Kritika / Andrej Stopar: Pax Putina

+ + + +

Dopisnik RTV SLO je svoje moskovsko poročevalsko obdobje 2005–2013 strnil v zbirko kratkih knjižnih zapisov.

Kar je dobrodošlo, knjiga namreč prinaša sistematično zbrani pregled najnovejše ruske politične zgodovine. Avtorju je priznati redko delovno energijo, saj je poleg diktata televizijskih poročanj sočasno pisal in premišljeval teme, ki segajo onkraj repertoarja novic radijskih in televizijskih poročil. Vsebinsko pa Stopar s širokim poznavanjem in vpogledom v stanje stvari razbija dominantne antiputinistične stereotipe. In z afirmacijo zgodovinskega spomina postavi drugačne konture pogleda na ex-sovjetske države. Predhodnik zdaj demoniziranega Janukoviča Juščenko je denimo, ko je bil predsednik, v enem mesecu dvakrat razpustil parlament in si neposredno podredil posebne enote policije. Dogodke gre pač meriti in umeščati skozi prizmo tradicije matičnih dežel, od koder je tudi moč razumeti relativno nepopularnost zvezdnikov pouličnih protestov; pri novinarski femme fatale denimo je policija med hišno preiskavo našla za poldrugi milijon evrov gotovine, lepo spravljene v ovojnice.

Čeravno je osrednji aspekt državna politika, pa drobci prinašajo tudi slike vsakodnevnega življenja elite, kot so prizori z obletnice mature tedanjega predsednika Medvedjeva, posneti s kamero sošolca, ki so končali na YouTubu, poanta iz šolskega učbenika, ki Stalina predstavi kot uspešnega državnega menedžerja, presenetljiv historični vpogled v odlomek Gorkega, ki pred stoletjem govori o sedanjosti, ali pa projekt Južnega toka kot realni in pararealni biznis. Sama forma krokija na treh ali štirih straneh resda omogoča nakazati množico utrinkov realnosti, vendar pa bralec vseeno pogreša obsežnejše uvide iz perspektive tam bivajočih.