leta 1945 v formi pravljice izpostavil konture totalitarnega sistema, zato se zdi, da danes v njem beremo pravljičarstvo oziroma podobe iz drugih svetov, daleč od nas. Za moderno družbo velja, da je stabilna, da se vrednote ne spreminjajo iz dneva v dan. Da se iz nič pač ne more pojaviti voditelj, ki bi naenkrat osvojil srca skoraj polovice prebivalstva. A če pogledamo zadnje ankete priljubljenosti strank, najdemo stranko Mira Cerarja malo pod 40 odstotki, SDS pri 25, SD pa celo pod 10 odstotki. Toda, kdor bo pobrskal po minulih mesecih, bo zapazil, da sta še aprila po anketnih rezultatih vodili SDS in SD, ena blizu drugi. Kaj se je zgodilo v treh mesecih, da je SD tako deklasirana? Kakšno uničujoče dejanje je storila, da jo je povsem zasenčila še včeraj neobstoječa stranka? Nič posebej opaznega, nobene množice niso protestirale zoper početja dejanja njenih ministrov. Če se v nekaj mesecih javno mnenje tako iracionalno obrne na glavo, potem živimo v izrednih razmerah. Ki jih kajpak v največji meri ustvarjajo osrednji dnevni množični mediji.

Poglejmo nedavni primer, ko se je zadnjega dne junija pred stavbo Vrhovnega sodišča zbralo skoraj tisoč protestnikov, ki so zahtevali, da naj sodišče vendarle odloči o pritožbi Janeza Janše. Televizijske hiše so o zborovanju poročale v osrednjih oddajah, toda pogled v časnike naslednjega dne je prinesel presenečenje. Časnik »Dnevnik« o dogodku sploh ni poročal, »Delo« ga je skrčilo na nekaj vrstici na drugi strani v temi predvolilnega drobiža. Se torej dogodek ni zgodil, je bil tako minoren, da se ga odpravi z vestičko? Ali še drugače, kolikokrat se zbere takšna množica protestnikov pred sodiščem?

Uredniški izbor, ki sklene, da poročila o določenem dogodku ne bo objavil, je sicer pravica izbire, toda s tem ignorira stvarnost. Tudi potresa, ki ruši mesta, namreč ljudje ne marajo, a zato ga mediji še ne bodo prikrili. Z določenim dogodkom lahko simpatiziramo, lahko nas tudi jezi, o njem lahko mediji napišejo tudi zajedljive komentarje, vendar pa ga zato ne izbrišejo. Pač, če to store, se izkažejo za navijaške. Še več, postavijo se na piedestal dirigenta družbe, ki odloča, kaj je napredno in kaj nazadnjaško, kaj je prav in kaj narobe.

Isto »Delo« je denimo samo dan poprej objavilo čez polovico naslovnice fotografijo in obširen članek o protestih, ki so se dogodili pred poldrugim letom. In jih postavilo kot prave demokratične proteste. Ko se istega dne dogodi drugačna ljudska vstaja, pa jo zavrže kot nepravo. Z Orwellom bi pripomnili: Vse živali so enakopravne, toda nekatere živali so enakopravnejše od drugih.

Kaj to pomeni, če dva osrednja dnevnika, izbrišeta veliki protest v glavnem mestu? Je to v interesu bralcev? Ta, ki pričakujejo, da časopisi poročajo o množičnih dogodkih, bo začuden, morda besen, vsekakor pa je potem enostavno razumeti, zakaj dnevniki beležijo padec naklade. Bralci s tem dobijo dokaz, da so spletni portali profesionalno celo bolj korektni do dogodka. Po drugi strani pa se bo del prebivalstva počutil zmanipuliranega in se vprašal, zakaj nima dnevnika, ki jim ne selekcionira pogleda na realnost? V družbi svobodnega podjetništva je odgovor preprost - pojavil se bo nov dnevnik, ki ga ne bo vodil antijanšistični refleks. A tega ni. V času prostega ustanavljanja podjetij tu vlada popolna invalidnost. No, resnici na ljubo velja opozoriti, da je tokrat tretji izmed klasičnih dnevnikov ravnal drugače, »Večer« je namreč fotografije protestov z izdatnim poročilom objavil na naslovni strani!

Za vpogled v bit sedanjosti pa velja brati stare knjige Milovana Đilasa. Nekdanji podpredsednik vlade in član velike četverice »Tito- Ranković-Kardelj-Đilas« je denimo v knjigi »Tito«, ki jo je izdal po maršalovi smrti v angleškem jeziku in je bila v Jugoslaviji prepovedana, objavil nekaj frapantnih podatkov o Titovem vodenju države. Še pred koncem vojne, medtem ko so partizanske armade bile bitke z okupatorjem, je veliki vodja kot prioriteto odredil, da mu popravijo palačo kneza Pavla in vilo na Užiški na Dedinju. Tito se je vanju vselil in sicer tako, da je živel v »užiški vili«, delal pa v knezovi palači. A s tem se šokantnosti ne končajo. Na drugem mestu je Đilas zapisal, da se v njegovem obdobju in pod Titovim vodstvom zvezna vlada sploh ni sestajala, da skratka Tito ni vodil nobene seje razen slavnostnih!!!??? Kaj to pomeni? Predsednik vlade je uradoval v zasebni palači in ne v vladni palači, kabinet vlade pa je deloval prej po principu mafijske združbe kot po pravilih države!

Ali če prevedemo v sodobni žargon: ali ni to prototip korupcije? V primerjavi z njim so koruptivna dejanja, o katerih danes dnevno poročajo mediji, naravnost nedolžni ekscesi. Toda, ker kolektivni spomin ne pozna detajlov vladavine komunističnega režima, se naenkrat zdi, kako je sodobna slovenska država do tal skorumpirana in se ozira po svetlih poštenih časih komunizma.

Sedaj se kot alternativa sicer ne kaže politik, ki bi utelešal nostalgijo po Titu, toda ustavimo se vseeno pri eni izmed lastnosti SMC. Doslej še ni bilo opaziti, da bi stranko Mira Cerarja predstavljal kdorkoli drug razen Mira Cerarja. Mediji često uporabljajo oznako, da je SDS avtoritarna stranka, toda volivci slišijo in poznajo celo četo politikov SDS, ki javno nastopajo in izražajo svoje poglede. Tudi v imenu »Pozitivne Slovenije« ne nastopa le Zoran Janković, temveč najrazličnejši njegovi sodelavci. Poteza avtoritarnosti - stranka, to sem jaz, je najbolj izrazita pri Cerarjevi stranki. Seveda po orwellovsko zakrito v liku poštenega in razumnega vodje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.