Upanje

Zakaj že so pred leti Baski zmagovali v Mondragonu? Ker so verjeli.

Letošnje parlamentarne volitve so dokaz, da se politična kriza v Sloveniji poglablja. V slabem mesecu vsiljene politične volilne drame smo doživeli malo novega. Četrta koalicijska vlada v petih letih bo jeseni ohranila novo staro neoliberalno usmeritev, ki jo usmerjajo priporočila EK. Volitve prinašajo malo novega po vsebini, več sprememb je pri pozicioniranju strank. Cerarju se kot novincu nasmiha zmaga, leve koalicije so bolj zavezujoče kot prej, Janša je izvrstno unovčil svoj zapor, RKC pa je ponovno razbila ambicije NSi in SLS. Toda za množično nezadovoljstvo ljudi so ti politični odgovori premalo. Poskus preurejanja politične podobe Slovenije z ZL in Pirati za zdaj ne uspeva.

Volilne kampanje strank zvenijo prazno, spremlja jo slaba petina volivcev, večinoma pritegnejo starejše volivce, po svojem vplivu prednjačijo televizijska poročanja. Izstopata dve posebnosti in dva največja konkurenta. Časovna pojavnost strank v informativnih oddajah potrjuje absolutno prevlado SDS. Janša je v zaporu pravi politični kapital za SDS, vsa kampanja temelji na tem. Zato je z vidika političnega marketinga presoja škod in koristi drugačna, kot nas skušajo prepričati nekateri pravniki. Volivci kot politični potrošniki na drugi strani najraje posegajo po novotarijah, ki se ponudijo tik pred volitvami, gre za marketinško igro z ljudskimi pričakovanji. Zato imamo drugič zapored pred seboj fenomen, da zmagujejo stranke, ki komaj postavijo temelje in gredo na volitve. To je leta 2011 uspelo Jankoviću in sedaj bo očitno to zmagovito formulo prevzel Cerar.

Seveda je politična aritmetika sedaj drugačna. Leva koalicija ima več predvolilnih zavez, ni več stranke, ki bi lahko igrala prevratniško vlogo DL iz leta 2012 in tudi Cerar ima drugačno širino kot Janković. Demokracija je seveda forma in ne vsebina. Ta temeljni nesporazum lahko vidimo tudi pri tokratnih slovenskih volitvah. Zato tudi vsebinska praznost SMC ni in ne more biti usodna. Ljudje se ne odločajo toliko za kot proti. Nekdaj v razmerju do klerikalizma v RKC in danes do »janšizma«, oboje se kajpada organsko povezuje v novi stari ločnici te temeljne slovenske izbire. Izhodiščni volilni položaj je zato bolj namenjen obrambi pred tistim, česar ne želimo, pred napadalnostjo političnih nasprotnikov, manj gre za vsebino stranke, ki jo volimo. Šele v drugem krogu odločanja potem racionalen volivec svoj glas namenja tistim in tja, kjer lahko prestopi volilni prag in dejansko odloča. Seveda gre za politično iluzijo sodobne demokracije. Predstavniki ljudstva nikoli ne odločajo v imenu predstavljenih, razen če ne bi obveljal star napotek iz pariške komune, da bi jih lahko ljudstvo odpoklicalo. V tej volilni igri strankini programi stopajo šele na tretje mesto končne izbire. Volivce še najmanj zavezujejo. Zato so si tako podobni in ohranjajo zadnjo blasfemičnost demokracije, da dejansko določajo politične preference volivcev, kasnejše koalicijsko povezovanje in kajpada vladni program.

Izstopata dejansko samo dve alternativi: Združena levica na eni strani ponuja sestop iz neoliberalne paradigme, na drugi strani pa kraljuje program NSi.

Vsebina sedanjih volilnih programov so dober dokaz. Bolj so si podobni kot različni, v njih ni najti prave identitete strank, ki bi nam olajšale izbiro med njimi. Na eni strani manjka jasen odgovor, kako razrešiti kratkoročne fiskalne in reformne zaveze do EU, kako povezati ekonomske politike s konsolidacijo in razvojem podjetij, kako doseči konsenz glede socialnih reform in javnega sektorja. To bi morali uskladiti z vizijo, kako in kaj z EU, kakšna naj bo konkurenčna prednost Slovenije kot majhne in gibčne države, kako usposobiti administracijo za razvojni preboj, navdušiti menedžment za nove poslovne modele. Programi vodilnih strank, SMC, SDS, DeSUS, SD in SLS, so precej anemični, nasprotno nas ZaAB opomni, kaj je vlada že storila in kaj z AB še lahko, Jankovičeva PS ponuja najbolj konkreten nabor projektov, toda brez finančnih okvirov, Šoltezovi so blaginjo cepili z lokacijsko rento Slovenije. Razlike vendarle so. Desne stranke večinoma ponujajo neoliberalni koncept varčevalne politike in umik države, SD in DeSUS ponujata keynesianske rešitve in prerazdelitveni model socialnotržnega gospodarstva.

Izstopata dejansko samo dve alternativi. ZL na eni strani v krizi vidi poraz finančnega kapitalizma in ponuja sestop iz neoliberalne paradigme v novi socializem, ki postavlja v ospredje socialno ekonomijo, samoupravljanje, duh vzajemnosti, in združevanja, trajnostni razvoj, ekosocializem. Toda manjka jim bolj operativna platforma ukrepov, prepričljive poti prehoda med sistemi. Na drugi strani kraljuje program NSi, 162 strani obsežna študija, absolutno presenečenje glede na dosedanjo usmeritev stranke. Gre za demonstracijo neoavstrijske politično ekonomske šole, stičišče demokracije, trga in krščanstva. Očitno je skupina piscev želela postati slovenski M. Novak (Krščanska etika in duh kapitalizma). Če je po Tocquevillu religija politični temelj demokracije, pa premostitev »tretje svobode« (Novak) zahteva dvoje, več »samouprave« in manj »ekonomizma«. Transcendentni politični program je na teh dveh točkah sprt z operativnimi ukrepi kakšne Merklove, še bolj pa z dosedanjim dojemanjem programa v stranki. In v tej prevojni točki sta si ZL in NSi sila podobni. Krščanstvo ima enake socialne korene kot socializem, spridili so jih avtoritativni režimi v Vatikanu in Moskvi, zato obe stranki delujeta v praksi razmeroma izgubljeno glede na svoja ideološka stališča.

Nič ne pomaga. Slovenija je trenutno ničvreden drobiž na dvorišču velike EU. Zaradi volilnih dreves ne smemo spregledati razvojnega gozda države. Zakaj že so pred leti Baski zmagovali v Mondragonu? Ker so verjeli. Svet spreminjamo zaradi upanja, ne iz obupa ali strahu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.