Kritika / 22 Jump Street: Mladeniča na faksu

zadržan +

Trdnost zakona.

Ko je Bruce Willis v filmu Umri pokončno 2 potarnal, da se mu je še drugič zgodila ista stvar, je bil to signal, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju, sequelu velikega hita. Tudi stotnik Dickson (Ice Cube) nam v filmu 22 Jump Street signalizira, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju hita 21 Jump Street: Jenku (Channing Tatum) in Schmidtu (Jonah Hill), svojima “tajnima agentoma”, velikima infiltratorjema, namreč razkrije, da ju čaka misija, ki je dobesedno identična tisti prejšnji.

Le da ju tokrat pošlje na bližnji faks, izvor nove dizajnerske droge, kar je kakopak priložnost, da se 22 Jump Street prelevi tudi v sequel Landisove Nore hiše. Rolajo se bombastične žurke, bratovščine, bebavi rituali, steroidne tekme, slabi tripi, erekcije in wi-fi, predvsem pa se rola ljubezenska zgodba: Jenko in Schmidt ne izgledata le tako, kot da hodita, ampak tako, kot da sta poročena. In na faksu je dovolj žensk in drugih temnih sil, ki ju skušajo ločiti, ali bolje rečeno – vse tiste hotne ženske in vse tiste agresivne, mafijske, morilske sile so tam zato, da bi testirale trdnost njunega “zakona”. Hej, da bi rešila svoj “zakon”, gresta celo na terapijo! 22 Jump Street je dolgo, manično, utrudljivo nadaljevanje znane Tarantinove šale o gejevskem kontekstu Top Guna. Film, ki izgleda kot dvaindvajseto nadaljevanje, nam stalno mežika: vem, da sem sequel! Vi tudi veste, da sem sequel! In zdaj vsi skupaj uživajmo v tem, da smo meta!