Janko Lorenci

Janko Lorenci

11. 7. 2014  |  Mladina 28  |  Kolumna

Volitve drobnega upanja

Negotovost in nekaj ugodnih okoliščin

Izid nedeljskih volitev ostaja negotov. A zdi se, da se najhujše ne more zgoditi; tudi če bi SDS zmagala, ne bi mogla sestaviti koalicije. Prav tako se zdi nepredstavljiv nastanek velike koalicije SMC-SDS. To bi bila (Cerarjeva) izdaja cele vojske volivcev, za državo skrajno škodljiva poteza in hkrati njegov politični samomor.

Parlamentarno preživetje je, po anketah sodeč, trdno zagotovljeno le SMC, SDS, SD in Desusu. Možnost za sestavo koalicije imajo Cerar, Židan oziroma Erjavec in Janša, zadnji samo teoretično. Jedro nove koalicije bo najverjetneje sestavljala trojka Cerar-Židan-Erjavec. Mandatar bo najbrž postal Cerar, ki bo skušal v koalicijo pritegniti še SLS, morda tudi NSi in Alenko Bratušek. Tako bi nastala vlada nekakšne mini narodne enotnosti, stabilnejša in manj ranljiva za Janševe napade, a notranje manj koherentna.

Vsaka nova vlada bo v precej lažjem položaju od vlade Alenke Bratušek, od prvega dne ujete v krčevit boj proti bankrotu države, v strmo zniževanje BDP in grožnjo, da nas bo pograbila trojka, ki jo je v državo klical tudi Janša, domoljub vseh domoljubov.

Bratuškova je sicer za sabo pustila dvoumno zapuščino. Na pozitivni strani sta zavrnitev trojke, začetek okrevanja in delna umiritev družbene atmosfere, na negativni pa visoka, a neizbežna zadolženost in kaotično razprodajanje državnega premoženja. Kritično postaja tudi stanje nekaterih javnih služb, zlasti zdravstva

Scela pa je pogled na gospodarstvo ta čas kar spodbuden. BDP se je začel zviševati in letos bi lahko vsaj presegel povprečno rast evroobmočja, brezposelnost se zmanjšuje. Največji ekonomski paradoks so denarja polne banke, zlasti NLB, ki skopuško in butasto sedi na novcih (podjetja ji zato uhajajo k tuji konkurenci) in je tu le še za okras. Okrevanje je zato počasnejše, kot bi lahko bilo.

Kaj bo počela, kaj bi morala početi nova vlada?

Poglavitnih ukrepov ji nikakor ne sme narekovati EU. Na ekonomskem področju mora predvsem presekati absurdni kreditni krč in začeti – to je mogoče in nujno tudi zaradi delovnih mest – investirati. Čez slepo zujfasto varčevanje bo razumna vlada dokončno napravila križ. To velja tudi za razprodajo »srebrnine« (vladna zamrznitev je vsebinsko upravičena), ki jo ostro odsvetuje že katastrofalna, do neba smrdeča prodaja Mercatorja. Še naprej se bo treba zadolževati, hkrati pa javnofinančni primanjkljaj spraviti pod zahtevane tri odstotke. To bo težavna, a nujna operacija, ki nas bo napravila odpornejše proti bruseljskemu izsiljevanju.

Do EU je treba spremeniti osnovno držo – skrajno škodljivo kombinacijo servilnosti in ideološke (neoliberalne) kooperativnosti z evropsko komisijo. To bo zdaj laže tudi zato, ker EU iz različnih razlogov postaja manj poveljujoča.

Slovenija nujno potrebuje pozitiven, do konca speljan mandat. Toda politična stabilnost bo jalova, če se ne bo politika vsaj delno normalizirala. Namesto kapitala, lobijev, EU … mora znova prevzeti primat v družbi in postati vir dobrih impulzov. To je v bistvu tudi osnovni Cerarjev program – ni zdrave družbe brez zdrave politike. Tu se je globoko zavezal.

Zdrave politike ne bo, če Janši ne bo odvzet vpliv na življenje v tej državi. Zdaj je obsojen in zaprt, a to je premalo. Pomembno je ravnanje drugih strank – njihovo izobčenje SDS. Dobrikanje ne Janše ne njegove stranke ne bo spremenilo.

Spreminja pa se položaj SDS. Z JJ v zaporu in pred verjetnimi novimi sodnimi procesi se bo, naj zdaj še tako razgraja, začela krhati. Slabo obiskana zborovanja kažejo, da je omejena tudi njena ulična moč. Janšo pri življenju še najbolj držijo vse televizije – fascinira jih, bojijo se ga, z njim nabirajo gledanost … bedno in škodljivo do konca.

Od teh volitev ne moremo pričakovati globljega, hitrega zasuka. Naša družba je preveč zakovana v slabe vzorce; poglejmo samo cerkev, uničevalko premoženja, vernosti in strpnosti, ali predsednika države, ki rovari proti sodstvu. Nove stranke s častno izjemo Združene levice se zdijo bolj ali manj starega kova. Koalicija pod vodstvom SMC se bo nagibala k nadaljevanju nekakšnega slovenskega socialnega liberalizma, s poudarkom na (neo)liberalizmu.

Vendar se je ta čas zgrnilo tudi nekaj ugodnih okoliščin: nakazan Janšev zaton, delno spremenjena EU, začetek gospodarskega okrevanja, prebujeno pravosodje, ki lahko pomaga pri čiščenju politike. Tudi ljudstvo ni tako brezupno zmešano, kot bi lahko sklepali po zborovanjih ubogih Janševih upognjencev.

Dovoljen je, v primerjavi z zadnjim desetletjem – izrazito slabim, saj se začenjajo kazati trendi, značilni za nerazvite države, na primer višja umrljivost novorojenčkov – previden optimizem. Vendar se lahko začnemo postopoma vzpenjati le, če se bodo zlasti v glavah politikov zgodili vsaj trije preklopi: ideološki (konec neoliberalizacije, več enakosti), etični (trdo proti korupciji) in psihološki (konec servilnosti do EU). K temu spada tudi pozitivna kadrovska selekcija.

Se bo kaj preklopilo? Bo nujnega pritiska na politiko dovolj? Nas bo nova oblast znova razočarala? Veliko bo odvisno od Cerarja, če bo novi premier. Če bo zgolj pomagal preprečiti vrnitev JJ in SDS na vrh, bo to zaslužno dejanje, a precej premalo. Nezaupanje zbuja, ker se v mlačnih, nesuverenih predvolilnih nastopih toliko izmika. Tako nepredvidljiv in prazen vsega drugega razen obljub o pravnosti, poštenosti, sodelovanju ni bil še noben resen kandidat za premiera. Po volitvah bo izmikanja konec, višinam načelnosti bo sledil padec v naporne nižine realnosti, polne dilem. Moral bo dojeti, da sredinskost sama po sebi ni vrednota. In da je izvoljen tudi kot antijanša.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.