Bonitetni karneval

Ko človeku presadijo kak notranji organ, je vedno vprašanje, ali ga bo telo sprejelo. Zdaj pa si predstavljajte, da je organ Miro Cerar, telo pa so slovenske politične elite. Vprašanje je: ali ga bo telo slovenskih političnih elit sprejelo? Ne pozabite: Zoran Janković je bil organ, ki ga je telo slovenskih političnih elit zavrnilo. Se lahko Cerarju zgodi Janković? Vprašanje je v resnici drugotno, ali bolje rečeno: četudi Cerarja sprejme telo slovenskih političnih elit (in četudi mu uspe sestaviti »sanjsko« koalicijo), je še vedno vprašanje, ali ga bo sprejelo tudi ono drugo slavno telo – telo mednarodnih finančnih elit. Kdo odloča o tem, kateri organ bo to telo sprejelo in katerega ne, pa dobro vemo: bonitetne agencije.

In to, da o politikah držav in obstoju vlad – tako rekoč tudi o sestavi vlad – še vedno odločajo bonitetne agencije, je vsekakor presenetljivo, celo šokantno, malone nezaslišano. Ne pozabite: leta 2001 je bankrotiral Enron, sloviti ameriški energetski gigant, toda bonitetne agencije so pet dni pred tem s svojimi ocenami še vedno pozivale k investiranju v Enron. Dalje, leta 2008 je bankrotirala investicijska banka Lehman Brothers, toda tri dni pred tem so ji bonitetne agencije še vedno pripisovale najvišjo oceno – še celo tisto jutro, ko je bankrotirala, je bila vredna investiranja. Dalje, zavarovalniška giganta American International Group in Washington Mutual sta bankrotirala z najvišjimi možnimi ocenami bonitetnih agencij. In končno, da vseh tistih mističnih finančnih produktov (CDO, CDS), ki jih je bilo praktično nemogoče regulirati, ne bi mogli oglaševati in prodati brez visokih ocen bonitetnih agencij, je ugotovila že kongresna komisija za preiskavo finančne krize, ki je hkrati spoznala: »Te krize ne bi bilo brez bonitetnih agencij.« Bonitetne agencije so najbolj bajno služile prav z ocenjevanjem teh mističnih finančnih produktov alias »izvedenih finančnih instrumentov«, s katerimi so investitorji recimo stavili, da se bo bonitetna ocena – kreditna sposobnost – te ali one države poslabšala. Ha.

Bonitetne agencije, ki ocenjujejo verjetnost, da bo nekdo dolg odplačal, so zavajale, a preživele. Nič se jim ni zgodilo. Le kako bi se jim? Bonitetne agencije namreč trdijo, da so njihove ocene le mnenja, tako da jih ni mogoče sankcionirati, saj zanje velja svoboda govora in izražanja, kar pomeni, da njihove ocene varuje prvi amandma ameriške ustave. Ne moreš jih tožiti zaradi zavajanja. Hej, povedale so le svoje mnenje! Nihče jim nič ne more. Pa ja ne boste bonitetnim agencijam kratili svobode govora? Le zakaj bi jim jo? Države so same uzakonile njihove ocene.

Zato so bonitetne agencije ocenjevanje nadaljevale, kot da se ni nič zgodilo. Le zakaj ga ne bi? Bonitetne agencije niso kake nevtralne, objektivne in neprofitne institucije, ampak mogočna zasebna podjetja, ki mislijo le na profit. Da so pristranska, je najmanj, kar lahko rečemo.

Kako številke vladajo svetu

»Raziskave so pokazale, da indeksi konkurenčnosti, kakršni so tisti, ki jih ustvarja Svetovni ekonomski forum, le krepijo neoliberalne prakse, ki vlade iz promotork javnega interesa spreminjajo v podpornice tržne ekspanzije. Ta trend so še dodatno okrepili s tem, ko so ocene bonitetnih agencij vključili v javne politike in mednarodne sporazume,« pravi Lorenzo Fioramonti, avtor sijajne knjige Kako številke vladajo svetu (Raba in zloraba statistik v globalni politiki). Pisec ne skriva, da prav bonitetne ocene, ki utrjujejo in slavijo že tisočkrat diskreditirane neoliberalne apetite, odločajo, katera država bo živela in katera bo umrla, kar govori o tem, kako zelo je svetovna politika sprivatizirana. Tisti, ki upoštevajo neoliberalne diktate, dobijo visoke bonitetne ocene – tisti, ki delajo »po svoje« in ki ne nasedajo diktatom »prostega« trga, dobijo nizke bonitetne ocene.

Bonitetna ocena vse stisne k tlom. Pred njo vsi pokleknejo. Vsi se ji priklonijo. Vsi so obsedeni z njo. Vsi se obnašajo v skladu s to oceno. Vsi postanejo njeni prostovoljni in samozadovoljni podložniki. Še več: bonitetne ocene naciji izberejo in določijo novo identiteto, tako da izgleda kot ponižna in hvaležna posvojenka kake neopitagorejske sekte. Vse tja od Pitagore številke niso imele take moči in takega vpliva, pravi Fioramonti. Koliko ljudi je zaradi teh številk propadlo? Koliko jih je izgubilo delo?

Da ena sama bonitetna ocena odloča o tem, kakšna bo javna politika in kako bomo živeli, meji na norost, toda ko se pojavi, vsi še vedno v trenutku obnemijo.

Spomnite se le famozne in fatalne številke, ki sta jo svetu pod nos pomolila harvardska ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart. V razpravi Rast v času zadolženosti, ki sta jo objavila leta 2010, sta »dokazala«, da v času krize s strogim varčevanjem ni mogoče čakati, ker se ekonomija menda dobesedno sesuje, ko dolg enkrat preseže 90 odstotkov BDP-ja. Ergo: odlašanje z varčevanjem je spogledovanje s katastrofo. Njuno številko so pograbili ameriški in evropski neoliberalci. Vsi so jo citirali, vsi so se sklicevali nanjo – tudi Olli Rehn. Rogoff in Reinhartova sta jim priskrbela številko, ki so jo takoj kanonizirali. Dolg škoduje rasti! In če prestopiš magični prag (90 odstotkov BDP-ja), ekonomija omahne v prepad! Strogo varčevanje je zato nujno in obvezno!

Potem pa je Thomas Herndon, 28-letni podiplomski študent, odkril, da sta Rogoff in Reinhartova podatke prirejala in izpuščala, za nameček pa sta delala še hude metodološke in računalniške napake – excel jima je pač zatajil. Izkazalo se je, da je tistih »90 odstotkov«, kot pravi nobelovec Paul Krugman, le »artefakt napak računalniškega programa, izpuščenih podatkov in nenavadnih statističnih tehnik«. Kar pomeni, da je bila politika strogega varčevanja, s katero so okupirali EU in ki je imela katastrofalne posledice, produkt napačnega izračuna, napačne številke. Danes je ta razprava le še predmet posmeha, pravi Krugman. Toda: koliko ljudi je zaradi te »čarobne«, mistične – skoraj pitagorejske – številke izgubilo delo? In še vedno vsi politiki verjamejo tem neoliberalnim številkam, svet pa je še vedno ukrojen po podobi teh številk in ocen.

Že francoski romanopisec Honoré de Balzac je pisal, da so družbe urejene in organizirane po navodilih statistikov, ki imajo neizmerno moč, toda tedaj – v prvi polovici 19. stoletja, ob vznožju kapitalizma – ni niti slutil, kakšno moč in oblast bodo v 21. stoletju imele šele ocene bonitetnih agencij. Te svoje ocene rinejo na kup, kot da so – rečeno z Balzacom – »pšenična zrna«. Okej, kot da so atomske bombe.

Maskirani v plašč neizogibnosti

Bonitetne agencije niso bile vedno tako vplivne. Daleč od tega. John Moody je prvo bonitetno agencijo ustanovil leta 1900, toda bonitetne agencije so začele kraljevati šele v sedemdesetih letih, ko so se stara mednarodna finančna pravila, sprejeta v Bretton Woodsu, zrušila in ko se je začela velika liberalizacija oziroma deregulacija finančnih trgov, ko so se torej začeli neoliberalci na lepem vračati iz politične in ekonomske divjine.

Ne le bonitetne ocene, tudi drugi indeksi so začeli kraljevati šele v času neoliberalnega kraljevanja. Borzni indeks Dow Jones (alias Dow Jones Industrial Average), najslovitejši borzni indeks, je nastal že leta 1896, toda v »ljudsko domišljijo je vstopil šele v devetdesetih letih«, pravi Fioramonti. Kar velja tudi za Nasdaq Composite, ki je nastal leta 1971, na naslovnice pa je prišel šele v devetdesetih letih, v času dotcomskega balona. Toda odtlej so ti neoliberalni indeksi in te neoliberalne številke »glavni junaki tako rekoč vsake nacionalne javne razprave«.

Kar je po svoje smešno, še zlasti če pomislite, da ti borzni indeksi zrcalijo le zasebne finančne transakcije, da vključujejo le podjetja, ki kotirajo na borzi, potemtakem le delček globalnega zasebnega sektorja, in da Nasdaq itak povzema le tehnološke delnice. Toda ti indeksi in te številke so ukrojeni za pritegovanje velikega kapitala. »Ko ti indeksi pritegujejo investicijski kapital, pritegujejo denar, ki bi bil lahko sicer investiran v manjša podjetja in lokalne ekonomije. V številnih delih sveta realna ekonomija zaradi te borzno-indeksne evforije trpi.«

Ti neoliberalni indeksi in številke, svetniški obrazi nevidne roke trga, niso realni kazalci tržne dinamike, ekonomskega zdravja in ekonomskega razvoja, pa vendar »se čutimo bogate, ko so trgi evforični, in revne, ko to lažno bogastvo na lepem sprhni«. Ali kot pravi Krugman: »Ko spregovori Standard & Poor's ali Moody's, to ni glas ‘trga’. To so le neki fantje z načrtom in s slabimi dosežki. In nikoli ne vemo, kakšne učinke bodo imele njihove akcije.«

Toda ti indeksi ne rešijo nobenega problema. Ravno nasprotno: probleme in konflikte prikrivajo. V teh indeksih in številkah se namreč skrivata politika in represija, »maskirani v plašč neizogibnosti«, katere dobro znani sinonim je izraz »ni alternative«.

A vendarle: bonitetne agencije so bile že v osnovi problem, saj so živele v hudem nasprotju interesov. Če je hotela ta ali ona korporacija pridobiti oceno bonitetnih agencij, je morala »izdelavo« te ocene plačati, kar pomeni, da so bonitetne agencije ocene namerno napihovale, če so hotele, da bi bile stranke zadovoljne in bi se še kdaj vrnile. In obratno: v interesu korporacije je bilo, da oceno naroči pri bonitetni agenciji, ki ji bo dala najboljšo oceno. Da bi dobile čim boljšo oceno, so bonitetne agencije celo izigravale drugo proti drugi: dajte nam ugodno oceno ali pa gremo h konkurenci! Včasih pa so bonitetne agencije izsiljevale celo svoje stranke: če greste h konkurenci, vam bomo znižali oceno! Kar pomeni, da so ocene bonitetnih agencij zelo subjektivne in pristranske – jasno, pristranske do tega, ki je oceno naročil.

Kje je tu prosti trg? Glede na to, da so bonitetne agencije slavilke prostega trga in konkurence, je namreč res skrajno čudno, da prav na trgu bonitetnih agencij ni nobene konkurence – že ves čas so odločilne le tri, ki imajo monopol nad ocenjevanjem. Standard & Poor's, Moody's in Fitch. Vse tri so ameriške, nadzorujejo pa 95 odstotkov bonitetnega trga. Konkurence ne pustijo zraven. Ne, z evropsko bonitetno agencijo, ki so jo napovedovali, ni še vedno nič.

Začarani krog norosti

Toda kritiki bonitetnih agencij hitro navržejo še druge hibe: prvič, bonitetne agencije zanima le tržni delež, drugič, finančni trgi – z investicijskimi bankami vred – jih silijo v napihovanje ocen, tretjič, bonitetni modeli niso natančni, četrtič, delujejo zelo netransparentno, metodologija ocenjevanja je misterij, zunanjega vpogleda v to, kako nastane ocena, nima nihče, pravega nadzora ni, petič, njihove ocene niso najboljši in najzanesljivejši vodniki za investitorje. Fioramonti tudi pravi, da te ocene nimajo kake silne informativne vrednosti, saj povedo le, kar finančni trgi že sami vedo – bonitetne agencije izdelajo oceno, ko finančni trgi že sami zaznajo »problematičnega« dolžnika in ko že pošljejo »signal«, da je z nekom nekaj narobe in da je treba kapitalske tokove preusmeriti drugam. Bonitetne agencije to »preusmeritev« potem legitimirajo.

Še huje: finančne trge regulirajo bonitetne agencije, ne pa država, ali bolje rečeno – država je reguliranje finančnih trgov prepustila bonitetnim agencijam, kar pomeni, da finančne trge nadzirajo zasebna podjetja, hja, bonitetne agencije, ki države jemljejo za talke. E, to pa je privatizacija.

Države, ki jim ne kapne, da se s »strukturnimi reformami« ne bodo nikoli razdolžile in da bonitetne agencije strankam v resnici le pripravljajo teren za čim boljši plenilski pohod. In to je vse.

In prav ta privatizacija – ta popolna abdikacija države, ta popolna deregulacija, ta državna uzakonitev bonitetnih ocen, ta suverenost bonitetnih agencij in finančnih trgov – nas je pripeljala v krizo, v kateri so lahko bonitetne agencije z državami počele, kar so hotele. Ne le z Grčijo, Španijo in Portugalsko, ampak tudi z Italijo, Avstrijo in Francijo, da o Sloveniji sploh ne govorim. Z zniževanjem bonitetnih ocen so jih silile v sprejemanje neoliberalnih navodil, deregulacijo vsega, privatizacijo, strogo varčevanje, sekanje izdatkov, demontažo socialne države in izgubo suverenosti.

Bonitetne agencije državi, ki se ne vda neoliberalnim navodilom, ki ne verjame, da ne obstaja alternativa, in ki išče drugo, antineoliberalno pot, znižajo oceno, s čimer jo prisilijo v dražje zadolževanje ter finančno in politično destabilizacijo, kar kakopak potrdi prerokbo, da alternative ni in da je treba upoštevati neoliberalna navodila. Bonitetne agencije, najmogočnejše zasebne institucije na svetu, lahko po mili volji izsiljujejo in pogubljajo države. Njihova politična moč je neizmerna.

Države, ki jim ne kapne, da se s »strukturnimi reformami« ne bodo nikoli razdolžile in da bonitetne agencije strankam – svojim naročnikom – v resnici le pripravljajo teren za čim boljši plenilski pohod (in to je vse), pa so vse te kazni čudovito perverzno sprejele: to, da nam bonitetne agencije znižujejo oceno, da nas finančni trgi kaznujejo in da se zadolžujemo po nenormalni obrestni meri, si zaslužimo, ker ne spoštujemo zavez! Prav nam je!

Vidite, v tem, da nas kaznujejo, smo začeli uživati. To si mazohistično privoščimo. S tem pa je krog norosti sklenjen.

Bonitetne agencije hočejo svet standardizirati. Ne pustijo nam igrati – ni alternative. Pri čemer se spomnim na letošnje svetovno prvenstvo v nogometu, recimo na finale. Ste ga gledali? Če ste ga, potem veste, da so vmes minila obdobja, ko za Lea Messija sploh niste slišali. Kot da ga ni bilo. Že prej, pred drugimi tekmami, pa smo slišali selektorje, ki so govorili, kako bodo storili vse, da Messi sploh ne bo dobil žoge. Kul: in zdaj mi povejte, komu se ljubi gledati tekmo, v kateri Messi ne pride do žoge? Kakšen nogomet pa je to, če najboljšemu ne pustiš, da bi igral? Kar govori o tem, da nogometaši v igri ne uživajo več – uživajo kvečjemu le še v tem, da nasprotni ekipi onemogočajo igro. Kot bonitetne agencije. Kot Moody's. In Fitch.

Nogomet naj bi bil fiesta – vsem naj bi omogočal, da pokažejo vse, kar znajo. Toda tega je konec. Ko so ljudje gledali Brazilce, so rekli: joj, kaj je z njimi, ne igrajo se več, nobenih fint ni več, nobene briljance! Kaj je z njimi? Tole: vsi igrajo v evropskih klubih, ki so jih korporativizirali, uniformirali, standardizirali in birokratizirali. Evropa je Standard & Poor's nogometa, zato bi bilo nesmiselno pričakovati, da nogometašem ne bo predpisala sloga igre. In »divjih« Brazilcev, ki igrajo »po svoje«, ne bo »civilizirala«.