Ta čudovita igra

Poklicni nogomet je postal korporativni stroj, FIFA in UEFA globalna holdinga, vsi skupaj pa živijo od mitološke zgodbe o nogometu kot nečem zdravem, nečem, kar lahko ljudem pomaga iz bede

 Suarezov ugriz: najznamenitejši dogodek letošnjega svetovnega prvenstva

Suarezov ugriz: najznamenitejši dogodek letošnjega svetovnega prvenstva
© Profimedia

Bratovševo ploščad, med katere betonskimi stolpnicami sem odrasel, je Vladimir Braco Mušič v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih trdega socializma, projektiral tako, da bi bila, kljub izjemno veliki koncentraciji ljudi na razmeroma majhnem prostoru, čim prijetnejša za njihovo oziroma naše bivanje. Med drugim je obkrožena z več prostori, na katerih je bilo mogoče igrati nogomet. Lahko smo ga igrali na ogromni zelenici čez cesto na severni strani, saj takrat še ni rabila izključno kot stranišče za štirinožne oziroma parkirišče za jeklene ljubljence, ali pa na asfaltnih igriščih na južni strani naselja. Kot da teh prostorov ne bi bilo zadosti, smo žogo brcali tudi na betonski ploščadi med bloki, jo nabijali v njihove stene, naravnost v dnevne sobe nesrečnikov v pritličnih stanovanjih. Nogomet je bil za nas pomemben. Igrali smo ga vsak prosti trenutek in v vsakem vremenu. Na dva gola, na enega, na male, na odbitke, »ševo« ali »pimplerja«, v nešteto izvedbah. Se medsebojno razvrščali, povezovali, prepirali, se sočno preklinjali, včasih tudi stepli, a ga nikoli nehali igrati.

Isto igro so v tistem času igrali tudi fantje in možje v zelenih dresih na Plečnikovem stadionu za Bežigradom, kamor so vsako drugo nedeljo k njim v goste prihajala moštva z različnih koncev nekdanje države in z njimi pisani navijaški romarji, ki so v takrat pustih nedeljskih dopoldnevih polnili ljubljanske ulice in parke, čakajoč na popoldanski začetek tekme. In tudi takrat smo na televizijskih zaslonih lahko gledali, kako isto igro igrajo njeni največji mojstri, a le vsako drugo sredo zvečer, ko so se igrale tekme v treh evropskih nogometnih pokalih. Štirinajstdnevni interval, v katerem smo si lahko ogledali po eno tekmo med največjimi evropskimi moštvi, se z današnjega vidika, ko tako rekoč ne mine dan brez prenosa vsaj ene, še raje pa dveh ali celo več tekem takšnega ranga, zdi neskončno dolg. A ta vmesni čas pričakovanja naslednje tekme in podoživljanja prejšnje je bil neprecenljiv. To je bil čas, ko so junaki nogometne igre z malih zaslonov v naših mislih in pogovorih zrasli še veliko večji, kot so morda v resnici bili. Gol s peto, ki ga je v finalu Pokala državnih prvakov (predhodnika Lige prvakov) na Dunaju leta 1987 v dresu Porta Bayernu zabil Alžirec Rabah Madjer, je bil v senci blokov Braca Mušiča še neštetokrat rekonstruiran praktično, na asfaltnih in travnatih igriščih, pa tudi teoretično, v nogometnih pogovorih na stopniščih, po katerih smo posedali, kadar nismo brcali žoge. Če še danes komurkoli od takratnih uličnih nogometašev z Bratovševe za geslo rečeš »gol s peto«, si lahko stoodstotno prepričan, da ti bo v odziv odvrnil »Rabah Madjer«. Da se neka podoba na ta način zasidra v kolektivni spomin, mora biti ta vmesni, prosti čas med tekmami zadosti dolg. Danes, ko si ne le sledijo v hitrem, divjem tempu, ampak se med seboj celo prekrivajo, mali nogometni navdušenci tega časa zagotovo nimajo več na voljo.

In še za nekaj so današnji nad nogometom navdušeni mulci prikrajšani v primerjavi z nami, zadnjimi otroki socializma. Prikrajšani so za tiste romantične nogometne zgodbe o nepričakovanih zmagovalnih pohodih malih moštev, sestavljenih iz igralcev iz lokalnega okolja, proti končnicam elitnih evropskih nogometnih pokalov, na katerih so za seboj puščali že takrat neprimerno bogatejše zahodnoevropske klube. Si predstavljate, da bi danes na Kantridi pri Reki Matjaža Keka gostoval Real iz Madrida v polni postavi in ... izgubil s 3 : 1? Znanstvena fantastika? Zgolj zgodovina. Natanko to se je zgodilo jeseni 1984, ko je kraljevi klub, za katerega so igrali Chendo, Camacho in Butragueno, moral priznati premoč mali Reki s slovenskim golgeterjem Adrianom Fegicem v glavni vlogi. Dve leti pred tem, v sezoni 1981/82 je Radnički iz Niša, ki je bil celo v jugoslovanski ligi zgolj klub srednjega jakostnega razreda, igral v polfinalu uglednega pokala UEFA. Absolutno najbolj simpatični underdog osemdesetih let pa je bila vsaj zame ekipa sarajevskega Željezničarja, ki sta jo, pod vodstvom legendarnega trenerja Ivice Osima, priljubljenega Švabe, v postavi, katere prva tri imena Škrba-Berjan-Baljić smo tisto pomlad deklamirali kot kakšno ponarodelo izštevanko, leta 1984 od finala pokala UEFA z Realom iz Madrida ločili le dve minuti. Sanje jim je s poznim zadetkom ukradel morda še celo manjši Videoton iz Szekesfehervarja. Da o čudežih, vsaj za današnje razmere v evropskem nogometu, kakršni sta bili osvojitvi Pokala prvakov Steaue iz Bukarešte leta 1986 in beograjske Crvene zvezde leta 1991, niti ne govorim. Takšne nogometne pravljice v vrhunskem klubskem nogometu danes niso več mogoče, zato morajo o njih pisati mladinske povesti, kot je Vražja nogometna druščina, in govoriti mitični filmi, kot je Montevideo, Bog te video, romunski, madžarski ter klubi z območja nekdanje Jugoslavije in iz drugih t. i. obrobnih držav pa iz evropskih pokalov izpadajo že v avgustovskih predkrogih, ko glavni igralci Reala, Barcelone, Bayerna oziroma Manchestra Uniteda še počivajo na kakšnem karibskem, sredozemskem ali tihomorskem otočku, ki ga imajo morda celo v lasti.

Po Ergiću je nogomet lahko zgolj takšen, kakršna je družba, ki ga obkroža, zato sprememb v njem ni mogoče doseči izolirano, pač pa zgolj v okviru sprememb družbe kot celote.

Vmes smo namreč tudi v nogometu enakost dali za svobodo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil nogometni trg še vse prej kot svoboden, bil je celo izjemno reguliran. Tako sta lahko v evropskih klubih igrala največ po dva tuja igralca, ob prehodu igralca iz matičnega kluba v klub v kakšni drugi evropski državi je moral drugi klub prvemu plačati odškodnino, igralci iz nekdanje Jugoslavije so lahko odhajali v tujino šele, ko so dopolnili 27 let, in podobno. Vse navedene in podobne omejitve so preprečevale, da bi razlike med nekaj najbogatejšimi klubi in vsemi drugimi postale prevelike in s tem nepremostljive, tekme med njimi pa rezultatsko popolnoma nezanimive. Enako kot na drugih področjih nam je tudi glede teh omejitev in regulacij danes prevladujoča ideologija prodala zgodbo o omejevanju svobode posameznika, natančneje njegove svobode gibanja (med klubi in državami). Omejitve so začele padati, leta 1995 je evropsko sodišče vzpostavilo Bosmanovo pravilo, najbogatejši klubi so začeli kupovati vedno več igralcev in po vedno višjih cenah, začeli so se množični eksodusi vedno mlajših igralcev iz Južne Amerike, Afrike in z evropskega vzhoda proti središčem finančne, s tem pa, žal, tudi nogometne (pre)moči. Bolj dereguliran in prosto tržno naravnan ko je postajal nogometni svet, bolj sta v ospredje stopali želja po ustvarjanju dobička in možnost za to, ki sta v nogomet privabili ogromna finančna sredstva in superbogataše, kot sta denimo Roman Abramovič, ki je postal lastnik kluba Chelsea, in Malcolm Glazer, ki je kupil Manchester United. Deregulaciji je marsikje torej sledila še privatizacija, ki je, pod geslom svobode, kot se za neoliberalni projekt tudi spodobi, velike nogometne klube iz rok inkluzivnih skupnosti njihovih članov in navijačev izročila v ekskluzivno last bogatih posameznikov ter finančnih ustanov, katerih primarni interes je ustvarjanje dobička in ki na navijače gledajo kot na potencialne potrošnike, na igralce pa (kljub abotno visokim zaslužkom tistih najboljših) kot na blago, ugotavlja antropolog Sam Dubal v delu Neoliberalizacija nogometa: premislek o neoliberalizmu skozi komercializacijo čudovite igre. Po njegovem so se stadioni najbogatejših klubov zaradi tega iz prizorišč, na katerih so nekoč predvsem pripadniki delavskega razreda uživali v nogometu, spremenili v kraje, kjer pripadniki srednjega in višjega sloja nogomet konzumirajo. To je elitne klube sicer odtujilo od njihovih tradicionalnih lokalnih navijačev, je pa sočasno ustvarilo ogromno potrošniško bazo po vsem svetu, ki s plačevanjem TV-pravic (zato so tekme tako rekoč vsak dan) in s kupovanjem najrazličnejših klubskih izdelkov od dresov (zato so vsako leto malo drugačni), žog pa vse do šolskih zvezkov omogoča, da denar nogometnih navdušencev namesto v blagajnah njihovega lokalnega kluba konča v že tako prepolnih žepih lastnikov vedno ožje skupine elitnih nogometnih moštev. Med plačevanjem naročnine kabelskemu operaterju, ki nam zagotavlja deset športnih kanalov s prenosi tekem iz najbogatejših nogometnih lig, kupovanjem dresov Ronalda, Messija in Neymarja ter otrokom sličic Panini in zaraslim bežigrajskim oziroma praznim stoženskim stadionom je torej močnejša vzročno-posledična zveza, kot bi si mi, ljubitelji te čudovite igre, v resnici želeli. A tako pač deluje deregulirani prosti trg in takšna je očitno cena svobode, kot jo prodaja neoliberalna ideologija.

Kot je danes prazna floskula ameriški sen, je prazna tudi zgodba o nogometnem snu, saj nihče iz industrije ne prizna, da nogometni profesionalec postane le eden izmed 12 tisoč mladcev, ki to poskušajo.

Zato zame nogometno odkritje tega mundialskega poletja ni Kolumbijec James Rodriguez, trenutno prvi strelec na svetovnem prvenstvu, pač pa nogometni upokojenec Ivan Ergić, nekdanji kapetan švicarskega Basla in srbske reprezentance, ki z družbeno angažirano kritiko komercializacije nogometne igre navdušuje Srećka Horvata, s poezijo pa Radeta Šerbedžijo. Ergić trdi, da je poklicni nogomet postal korporativni stroj, FIFA in UEFA globalna holdinga, vsi skupaj pa živijo od mitološke zgodbe o nogometu kot nečem zdravem, nečem, kar lahko ljudem pomaga iz bede. A tako kot je danes prazna floskula ameriški sen, je po njegovem prazna tudi zgodba o nogometnem snu, saj nihče iz industrije ne prizna, da nogometni profesionalec postane le eden izmed 12 tisoč mladcev, ki to poskušajo. Toda po Ergiću je nogomet lahko zgolj takšen, kakršna je družba, ki ga obkroža, zato sprememb v njem ni mogoče doseči izolirano, pač pa zgolj v okviru sprememb družbe kot celote, z opustitvijo neoliberalne paradigme. Za družbene spremembe se bomo torej tudi ljubitelji te čudovite igre morali spremeniti iz potrošnikov nazaj v navijače in aktivne državljane, zato ne pozabimo, da 13. julija na sporedu ne bo samo finale svetovnega prvenstva v nogometu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.