Scarlett Johansson: Več kot le moška fantazija

Mlada ženska sedi priklenjena v celici, prestrašena kot majhna deklica. Vrata se odprejo, vstopi paznik. Ženska ga pogleda, se nenadoma opolzko nasmehne in razširi noge. Paznik odpne pas na hlačah in stopi proti njej. Nekaj sekund pozneje je mrtev, ženska pa pokonci, brez verig.

Ime ji je Lucy in v telesu tihotapi sintetična mamila. Ko eden od zavitkov poči, ji snov začne pronicati v kri in jo popolnoma spremeni. Kmalu deluje tako hitro, natančno in brezčutno kot superračunalnik. Igralka Scarlett Johansson je iz glavne osebe v filmu Lucy ustvarila lepo in strašljivo inteligentno pošast.

»Junakinjo filma so zasnovali na miselni igri,« pripoveduje 29-letna zvezdnica. »Nekateri znanstveniki trdijo, da ljudje uporabljamo le desetino zmogljivosti možganov. Kako bi se vedli, če bi jih uporabljali 30 ali 60 odstotkov? Kaj bi se zgodilo z nami? Lucy je zamisel, ki sem ji skušala vdihniti življenje.«

Film Lucy je režiral Francoz Luc Besson in prvi konec tedna predvajanja v Združenih državah Amerike je prinesel skoraj 45 milijonov dolarjev, več kot je znašal proračun zanj. Za Johanssonovo je to zmaga. S tem je prvič dokazala, da lahko pripomore k uspehu poletne premiere.

Na začetku predvajanja je igralka imela le nekaj intervjujev in še to po telefonu. Je visoko noseča in konec poletja s francoskim novinarjem Romainom Dauriacom pričakujeta otroka. Med pogovorom za ta članek je bila v New Yorku in slišati je bila zelo dobre volje.

Hotela je postati glasbenica in njena vzornica je bila Judy Garland. Vendar je bil njen glas pretemen. Že ko je bila stara osem let, je zvenel, kot bi ga obrusilo veliko viskija in cigaret.

»Igralka ima dve orodji,« je sproščeno povedala, »telo in glas. Če katerega od obeh nima na razpolago, mora toliko več iztisniti iz drugega.« Zasmejala se je z raskavim glasom, ki vedno zveni, kot bi prejšnjo noč prekrokala. Kdor se po telefonu pogovarja z njo, ve, kaj pomeni besedna zveza, da so nekoga sama ušesa.

Letos bo premiera petih filmov, v katerih je nastopila, in sicer v kinematografih ali na DVD-jih. Prvega z naslovom Ona (Her) so predstavili že spomladi in dogajanje v njem je postavljeno v prihodnost. Pripoveduje zgodbo moškega (igra ga Joaquin Phoenix), ki se zaljubi v žensko, čeprav ta nima telesa, temveč samo glas, računalniški glas, ki je glas Johanssonove.

V filmu Under the Skin (Pod kožo), še enem znanstvenofantastičnem filmu, igra zunajzemeljsko bitje, ki zdrsne v kožo neke ženske, da bi šlo na lov za moškimi. Film nas večkrat pretrese s hladnim pogledom glavne junakinje, ki je programirana za lov na plen.

Morda se bo Johanssonova končno izvila iz vsega, zaradi česar so jo izbrali za najbolj seksi žensko, kar jih živi, in se otresla vseh teh trapastih novinarskih vprašanj, kako se počuti kot seks simbol. Morda zaradi tega zdaj igra vloge, pri katerih sploh nima telesa ali za katere je telo le ovoj.

»Kdo ve, nemara se bo Lucy na koncu filma razvila v veliko, univerzalno zavest?« je rekla in se spet zasmejala. »V svojih filmih se gibljem na meji tega, kar bi morda lahko zelo okvirno označili kot človeška narava. Kje se konča, kje se začne? Kaj je njeno bistvo?«

Film Lucy pripoveduje o krvavem boju med zatonom človeštva. Bolj ko se razvija inteligenca, bolj nazadujeta morala in empatija, trdi film. Iz obupane mlade ženske, ki se na začetku filma zaplete v nasilne igre tihotapcev mamil, nastane morilski stroj.

Obraz Scarlett Johansson v nadaljevanju filma vse pogosteje okamni v brezizraznosti. Vse, kar Lucy vidi, posname z lasersko natančnostjo. Igralka gledalcu približa občutek, kako je, če oči vidijo preveč hkrati, kot bi vsakega človeka, ki ga opazujejo, razčlenile na milijarde bajtov.

»Opazovanje ljudi med vsakdanjimi opravili, preučevanje ljudi je pomemben del mojega igralskega dela,« je povedala Johanssonova. »Pri tem se skušam vživeti v ljudi. A Lucy okolico razčlenjuje tako hitro, da občutki tega ne dohajajo. Razdalja med njo in drugimi je tako vedno večja.«

Igra najsodobnejše kinematografske junakinje. Živijo točno na meji med analognim in digitalnim svetom: Lucy, ki se nazadnje spoji z računalnikom kot v agresivnem, ekstatičnem spolnem odnosu, Samantha iz filma Ona, ki ni nič drugega kot digitalni glas, ki pa se želi prebiti iz toka podatkov v svet iz mesa in krvi, ki si za svoj glas hlepeče želi telo.

Skoraj ni hollywoodske igralke, ki bi lahko tako ponotranjila protislovja kot jih Johanssonova. Že ko je bila otrok, je delovala odraslo. Hotela je postati glasbenica in njena vzornica je bila Judy Garland. Vendar je bil njen glas pretemen. Ko je imela osem let, je že zvenel, kot bi ga obrusilo veliko viskija in cigaret.

Scarlett Johansson je leta 1998 igrala v filmski priredbi romana Šepetati konjem (The Horse Whisperer), ki ga je režiral Robert Redford. Bila je deklica, ki ji morajo po nesreči amputirati del noge. Delovala je kot 13-letnica, ki se bliža 30. rojstnemu dnevu, je o mladi igralki povedal Redford. Liku je vdihnila melanholičnost človeka, ki ga je veliko prezgodaj zaznamovalo življenje.

V filmu Sofie Coppola Izgubljeno s prevodom (Lost in Translation), s katerim je Johanssonova leta 2003 pri 18 letih postala slavna, sprva deluje kot naivno dekle, kot nedolžna podeželanka, ki ves dan preždi na okenski polici hotelske sobe, opazuje prestolnico Tokio in si ne upa v veliki širni svet.

Nato nekega večera odide v hotelski bar, se sproščeno nasloni na točilni pult, iz škatlice strese cigareto, jo pogladi in si jo prižge. Na vsem lepem je v vseh njenih kretnjah popolnoma nepričakovana suverenost. Moški, ki sedi poleg nje, je hollywoodski zvezdnik, malo starejši od 50 let, a se ob njej zdi kot majhen fantek.

Njeno telo je en sam demanti današnjih idealov vitkosti. Prej deluje kot zvezdnica iz petdesetih ali šestdesetih let. Tudi zato se lahko brez težav vživi v vlogo starih hollywoodskih div. V filmu Hitchcock na primer igra zvezdnico iz šestdesetih let Janet Leigh. Zdi se, kot bi se iztrgala iz časa.

Njeno telo je en sam demanti današnjih idealov vitkosti. Johanssonova prej deluje kot zvezdnica iz petdesetih ali šestdesetih let.

Ko je leta 2008 sodelovala v predvolilni kampanji za Baracka Obamo, se je veliko Američanov nenadoma počutilo, kakor bi jih vrglo nazaj v leto 1962, ko je Marilyn Monroe predsedniku Johnu F. Kennedyju zapela voščilo za rojstni dan. To so bili otožni spomini na srečne čase, ko sta Hollywood in Washington odkrila ljubezen drug do drugega.

Johanssonovi je všeč, da gledalcem klišeje ženskih vlog vrže kot vabo – trapico z velikimi očmi, lahkoživko z mogočnim oprsjem ali vampirko, ki mori moške –, da jih potem zvleče v svet, v katerem je vse čisto drugače in veliko bolj zapleteno.

Ko je pred štirimi leti v filmu Železni mož 2 (Iron Man 2) prvič igrala agentko Natasho Romanoff, je ustvarila lik, ki je bil za Hollywood nekaj novega. Dotlej so morale biti akcijske junakinje visoke, vitke in športne, amazonske kot Sigourney Weaver ali Milla Jovovich.

Celo Angelina Jolie je tako suhljata, da se človek nenehno sprašuje, od kod jemlje moč, da dvigne pošastno orožje, s katerim ravna v filmih. Telo Johanssonove pa nasprotno govori: ne ukvarjam se s športom in tako mi je čisto prav. Ko med intervjuji govori o hrani, omeni načos in martinije.

Scarlett Johansson je danes več kot le moška fantazija, kar je bila na začetku igralske poti. Ker je ni mogoče uvrstiti v noben tip in ker uteleša žensko samo po sebi, z vsemi njenimi sposobnostmi, je postala vzornica številnih deklet. Priljubljena je kot Jennifer Lawrence in Angelina Jolie.

Že ko je pred šestimi leti z Woodyjem Allenom snemala komedijo Ljubezen v Barceloni (Vicky Cristina Barcelona), jo je na ulicah španske prestolnice čakalo na tisoče oboževalcev. »Ko snemaš kratek intimen prizor za kavarniško mizo na ulici, je to lahko zelo moteče,« je pripomnila. »Si sredi ljubezenskega dialoga, a se počutiš kot v poletnem gledališču.«

Med snemanjem Lucy na Tajvanu so jo nenehno zasledovali vsiljivi fotografi. Režiser Besson je nekaj časa celo razmišljal, da bi prekinil delo. »Zato imam rada New York,« je dodala. »Tu sem odrasla, tu me ljudje pustijo pri miru. Če bi se morala zakamuflirati, da bi lahko stopila na ulico, bi se mi zmešalo.«

V New Yorku predvajajo tudi njen režijski prvenec, posnet po romanu Summer Crossing. Rokopis so odkrili šele leta 2004, dve desetletji po smrti pisatelja Trumana Capota. Načrti Johanssonove za bližnjo prihodnost so: najprej poročiti se z Dauriacom, nato roditi, nato dopolniti 30. let, nato posneti film.

»Capotova zgodba je na zelo tragičen način romantična in verjetno me je zato tako ganila,« pravi. »Konec nedolžnosti opisuje kot izgubo nečesa nadvse dragocenega. Človek se lahko v obdobju odraščanja zlomi, če mu tega ne uspe premagati.«

Pri tem zveni, kot bi vedela, o čem govori.