Kritika / Mraz v juliju

za +

Očetje in sinovi.

Mraz v juliju, postavljen na konec osemdesetih let (videokasete, nobenih mobitelov), je triler, kakršen mora triler biti: strašen. Strašen kot starogrške tragedije. Strašen kot elizabetinske tragedije maščevanja. Strašen kot otroci, ki žrejo svoje starše. Strašen kot očetje, ki žrejo svoje sinove. Strašen kot uboj v samoobrambi.

Richard Dane (Michael C. Hall), uokvirjevalec slik iz malega teksaškega mesta, se ponoči nenadoma zbudi: nekdo je v hiši! Njegov sin spi, njegova žena (Vinessa Shaw) je poleg njega: kdo se plazi v temi? Richard zgrabi pištolo in odkoraka v dnevno sobo, kjer v temi zagleda neznanca, očitno vlomilca – in ko se vlomilec premakne, ga nagonsko ustreli. Vlomilcu odpre glavo. Možgani in kri butnejo ob steno. Ob tem se spomnite vseh tistih filmov, v katerih junaki – magari v samoobrambi – pobijejo kopico ljudi, a se potem obnašajo tako, kot da se ni nič zgodilo. Nobenih moralnih dilem nimajo, nobenega nelagodja ne občutijo, ponoči mirno spijo. Mraz v juliju, ki ga je Jim Mickle, veliki up sodobne grozljivke (Mulberry St, Stake Land, Smo, kar smo), posnel po romanu Joeja R. Lansdala, velikega kronista teksaške bizarnosti, pokaže, kaj se v resnici zgodi, ko ubiješ človeka, magari v samoobrambi: možgane ti žrejo moralne dileme, tesnoba, napetost in nelagodje. Hej, že samo čiščenje krvavih madežev je dolg, mučen, res nepozaben proces. Tiste krvi nikoli ne izpereš. Richard Dane ne more spati. A ni edini. Tudi Ben (Sam Shepard), vlomilčev oče, ne more spati. Le da je Ben kriminalec, ki ne more spati. Richardove noči se tako prelevijo v znoj in gnoj paranoje, ki ne gori, ampak se smodi. Toda ko se izkaže, da Richard v resnici sploh ni ubil Benovega sina in da policija nekaj prikriva, nas film odpelje v pravo moralno divjino – v mračno, gnilo, skorumpirano, sociopatsko, snuffovsko divjino Reaganove “podjetniške”, deregulirane Amerike, v kateri se Richard, Ben in privatni detektiv Jim Bob (Don Johnson), Benov prijatelj, sicer tipični teksaški dandy, ki izgleda tako, kot da je ravno prišel z vaje country benda, znajdejo na isti strani fronte. Na drugi strani so pošasti prostega trga. Mraz v juliju – nervozna noir kriminalka, posneta kot grozljivka (predstavljajte si remiks Carpenterjevega Napada na policijsko postajo, Romerove Noči živih mrtvecev in Scorsesejevega Taksista) – pokaže, zakaj trg ne more biti merilo politične svobode. To, da s svojo svobodo ne smeš ogrožati življenj drugih ljudi, za trg pač ne velja. Še več: trg ogrožanje človeških življenj legitimira.