Grega Repovž

Grega Repovž

11. 7. 2014  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Voliti prihodnost

Volilna kampanja je po svoji naravi res izredna priložnost, da politiki spregovorijo o zamislih, o katerih imajo redko možnost govoriti: namreč o tem, kako vidijo ureditev družbe. Mediji jim dajo v tem času dovolj prostora, da lahko nastopijo s programi in z idejami, ki jih v »mirni dobi« preprosto nimajo kdaj predstaviti – tudi zato, ker takrat medijev te ideje ne zanimajo, saj se vse vrti okoli vprašanj tistega trenutka. Take so pač zakonitosti medijev.

Letošnja volilna kampanja bi bila lahko še ena zamujena priložnost. V veliki meri pa lahko to vseeno ugotovimo – slovenski politiki o političnih prijemih in idejah iz svoje okolice, bližnje in daljne, izrazito malo vedo. Preprosto ne poznajo ne politične ne družbene misli tega sveta, živijo v preteklih vzorcih, ponavljajo stare misli in izhajajo iz zakoreninjenega prepričanja, da je Slovenija nekakšen otok, ves poseben in izjemen. Vse, kar se dogaja v naši državi, naj bi bilo značilno le za to območje, zato tudi rešitve iščejo v tem svojem svetu, pri iskanju virov znanja in vedenja pa ne sežejo dlje od publicističnih izdelkov. Ne razumejo pomena javnega, ekonomija je zanje preprost svet dobrega in slabega, razprave o človekovih pravicah pa, žal, potekajo na nižji ravni kot v osemdesetih letih. Obstaja velika verjetnost, da bi, če bi se danes v javnosti oglasili primerljivi alternativci, kakršnim so še prenavljajoči se komunisti konec osemdesetih let dali prostor v medijih in v javnosti, to delovalo kot vdor nečesa nevarnega, skrajnega. Kar je bilo konec osemdesetih let normalno, je danes skoraj izrojeno.

Zato so v tej državi tako slabo sprejeti koncepti, o katerih razpravljajo in jih uvajajo v državah, ki jih sicer tako radi navajamo za zgled, od zadružništva do razumevanja države kot enote za zagotavljanje blaginje in zadovoljstva prebivalcev. Kaj si slovenski politiki mislijo o mestu Berlin, kjer lastninjenje infrastrukturnih in komunalnih podjetij poteka v nasprotni smeri, torej iz zasebnega lastništva v javno? Naj vam kar ponudimo odgovor: da je to mogoče v Nemčiji, ki je urejena država, ki nima postsocialističnih in posttranzicijskih travm. A ni res ne eno ne drugo: da Nemčija po združitvi in tranziciji nima travm in da je to mogoče tam, v Sloveniji pa ne. A če nečesa ne poznaš – in večina slovenskih politikov o tem ve malo ali nič –, zadevo razglasiš za nemogočo, za tujek, ki v ta prostor ne spada. Mar ni neverjetno, kako pogosto politiki na primer govorijo o javni upravi, ki bo morala razumeti, da je država kot podjetje, sami pa ne naredijo nobenega koraka naprej? Nobenega koraka naprej na primer tudi od te bedaste misli, da mora javna uprava delovati kot podjetje. Zakaj potem še sami ne financirajo svojih kampanj, s svojim denarjem, kot tvegano naložbo? Logika je enaka in enako neumna.

Prav zato je tako pomembno, da se v parlament prebijejo vse tiste sile, ki v politični prostor vstopajo teoretsko in politično opremljene s sodobno evropsko družbeno mislijo. Pri tem izstopata koalicija Združena levica (in znotraj nje Iniciativa za demokratični socializem) in Solidarnost (ki nastopa skupaj s Socialdemokrati). V teh dveh političnih grupacijah je danes več sodobnega političnega znanja – pri čemer ne mislimo na zvijačnost in vedenje, kako se stvarem streže – kot v celotni slovenski politiki. In ker je slovenska politika res intelektualno podhranjena, delujejo v slovenskem prostoru kot najhujši skrajneži; pa seveda dejansko niso tako odstopajoči, le dejavno spremljajo razvoj v svetu, o katerem pa, žal, zaradi omejenosti medijev, inteligence in politike javnost ne ve ravno veliko. Prav zato je njihov preboj v državni zbor tako pomemben.

Je pa hecno, da ljudje od politikov danes pričakujejo moralo, etiko, dobroto, prijaznost, čistost. Mar se kaj takega sprašujemo o mehaniku, ki nam popravlja avto? Ne, iščemo dobrega avtomehanika. Mar ni neverjetno, da politikom, ki imajo na naše življenje neprimerno večji vpliv, v resnici postavljamo veliko manj zahtevne pogoje, čeprav se zavedamo, da jim v roke polagamo neprimerno večjo odgovornost?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.