Življenje v taborišču

Palestina je znana po rodovitni zemlji, zato se večdesetletni konflikt z Izraelom vseskozi kaže v odnosu do zemlje, ozemlja in v oženju življenjskega prostora Palestincev. Kmetovanje ob frontnih črtah nam nastavlja ogledalo življenjskih razmer, s katerimi se vsak dan spoprijemajo palestinske družine. Več>>

Pod izraelsko okupacijo, še posebno po umiku izraelske vojske iz Gaze leta 2005 ter gospodarski in politični blokadi ozemlja, se lokalni kmetje, njihovo število presega 35.000, vsak dan srečujejo s smrtno nevarnostjo – in smrtjo. Še posebej so ogroženi med vojaško operacijo, ki jo je Izrael začel prejšnji teden in jo ironično poimenoval Zaščitni rob.

Zadnje nasilje izraelske vojske je življenjske razmere na podeželju izrazito poslabšalo, v tem kratkem času pa je terjalo veliko življenj. Med žrtvami je polovica žensk in otrok, ki so v medijih na zahodu pogosto predstavljeni le kot številke. O tem pričajo fotografije prebivalcev danes izraelskega Sderota – nekdaj palestinskega mesteca Huj. Ti se ob večerih zbirajo v »kinu« ob meji z Gazo in evforično opazujejo zračne napade na palestinsko ozemlje, kar kaže, kako objesten in nehuman odnos imajo do ljudi, katerih življenjski prostor so zasedli.

Zanimivo je, da se prebivalci v mestih tudi v zdajšnji operaciji z izraelskimi »obrambnimi« silami ne srečujejo neposredno. Večina mladih jih v Gazi še nikoli ni videla, pozna jih le zaradi nenehnega preletavanja vojaških letal F16 in brezpilotnih dronov ter iz njih odvrženih bomb, zato konflikt radi primerjajo s filmom Truman Show.

Razmere v ruralnih predelih Gaze pa so vse od izraelske vojaške intervencije in vdora v Gazo leta 2008 bistveno drugačne. Že takrat so opustošili Khan Junis, obmejno mesto na njenem jugu. Družini Kudaih, ki nam je o tem pripovedovala, so vojaški buldožerji zasuli in uničili vodnjak, njihove ovce in kokoši pa so žive zakopali. Še danes nimajo denarja za obnovo, rodovitna zemlja pa jim propada pred njihovimi očmi. Družina je takrat, dan pred vojaško intervencijo, pobegnila oz. se evakuirala iz lastne hiše. »Izraelske kopenske sile so naš dom uporabile kot vojaški štab, iz njega so ubili najmanj tri naše sosede,« nam je povedal oče. O izživljanju mladih judovskih vojakov med zasedbo njihove hiše pa pričajo tudi prestreljeni islamski simboli ter na steno spalnice zakoncev narisana Davidova zvezda – simbol judovske države. Družina Kudaih se kljub vsemu šteje med tiste srečneže, ki po vojaški zasedbi niso ostali brez doma, saj so večino teh po zasedbi porušili.

Miru v Palestini ne poznajo niti v času prekinitve ognja oz. statusa quo. Po koncu osemdnevne vojne leta 2012 in obojestranski določitvi premirja, ki se je končalo v času mirovnih pogajanj med državo Izraelom in okupirano Palestino, je bilo že pred zadnjo agresijo po poročanju nevladnih organizacij ubitih 11 ljudi in ranjenih najmanj 122, med njimi večinoma kmetje in ribiči, ki so skušali preživeti v 1,7-milijonski Gazi. Vzdolž tega 360 kvadratnih kilometrov velikega ozemlja poteka t. i. buffer zone, nekakšno nikogaršnje ozemlje, ki ga je Izrael določil za varnostno razdaljo, med, po njihovih besedah, teroristično Gazo in državo Izraelom. Tamponsko območje uradno meri 300 metrov v širino, izstrelki izraelskih ostrostrelcev pa po navadi padejo precej dlje. V okolici vzhodne Rafe zato kmetovanje že pred letošnjimi spopadi ni bilo mogoče ali pa je bilo zaradi ostrostrelcev izrazito nevarno, in to tudi več kot kilometer in pol stran od meje. Na kmetijah, ki so v dosegu ostrostrelcev in v neposrednem vidnem polju topništva, so zato izobešene bele zastave, zemlja pa je po besedah tamkajšnjih kmetovalcev zaradi bombnih napadov za poljedelstvo praktično neuporabna.

Povod za opustošenje Rafe je bila ugrabitev izraelskega vojaka Gilada Šalita. Uporniške sile Hamasa z območja vzhodne Rafe so ga ugrabile 25. junija 2006. Kot kolektivno kaznovanje za to Hamasovo dejanje so izraelske obrambne sile nekaj dni za tem vdrle na to naseljeno območje ter s tanki in buldožerji uničile celotno kmetijsko in stanovanjsko površino. Ghanma Jbara, starejša kmetovalka, se s svoje zemlje ni hotela umakniti. Dva tedna je bila obkrožena z izraelskimi tanki in pehoto in nihče razen Rdečega križa, ki jo je oskrboval s hrano in osnovnimi potrebščinami, do nje ni imel dostopa. Ostala je na ruševinah lastne hiše in kmetije, kjer živi še danes – v zasilnem bivališču, pod milim nebom. »Moja zemlja je edino imetje, ki mi je ostalo, in nihče mi ne bo vzel še tega,« je povedala.

Zaradi podzemnih tunelov na jugu Gaze, ki sestavljajo oskrbovalno ožilje in podzemno povezavo z Egiptom, je Rafah tudi danes, v času nove vojaške ofenzive, najbolj na udaru. V zadnjem tednu je bilo na okupirano ozemlje, ki ne premore niti osnovne obrambne infrastrukture, odvrženih ali izstreljenih 1000 ton raket in bomb.

Življenje v Gazi je že pred zadnjim izbruhom nasilja oteževala gospodarsko-politična blokada. Elektriko so imeli le nekaj ur na dan, pestilo jih je hudo pomanjkanje pitne vode, življenje pa je bilo razpeto med vojno in navideznim mirom, ki sta v Palestini že desetletja močno prepletena. Rafah, Khan Junis in Beit Hanun so območja, kamor je izstreljenih največ topniških raket in letalskih bomb, uničenih in z zemljo zravnanih največ hiš in kjer je človeška izguba nekaj vsakdanjega. V vsakem domu na stenah visijo slike mučenikov – upornikov in civilistov, ki so umrli pod izraelskim ognjem.

S šrapneli in naboji prestreljeni Disneyjevi junaki v otroški sobi družine Kidah nam pričajo o nedolžnosti ter opozarjajo na kruto realnost konflikta, za katerega se zahodni svet, razen v času vojne, (več) ne zmeni. Ne dolgo tega smo govorili z Ejadom Kidahom, ki z družino živi 400 metrov od izraelske meje v Khan Junisu, in povedal nam je, da so med drugo vojno leta 2012 njegove štiri hčerke, le nekaj sekund prej, preden je bomba zadela njihovo sobo, od strahu zbežale k njemu in njegovi ženi. »Če bi ostale v sobi, bi bile vse mrtve. Pričakovali smo naraščaj dvojčkov, dveh fantov, a je žena tiste noči v šestem mesecu nosečnosti splavila.«

Zaradi tamponskega območja se je obdelovalna površina po letu 2005 zmanjšala za 35 odstotkov, blokada pa je že tako oslabljeno agrikulturo in gospodarstvo Gaze, najbolj znane po pridelavi olivnega olja, jagod in pomaranč, še oslabila. Letni zaslužek v kmetijstvu se je zmanjšal za več kot desetkrat, saj je izvoz praktično nemogoč, kmetje pa so prisiljeni zelenjavo in sadje po veliko nižjih cenah prodajati na lokalnih tržnicah in v manjših trgovinah.

Khalil Zanin, kmetovalec iz severnega območja Gaze, nam je ob našem obisku povedal, da so njegovo zemljo bombardirali in zravnali z zemljo že neštetokrat. Ob kajenju argile, vodne pipe, smo se pogovarjali o Palestini. Povedal je, da razlike v razmerah pred umikom izraelske vojske iz Gaze in v zadnjih nekaj letih praktično ni: »Prej se je nad prebivalstvo fizično spravljala vojska, danes to počno brezpilotna letala, še vedno pa živimo v zaporu, iz katerega ni izhoda.« Khalil se je s kmetijstvom začel ukvarjati šele leta 2003, pred tem pa je bil dolga leta zaposlen kot snemalec v lokalni televizijski ekipi. Pri delu mu največkrat pomaga 14-letni sin Sari, zaposluje pa tudi deset ljudi, toda v času obleganj oziroma vojaške napetosti mora na kmetiji delati sam. Tako se mora na svoje polje ob mejnem prehodu in kontrolni točki Erez (edinem mejnem prehodu z Izraelom, ki je namenjen predvsem novinarjem in delegacijam Združenih narodov) v času nove vojaške operacije, kljub nevarnosti vračati vsak dan, saj si izgube pridelkov, če želi preživeti, družina ne more privoščiti. Prek dreves, ki rastejo pred hišo, pogled iz dnevne sobe Zaninovih seže ravno do mejnega prehoda Erez, zaradi česar so lahka in pogosta tarča raketnih napadov. Tudi v času trenutne ofenzive Zaščitni rob jim ni bilo prizaneseno. Izraelski izstrelek je v soboto prebil stopnišče in razdejal kuhinjo in dnevno sobo. »Hvala dobremu bogu, da so moji otroci in žena živi,« pove Khalil.

S podobno nevarnostjo se vsak dan srečuje Mohamed Abu Dakka. Njegov dom in obdelovalna površina sta od meje oddaljena zgolj 300 metrov. Pred nekaj meseci so ob njegovi kmetiji ostrostrelci ubili dva najstnika, ker sta po njihovi presoji hodila preblizu meje. Mohamed, ki je zaradi tamponskega območja izgubil velik del svoje zemlje, pa zaradi prevelike nevarnosti ne more zaposlovati ljudi. Na kmetiji je prisiljen delati sam, pri tem pa mu pomaga njegova žena Džihan – diplomirana pravnica – in občasno različne mednarodne aktivistične organizacije, ki kmetovalce varujejo kot živi ščit.

Otroško igrišče na strehi njunega doma, obkroženo z ostrostrelskimi stolpi in tanki, simbolizira celotno Gazo in palestinsko ljudstvo – življenje na območju, kjer pogled ne seže dlje od izraelske meje in barikad.

Palestinski intelektualec in pisatelj Edward Said, je nekoč izjavil, da ne smemo dopuščati zatiranja in trpinčenja nekoga zgolj zato, ker je bil zatiralec tudi sam nekoč žrtev. Žal pa se zdi, da se prav v tem skriva pomemben razlog, da si Evropa in zahodni svet zatiskata oči in o palestinskem vprašanju (javno) ne razpravljata. Gaza pa še vedno vsak dan krvavi.