Kritika / Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?

+ + +

Avtobiografija najslavnejšega ex-Yu režiserja.

Cineast, ki si je pridobil simpatije s filmi, potem pa jih je z izjavami in promiloševićevsko držo sistematično izgubljal. Tokrat je snemanje zamenjal s pisanjem. Kaj je torej ustvaril s črkami?

S popisovanjem sarajevskega otroštva in nadaljnjih desetletij je izrisal dvojni okvir: mentalno pot filmskega ustvarjalca in formacijo svojega političnega pogleda. Knjiga hipoma nakaže, da bo sledil humorju Bore Ćosića, Mirka Kovača ali Miljenka Jergovića v orisih vsakdanjih mentalitet partijske Jugoslavije, toda potem sledi tradicionalnemu biografskemu žanru, ki je sicer intriganten v popisovanju družinskega, prijateljskega in političnega miljeja. Kot sinu pomočnika ministra se mu odpirajo vrata kariere, kot zvezdnik se srečuje s predsedniki Cvijetinom Mijatovićem, Alijo Izetbegovićem in Slobodanom Miloševićem.

Tu velja napraviti paralelo z Bergmanovo in Buñuelovo avtobiografijo. Švedski cineast premore izjemno distanco do sebe, celo oceno, da je bil v določenem obdobju zanič, španski filmski mojster pa v knjigi »Do zadnjega diha« prav briljira v lahkotni samoironiji. Kusturica v pisanju nastopa kot resnobni zvezdnik, ki je v spopadu s svetom, ki ga ne razume, pri čemer pa od zvezdniške dobe naprej zre iz perspektive političnih presojanj. S tem svojo osebnost zreducira na politični pogled in izpusti samega sebe kot avtorja in umetnika. Pač, kot file rouge se vrstijo obiski in srečanja z družinskimi člani, ki pa jih popisuje v maniri pisca srednješolskega dnevnika.

Kusturico je definitivno bolje gledati kot brati.