Le da so lepi in čisti

Komentar Igorja Koršiča na moj zapis v Mladini št. 27 z uredniškim nadnaslovom Le da so lepi in čisti in mojim naslovom »Politični državljan in državljanka ali nikoli zadovoljen in zadovoljèn individuum« je nazoren dokaz tega, kako radikalno različna so lahko branja in razumevanja istega besedila.

Ker se mi ob tem zdi, da so v tekstu gospoda Koršiča izpeljani tudi sklepi, ki nikakor ne morejo izhajati iz mojega zapisa, bom opozorila zgolj na nekaj mojih izhodišč, ki jih je g. Koršič povsem spregledal, in obenem vabim bralke in bralce, da se, če želijo, s ponovnim branjem o vsebini prepričajo tudi sami.

1.Namen mojega zapisa ni bila celovita analiza stanja naše družbene stvarnosti, to bi bilo domišljavo in pretencionzno, je pa iz pisanja g. Koršiča mogoče dobiti tak občutek. Opozoriti sem skušala predvsem na nezadostnost tistega dela kritik našega političnega prostora, ki ob volitvah vedno znova govorijo o tem, da na njih nimamo med čem izbirati, da so vsi političarke in politiki enaki, da vedno glasujemo PROTI nekomu, ne pa ZA nekoga. Skratka, na kratko(vidno)st in poenostavljenost nenehnega iskanja nečesa novega, tokrat „novih obrazov“ in ne, denimo, novih programov, idej ali konceptov). Na to sem opozorila, ker so tudi vstaje in ljudje, ki so v njih aktivno delovali (a ne leti) prispevali k temu, da smo imeli tokrat širši spekter izbir. Težko je torej razumeti potrebo g. Koršiča, da pred mano brani vstaje in v njih sodelujoče.

2. Ob tem sem v zapisu želela opozoriti tudi na delovanje tistega dela medijev, ki so predstavitve kandidatk in kandidatov zastavili tako, da so ali iz njih hoteli narediti medijske zvezde ali zabavljače (in pri tem izpostavljali za politiko ne ravno ključna vprašanja glede na trenutno stanje v družbi) ali pa jih prikazovali kot popolne nesposobneže, ki jih je treba osmešiti in prikazati kot na sebi nevredne kandidature oziroma opravljanja politične, npr. poslanske funkcije. Ne en ne drug pristop po mojem prepričanju ne vodita v opustitev skrajno anti-politične nastrojenosti dela medijev in javnosti, temveč v to, da bi tisti, ki se na koncu odločamo, dobili za svoje odločitve potrebne informacije in bi torej lahko na podlagi karseda objektivnih informacij (pa tudi intepretacij!) izbirali ter se odločali za po naši oceni najprimernejše kandidate in kandidatke za opravljanje političnih funkcij. Nasprotno – oba omenjena pristopa povečujeta delež ne-volilk in ne-volilcev, ki se še vedno odločajo za abstinenco volitev.

3. Naj poudarim še, da v članku nisem nikjer ne posredno ne neposredno „branila“ politikov, ki so nam, kot navaja g. Koršič, doslej vladali, niti jih nisem prikazovala kot „kamikaze“, ki da se „žrtvujejo za nas“. Tega vprašanja v svojem tekstu nisem podrobno obdelala, ker za ugotavljanje odgovornosti nosilcev javnih funkcij za nastalo situacijo kot posledico napačnih odločitev v pravni državi obstajajo druge instance oziroma organi, svoje pa vedno povedo tudi državljanke in državljani na volitvah, in tako je tudi prav.