Absurdistan

Dobro znana metoda: ko ne znaš odgovoriti na to, kar je res predmet polemike, skušaš speljati pozornost drugam. Predmet te polemike ni bilo, kot to skuša zdaj zamegliti g. Biščak, vprašanje, ali je v različnih primerih treba odločati različno ali ne, ampak ... bom kar citiral: „To gotovo ve tudi g. Biščak - očitno pa ne ve tega, da je vprašanje, kdaj gre za bistveno različne primere in kdaj ne, eno od najpomembnejših vprašanj zakonitega in pravičnega sojenja, torej izrazito pravno vprašanje.“ Kar dvakrat je namreč izrecno zatrdil nasprotno - da to ni „pravno vprašanje, ampak vprašanje vrednot neke družbe“. Moj odgovor je bil: pravo ni zgolj nekakšen sistem „tehničnih“ pravil za človeško ravnanje, ampak sistem pravil, ki varujejo ravno „vrednote neke družbe“. Ravno pravo (in znotraj njega še posebej ustava) vzpostavlja vrednotni sistem družbe.

In g. Biščak? Namesto odgovora (vztrajanja pri svoji tezi ali odstopa od nje) skuša speljati pozornost drugam - in to celo tako, da mi podtakne, da skušam „pravno utemeljiti potrebo po prioritetni sodni obravnavi“ Janševe zadeve, ker gre za politika. Jasno sem povedal, da se je v tem primeru takrat mudilo zato, da bi se stvar razjasnila še pred začetkom volilne kampanje (ali nato vsaj pred začetkom dela državnega zbora) - kakor se lahko v kakšnem drugem primeru mudi zaradi takratne bolezni otroka obsojene matere, umiranja obsojenčeve žene ipd. In nato sem le malo kasneje (v strokovnem tedniku) pojasnil, da zavlačevanje vrhovnega sodišča pri odločanju o tem vprašanju pri Janši sicer ne pomeni nikakršne politične zlorabe sodstva, da pa temelji na že dolgo ustaljenem, vendar povsem protiustavnem načinu odločanja o vseh tovrstnih vprašanjih (kdaj prekiniti izvrševanje kazni, dokler ne bo sprejeta dokončna odločitev). Sodnikom v nobenem od takih primerov, ne le pri politikih, ni treba najprej preštudirati vsega dolgega spisa, ampak bi v vseh primerih morali najprej hitro odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahteve za odlog ali prekinitev kazni - šele potem pa v normalno potrebnem času o izpodbijani sodbi sami. Nobenega odgovora na ta moj hudi očitek doslej - od nikogar. Jasno, zakaj ne: lažje je igrati na demagoško karto, da hoče Krivic privilegije za Janšo. To mnogi hitro sprejmejo, čeprav ni res - kaj je v našem sodstvu res narobe, so pa težja vprašanja, s katerimi se površnim kritikom ne ljubi resno ukvarjati. Kaj šele, da bi prizadeti priznali kakšno napako, ki jim jo jasno dokažeš.

Ampak malo kasneje pa g. Biščaka vendarle zanese spet k vrednotam - in tam se spet jasno vidi, da so zanj vrednote nekaj zunaj prava. Takole pravi: „Če bodo sodniki odločili, da bi obravnava morala biti prednostna, bodo to storili v nasprotju z vrednotami večine ljudi v teh državi ...“ (skrajšano: ker si politiki v kazenskih zadevah zaslužijo strožjo, ne milejšo obravnavo). Spet demagoški, površnemu bralcu všečen „argument“. V resnici pa bi v vseh nujnih primerih (pa naj bodo politični ali nepolitični) sodišča morala odločati ustrezno hitro, ne pa z nedopustnim zavlačevanjem povečevati nevarnost nastanka večje škode, še zlasti na temeljnih človekovih pravicah. To so vrednote, ki so vpisane v naš pravni red - Biščakova trditev, da bi bilo to „v nasprotju z vrednotami večine ljudi v tej državi“, pa pomeni trditev, da so v ustavo vgrajene vrednote v nasprotju z vrednotami večine državljanov.

In to je seveda lahko kdaj tudi res. Če ustava npr. prepoveduje smrtno kazen, to še ne pomeni, da se s tem večina ljudi strinja. Ampak v pravni državi so sodišča vezana na ustavo in zakon, ne na to, kaj o nečem misli večina ljudi v državi. Kadar je ljudska volja drugačna, mora ta najprej doseči spremembo ustave in zakonov. Da moram to v polemiki dopovedovati celo nekomu, ki je pravnik, je pa tudi eden od simptomov stanja „pravne države“ pri nas.

Na bistveno višji argumentacijski ravni podobna vprašanja v isti številki Mladine obravnava pravnik Dino Bauk, le da se ne morem strinjati z njegovo razlago zakonske določbe, da poslancu preneha mandat, če je obsojen na več kot šest mesecev zapora. Pravi, da v tej določbi ni „časovne komponente“, ki da smo jo vanjo vnesli Teršek, jaz in drugi, ne da bi to „podkrepili z ustreznimi argumenti“. Tega doslej nisem štel za potrebno, ker je že po gramatikalni, kaj šele po logični interpretaciji jasno, da se vseh šest alinej tega člena (če izgubi volilno pravico, če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije, če nastopi nezdružljivo funkcijo itd.) nanaša na to, kar se zgodi po pridobitvi mandata - in že zato isto velja tudi za primer obsodbe na nadšestmesečno zaporno kazen. A prav pri tej alineji njeno „časovno komponento“ dodatno utrjuje še močan ustavnopravni argument: če so volilci za to obsodbo v času volitev vedeli in so obsojenca kljub temu izvolili za poslanca (v državi, kjer ustava in zakon tega ne prepovedujeta), potem je spoštovanje aktivne volilne pravice volilcev in pasivne volilne pravice izvoljenega vrednota, v katero bi lahko posegel samo zakon. A če mu je zakon dovoljeval kandidirati in postati poslanec, si ne znam predstavljati ustavno dopustnega zakona, ki bi takemu, zakonito izvoljenemu poslancu naknadno (retroaktivno) odvzel mandat zaradi že poprej znane obsodbe, ki mu kandidiranja ni preprečevala. Komur to ni všeč, naj se jezi nad pisci ustave in zakonov, ne nad tistimi, ki vztrajamo pri njihovem spoštovanju.

Prej omenjeno je hkrati tisti „vsebinski razlog“ za upoštevanje te „časovne komponente“, za katerega g. Bauk pravi, da ga ni mogoče najti. Res ne - če pozabiš na ustavo in na pomen v njej vzpostavljenih temeljnih pravic.

Še nekaj o zame neresnem „argumentu“, da moje in Terškovo stališče odpira pot „zaporniškim strankam“ in „parlamentu kriminalcev“: na svetu ni volilcev, ki bi volili splošno znane kriminalce v parlament. Če začne kje iz političnih razlogov, ker npr. oblast politične nasprotnike obsoja kot kriminalce, nastajati ta „nevarnost“, jo pa oblast z zakonom hitro prepreči. Ali pa (iz drugačnih razlogov) npr. v Indiji, za katero sem prebral, da je že 30% poslancev osumljenih korupcije, spolnega nasilja in podobnih dejanj. Toda v Indiji je obsojencem (nad dve leti) prepovedano tako kandidirati kot tudi ostati poslanec - bomo pač tudi pri nas morali stvar ustrezno pravno urediti.

In še ena zanimivost iz indijske izkušnje. Lani je vrhovno sodišče razglasilo za neustavno zakonsko določbo, po kateri mandat obsojenemu poslancu ne preneha, dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva zoper obsodbo. V indijski ustavi namreč piše, da mandat preneha z obsodbo - in pooblastila za drugačno zakonsko ureditev v ustavi ni. Konec debate. Zato bi tudi pri nas ustavi zvesti vrhovni sodniki morali hitro in „suho“ (kot indijski) odločiti: ker je bil Janša izvoljen v skladu z ustavo in zakonom, ga je treba do dokončne odločitve o njegovi obsodbi takoj izpustiti (z opombo: če hočete v kasnejših primerih kako drugače, pa popravite ustavo in/ali zakon). Težko vprašanje, kako rešiti zadrego, če bi bila Janševa obsodba doma na koncu potrjena, preden se mu bo mandat iztekel, pa si prepustimo za takrat, ko bi se to zgodilo. Upam, da se ne bo - kajti potem bi sledil še Strasbourg. Tam smo bili že dvakrat hudo „tepeni“ - bomo tvegali še tretjo osramotitev?