Pet izzivov za Mira Cerarja

V 30. številki letošnje Mladine je Borut Mekina predstavil pet izzivov za novo koalicijo oziroma za nove nosilce slovenske ekonomske politike. S člankom in njegovimi sklepi se v glavnem strinjam, imam pa dve pripombi.

Prvič. Avtor članka je dal četrtemu izzivu nove koalicije napačen naslov. Namesto »zaustavitev privatizacije« bi moral napisati »zaustavitev razprodaje slovenskih podjetij«. Gre za proces poceni (na koncu recesije in že zato z velikim popustom) prodaje privatnih podjetij. Tudi, če je država v njih delničar, ima tam položaj osebe civilnega prava. Praksa kaže, da se ne prodaja samo državni delež pač pa celo podjetje in to v glavnem njegovemu konkurentu. Proces je dobro organiziran, rezultat učinkovitega lobiranja uradnikov Direktorata za gospodarske in finančne zadeve Evropske komisije, in medijsko podrt.

Drugič. Avtor članka v petem izzivu predlaga spremembo gospodarske politike. V bistvu govori o razvojni politiki. Včasih zanjo uporabljamo tudi izraz »industrijska politika«. To politiko smo na Slovenskem začeli voditi z zamudo in v glavnem šele, ko smo lahko zanjo angažirali t.i. evropska sredstva. Torej nekako od leta 2004 dalje, še zlasti intenzivno pa od leta 2009. Zanjo smo uporabljali evropske standarde (pravila državnih pomoči na enotnem evropskem trgu). Pri malih in srednje velikih podjetjih ta politika spodbuja investicije v nove tehnologije, pri večjih podjetjih pa v glavnem razvojno in raziskovalno dejavnost ter povezavo z inštituti in univerzami. Načeloma v tej politiki ni prioritet, pač pa je zaveza po soudeležbi gospodarstva pri investiranju v razvojne projekte (nove izdelke ali storitve, nove tehnologije,…). V slovenski razvojni politiki zadnjih let bi lahko elemente oblikovanih prioritet sicer opazili pri t.i. »centrih odločnosti« in »kompetenčnih centrih«. Danes se te politike preoblikujejo v t.i. »strategijo pametne specializacije«. Učinkovitost državnih sredstev, namenjenih razvojni politiki, je nadzirala ustanova, ki je ta sredstva prek javnih razpisov podeljevala (TIA – Javna agencija za tehnološki razvoj Republike Slovenije – v 2012 vključena v SPIRIT, Podjetniški sklad, Ministrstvo za gospodarstvo,…), pa tudi Urad za nadzor proračuna. Zlorabe so bile sankcionirane.

Poleg nepovratnih sredstev so del slovenske razvojne politike od leta 2009 dalje predstavljali krediti Slovenske izvozne in razvojne banke (SID) ter krediti Evropske investicijske banke (v Sloveniji jih je plasirala v glavnem preko SID in včasih tudi preko SKB). Kot obliko povratnega financiranja razvoja je slovenska država ustanovila sklade tveganega kapitala.

Slovenija v vodenju intenzivne razvojne politike ni osamljena. Ta politika je značilna za vsa sodobna razvita gospodarstva. Se pa po metodah razvojna politika (lahko tudi industrijska politika ali pa strateška politika) med razvitimi gospodarstvi nekoliko razlikuje. Za nas je, kot rečeno, značilen evropski tip razvojne politike, kakršnega dopušča in omogoča institucionalni okvir delovanja na enotnem evropskem trgu. Ta okvir dovoljuje nekoliko intenzivnejšo razvojno politiko (višji delež državnega financiranja razvoja in raziskav, v malem gospodarstvu tudi investicij) pri gospodarsko manj razvitih državah in regijah. Zato ima Slovenija pri tej politiki nekoliko več manevrskega prostora kot Avstrija ali pa na primer Nemčija. Pri slednji lahko dodamo, da je bil bistveni del t.i. Schröderjevih reform, poleg zamrznitve plač in povišanja starosti pri upokojevanju, ravno intenzivna razvojna politika. Rezultati niso izostali.

Ob recesiji na naših glavnih trgih (EU, države, nastale na območju bivše Jugoslavije) in omejevalni kreditni politiki Banke Slovenije (po juliju 2010) je bila intenzivna razvojna politika z vplivom na izboljšano konkurenčnost našega gospodarstva edini vzvod odpravljanja gospodarske krize. V to krizo je Slovenija vstopila kot velik neto uvoznik (na poti v položaj strukturno odvisnega gospodarstva), izstopila pa kot velika neto izvoznica. Premik je bil takšen:

- med recesijo 2009 je slovenski izvoz blaga in storitev upadel za 4.3 milijarde evrov (17%);

- od 2009 do 2013 se je slovenski izvoz blaga in storitev povečal za 6.5 milijarde evrov (31%);

- leta 2013 je bil slovenski izvoz blaga in storitev za 2.3 milijarde evrov (9%) večji kot med konjunkturo na svetovnem trgu leta 2008;

- leta 2008 je bil slovenski izvoz blaga in storitev za 0.9 milijarde evrov manjši, leta 2013 pa z 2.4 milijarde evrov večji od ustreznega uvoza.

Ti rezultati so bili doseženi brez pomoči politike deviznega tečaja in ob počasni rasti realnih plač. Te so se na zaposleno osebo od 2008 do 2011 povečale za slabih 5% in leta 2012 upadle v novi recesiji, povezani s kreditno politiko Banke Slovenije in ZUJF. Pa še takrat je slovenski izvoz blaga in storitev naraščal.

Avtor članka »Pet izzivov za Mira Cerarja« navaja rezultate slovenske razvojne politike v EMO orodjarni d.o.o. kot slab primer te politike. Po meni dostopnih podatkih se je konkurenčnost EMO orodjarne d.o.o. s pomočjo ukrepov slovenske razvojne politike okrepila in to podjetje je nato tudi povečalo prodajo na najzahtevnejše trge. Problem je nastal, ko se je solastnik tega podjetja vključil v vodenje razvojne politike. O rezultatih te politike na ravni posamezne gospodarske organizacije je v lanski 25. številki Mladine na primer govoril tudi mag. Iztok Seljak, izvršni direktor Hidrie.