Kritika / Zora Planeta opic

za +

Spopad civilizacij.

V fantastični Zori Planeta opic, ki se začne deset let po nič manj fantastičnem Vzponu planeta opic, rebootu Planeta opic, je svet povsem opustošen – ljudi je okužil in pokončal pandemični opičji virus, produkt znanstvenega eksperimentiranja. San Francisco je zapuščen, popolna distopija: ljudje, ki so preživeli in ki jih vodi militantni Dreyfus (Gary Oldman), živijo v stari vojaški orožarni, med ruševinami, panično se stiskajo drug k drugemu, obenem pa obupano iščejo vir energije, ki bi jih ohranil pri življenju.

Rešitev vidijo v jezu, ki bi lahko pognal opuščeno elektrarno, toda jez leži na teritoriju, na katerem živijo sofisticirane, gensko mutirane opice, ki jih vodi karizmatični Caesar (Andy Serkis). Kar je problem: ljudje in opice nimajo diplomatskih odnosov – opice ljudem očitajo, da so jih zasužnjili, ljudje pa opicam očitajo, da so jih napadle z virusom. In ko se začnejo ljudje stegovati proti jezu, viru energije, zadiši po vojni – spopadu civilizacij. Cloverfield, ki ga je pred leti posnel Matt Reeves in v katerem skrivnostni giganti pohodijo panični New York, je bil alegorija 11. septembra, Reevesova Zora Planeta opic pa izgleda kot nadaljevanje Cloverfielda – kot alegorija ameriške reakcije na 11. september: tu imate spopad civilizacij (ljudje vs. opice = krščanstvo vs. islam), tu imate nevarno “tujo” nacijo (opice = Irak), tu imate boj za energetske vire (jez = nafta), tu imate pozivanje k vojni kot edini rešitvi (Dreyfus = Bush-Cheney), tu imate raso, ki misli, da je upravičena do “kaznovanja”, “humaniziranja” in “civiliziranja” drugih ras, in ja, orožja za množično uničevanje – tistega apokaliptičnega virusa – pri opicah ne najdejo, tako kot ga niso našli v Iraku, če smo že ravno pri tem. Ni se človek razvil iz opice, ampak se je opica razvila iz človeka.