Jure Trampuš

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Politika

Karl večni

Zakaj so lahko v Evropi zadovoljni, da nimajo Karla Erjavca?

Karl Erjavec je konec maja obiskal Moskvo. Med drugim se je srečal z zunanjim ministrov Rusije Sergejem Lavrovom (na fotografiji nekaj minut pred srečanjem). »On je velik diplomat, name je naredil velik vtis,« je dejal kasneje. »In Hillary Clinton tudi,« je dodal hitro, da bi uravnotežil slovensko zunanjo politiko.

Karl Erjavec je konec maja obiskal Moskvo. Med drugim se je srečal z zunanjim ministrov Rusije Sergejem Lavrovom (na fotografiji nekaj minut pred srečanjem). »On je velik diplomat, name je naredil velik vtis,« je dejal kasneje. »In Hillary Clinton tudi,« je dodal hitro, da bi uravnotežil slovensko zunanjo politiko.
© Profimedia

V Sloveniji je več kot 600.000 upokojencev. Če bi vsi ali polovica izmed njih volila stranko Desus, bi bil Karl Erjavcev novi premier. »Kdor pravi, da je Erjavec uspešen, se moti. Njegova volilna baza je bistveno večja od njegovega volilnega izida,« pravi eden izmed njegovih kritikov.

To drži, številke pa povedo tudi drugačno zgodbo. Ko je Karl Erjavec prevzemal Desus, je bila stranka tik pred izpadom iz parlamenta. Na volitvah leta 2004 se je stranka v parlament uvrstila samo za nekaj sto glasov, Erjavec pa v svoji volilni enoti ni dobil dovolj glasov, niti da bi postal poslanec. Postal je minister za obrambo. Desus je danes druga največja parlamentarna stranka, z desetimi poslanci, na volitvah jo je podprlo enkrat več ljudi kot pred desetimi leti. »To je uspeh, še naprej se bomo borili za naše upokojence,« je Erjavec izjavil na dan volitev. Se res borijo, je Erjavec zagovornik upokojencev ali pa je zgolj zelo ambiciozen politik, ki se norčuje iz države, volivci pa ga pri tem podpirajo?

Stranka Desus je cehovska, interesna stranka. Njen glavni cilj je dobrobit upokojencev. Desus ni svetovna posebnost. Hrvati poznajo Hrvatsko stranko umirovljenika, v saboru ima štiri predstavnike, Italijani Pensionati Uniti, Izraelci Dor, Nizozemci 50PLUS, Norvežani Pensjonistpartiet, a gre za majhne, nepomembne stranke, ki so na volitvah neuspešne.

V Sloveniji je drugače, Desus je bil član vseh vladnih koaliciji od leta 1996, izjema je le polletno obdobje vlade Andreja Bajuka. Erjavec je minister skoraj že deset let, preživel je štiri premiere, enkrat je kot minister odstopil sam, drugič je vlado zapustila njegova stranka, obeta se mu peti ministrski mandat. »Še sreča, da ne skrbim tudi za mlade. Če bi, bi verjetno na naslednjih volitvah zmagali,« se rad pohvali. Kljub temu da je sodeloval v dveh Janševih vladah, pravi, da so mu blizu ideje levice. »Imam se za levičarja, za socialista, za francoskega socialista. Združena levica je bližje komunistom, jaz pa sem socialist, v otroštvu sem živel v Belgiji, v rudarskih revirjih, in tam smo bili vsi za socialo, za socialno varnost. A če me sprašujete o sodelovanju z Janšo, sem prepričan, da z njim ne bom nikoli več v koaliciji. To bi bil čudež.« Resnica ni tako preprosta, Janša je bil že osumljen korupcije, pa Erjavec ni videl nobenega problema, da ne bi vstopil v njegovo vlado. Janša je govoril o domnevno neupravičenih privilegijih upokojencev, pa to Erjavca ni motilo. Še več, Erjavec je podprl zakon o uravnoteževanju financ, ki je 26.000 upokojencem neustavno znižal pokojnine. Podpiranje zniževanja pokojnin po ideološkem ključu pa ni značilnost politika, ki zase pravi, da podpira družbo solidarnosti.

Človek mnogih strank

Erjavec se je Desusu pravzaprav zgodil. Pred volitvami leta 2004 je stranki kazalo slabo. Bil je čas Ropove vlade, afer glede Oriona in Zbiljskega gaja, zgodb o tem, kako so notarji sodelovali pri izkoriščanju kreditojemalcev. Erjavec je bil takrat sekretar v kabinetu pravosodne ministrice Zdenke Cerar. Tam je bil že štiri leta, na ministrstvo ga je iz urada varuha človekovih pravic pripeljal Ivan Bizjak, s katerim sta se poznala še iz časov stare SKD, katere član je bil Erjavec od zgodnjih devetdesetih let. Vmes je Erjavec neuspešno kandidiral tudi za člana izvršnega odbora SLS. Skakal je iz ene stranke v drugo. »Pred več kot dvajsetimi leti sem delal v občinskem izvršnem svetu v Kranju, pa so me nagovarjali, naj vstopim v SKD, in sem vstopil, potem je prišlo do razdruževanje in združevanja s SLS, in ko so ti zapustili Ropovo vlado, me je ministrica Zdenka Cerar nagovorila, naj vstopim v LDS, češ da sem mestni fant. Nekaj so mi dali podpisati, pa sem podpisal, prišla je položnica, vendar v LDS nisem nikoli deloval,« se spominja Erjavec. Erjavec se ni samo podpisal, tudi plačal je članarino LDS, četudi je kasneje, preden je kandidiral za predsednika Desus, na svoje članstvo priročno pozabil. »Le nekaj tednov po pogovoru s Cerarjevo je k meni prišel tedanji predsednik stranke Anton Rous in me povabil k Desusu. Kakšen Desus, to je za upokojence, sem mu odgovoril, a me je prepričeval, da bom, če jih podprem, v novi vladi minister za pravosodje. Gledam ga, vidim, da misli resno, in sem sprejel ponudbo.« Po volitvah leta 2004 je Rous držal besedo. »Janša absolutno ni želel, da ostanem na pravosodju, pa so me dali na obrambo. V začetka sem misli, da je šala …« Erjavec je ministrsko funkcijo sprejel kljub temu, da ni ničesar vedel o obramben področju. Resnici na ljubo ga to, da ne pozna okoljske problematike in zakonitosti mednarodnih odnosov, ni motilo niti kasneje.

Ko je leta 2005 Erjavec postal predsednik Desusa, del članstva ni bil zadovoljen. »Bil sem član stranke od leta 1992, vseskozi sem delal zanjo, ko Erjavca še nikjer ni bilo. Leta 2005 je Erjavec za predsednika kandidiral kot človek, ki ni bil prej v nobeni drugi stranki, a je bil, le da delegati tega niso vedeli. Zavedel jih je. Zmagal je z lažjo,« se spominja Franc Žnidaršič, nekdanjih poslanec Desusa, ki se je leta 2010 z Erjavcem razšel in ustanovil Demokratično stranko dela. Ta stranka je danes del Združene levice.

Vseeno je, katero ministrstvo vodi Karl Erjavec, je kot fikus, ki ga lahko postaviš iz ene ministrske pisarne v drugo, iz ene koalicije v drugo. A fikus ne dela škode. Pri Erjavcu je drugače.

Boljše ali slabše

Skrivnost Erjavčevega uspeha naj bi se skrivala v njegovi osebnosti. Erjavec je med volivci priljubljen, rad se šali, rad nastopa. »Takšen sem, funkcija mi ni stopila v glavo. Ko grem med gasilce, se počutim domače, ko grem med upokojence, med ljudi, domače se počutim v Bruslju. Humor mi je blizu od otroštva, v družbi se rad šalim. Še zlasti v Drnovškovih časih je bila politika zategnjena, mogoče je imel le Zmago Jelinčič izpade, a ti so bazirali na sovraštvu, zapel bo puškomitraljez ni šaljiva sintagma. Meni so bolj všeč šale, kot recimo, kaj imata skupnega Janša in Pahor – Erjavca. Priznam pa, da mi to duhovičenje včasih škodi, ker mi jemlje kredibilnost na profesionalnem področju, tudi ko delam resno, ljudje mislijo, da se šalim.« Erjavec je predvsem velik, spreten demagog, populist. Nekoč ga je pred volitvami kamera pospremila v dom upokojencev, kjer je oskrbovancem brezsramno rekel, »volite Erjavca, boste imeli vsaj za penzijo«.

Le s šalami, pavlihovstvom, cirkusantstvom vsebinske politike ne moreš graditi, lahko pa uspešno zavajaš volivce. Bistveno vprašanje Erjavčevega uspeha bi moralo biti, ali je bilo njegovo zavzemanje za upokojence uspešno. Mnenja so različna. Erjavec je prepričan, da je uspešen. »Vesel sem, da pokojnine niso še nižje, priznam, da smo velikokrat grozili, da bomo odšli iz vlade. To zagrozimo vsakič, ko kdo govori, kako se bodo nižale pokojnine in ukinjali regresi. Kadar to reče predsednik vlade, minister za finance ali kak drug vplivnež, ponovim znani stavek.«

Povprečna pokojnina v Sloveniji je okoli 560 evrov, okoli 46 % vseh upokojencev dobiva manj kot 500 evrov pokojnine, 60 % manj kot 600 evrov. Leta 2004 je povprečna starostna pokojnina dosegala še 70,2 % povprečne plače, v desetih letih pa je to razmerje padlo na 61,6 %. Ves ta čas je bil Erjavec predsednik stranke, ki se bori za upokojence.

Na zadnjem Kongresu Desusa je Erjavec zmagal, četudi sta proti njemu kandidirala dva kandidata Ljubo Jasnič in Meta Vesel Valentinčič. »Sam imam močno podporo v stranki samo na dan volitev, na dan objavljenega volilnega rezultata, naslednji dan se ta podpora vedno zmanjša.«

Na zadnjem Kongresu Desusa je Erjavec zmagal, četudi sta proti njemu kandidirala dva kandidata Ljubo Jasnič in Meta Vesel Valentinčič. »Sam imam močno podporo v stranki samo na dan volitev, na dan objavljenega volilnega rezultata, naslednji dan se ta podpora vedno zmanjša.«
© Borut Krajnc

Erjavčev odnos do pokojninskih reform tudi ni vedno v sozvočju z Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS), največjo nevladno organizacijo upokojencev z več kot 200.000 člani. Erjavec je leta 2011 nasprotoval Svetlikovi pokojninski reformi, četudi jo je podprla ZDUS, leto dni kasneje pa je kot član Janševe vlada podprl manj radikalne spremembe pokojninske zakonodaje. »Pokojninska reforma nas ne bo pripeljala iz krize, slabo je delati pravo pokojninsko reformo na podlagi aktualne situacije v gospodarstvu, razen če verjamemo, da bo Slovenija samo še tonila,« pravi danes.

A Franc Žnidaršič je zelo oster. »Ni problem samo podpora ZUJF-u: zaradi Erjavca je tretjina upokojencev izgubila regres, upokojenci imajo zamrznjene pokojnine, lansko leto so ukinili skromno olajšavo za starejše upokojence … Erjavec se bori za upokojence tako, da ignorira interes mladih, ki bi morali dobiti službe, njihovi prispevki pa bi potem pokrivali luknjo v pokojninski blagajni. Vsebina je njegov temeljni problem. Erjavec se bori za nekaj, ne da bi imel odgovore, kako lahko tisto nekaj uresniči. Z ZUJF-om je povzročil poglabljanje krize in s tem poglabljanje luknje v pokojninski blagajni. Njegova parola je, če mene ne bi bilo, bi izgubili še več. Jaz trdim, da ne bi izgubili nič, če bi Desus vodil pametnejšo politiko.«

Prav tako oster je Vili Rezman, nekdanji član poslanske skupine Desus (a ne član stranke), ki mu leta sodelovanja s Erjavcem niso ostala v najlepšem spominu: »Razumem ga kot povzpetneža, ki je pri svojemu opravilu zelo spreten in ki je brez moralnih zadržkov.« Gre za težke besede. »Stojim za njimi. Naj vas spomnim samo na primer ministra Gjerkeša, ki je to postal minister po čisto sorodstvenih vezeh, njegova mati je bila namreč nekoč podpredsednica Desusa. To ni edini primer. Erjavec je nekajkrat lagal, a očitke vedno presliši. Spominja me na vložene gobe, ki jih ne moreš nikoli obdržati v pesti, saj se ti vedno zmuznejo iz rok, ker so spolzke.« In pokojnine? »Prepričan sem, da za upokojence Erjavec ni naredil ničesar dobrega. Nasprotno, če njega ne bi bilo, bi se pojavil kdo drug, ki bi se resno zavzemal za upokojence. Stranka Desus ne bi smela obstajati, sam nisem tako ozkosrčen, da bi se zavzemal samo za upokojence.«

Malo manj kritična je Mateja Kožuh Novak, predsednica ZDUS. »Z Erjavcem smo se res razšli v času Pahorjeve vlade, a tokrat smo se pred volitvami odločil, da sodelujemo. Gre za sodelovanje iz obupa, zavedamo se, da se prava bitka za pokojnine šele začenja. Sodelovanje z Erjavcem se je za zdaj obrestovalo, ne bi pa si upala napovedati, kako dolgo bo trajalo. Erjavec je nepredvidljiv, naše sodelovanje z njim je včasih dobro, včasih ne, a kot politik ni edini, ki deluje na takšen način.« Novakovo je Erjavec sicer pozitivno presenetil, ko je kot zunanji minister lobiral za sprejem Konvencije Združenih narodov o pravicah starejših. »Ima odličen političen instinkt. Res ga ima, a vsake toliko se sprašujemo, kako daleč iti z Erjavcem, kot civilna organizacija moramo namreč sodelovati z vsemi strankami. Erjavec je zelo vešč politične obrti, vsakdo pa ima vedno lastne interese. Dober politik jih mora znati skriti, dobrega politika imajo ljudje za voditelja naroda, pri Erjavcu pa sem in tja žal prevlada njegov osebni interes.«

Takšen osebni interes naj bi prevladal tudi v njegovi stranki. Njegovi kritiki in nekdanji člani pravijo, da si je stranko podredil, njegov glavni cilj naj bi bil on na vrhu uspešne stranke. V zahvalo za podporo naj bi članom stranke pomagal v nadzorne svete podjetij v državni lasti. »Ko sem odhajal, mi je nekdo celo rekel: Franci, imaš prav, a mi ga podpiramo. Ta mož sedi ali je sedel v enem izmed nadzornih svetov podjetij v državni lasti,« se spominja Žnidaršič. Erjavec na očitke o podreditvi stranke odgovarja, da to ne drži. »Sam imam močno podporo v stranki samo na dan volitev, na dan objavljenega volilnega rezultata, naslednji dan se ta podpora vedno zmanjša. Nekaj žuborenja v stranki je tudi tokrat …«

Vsi pa nad Erjavcem niso tako razočarani. Takšna je Julijana Bizjak Mlakar, predsednica Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Leta 2009 je kot nadomestna poslanka SD postala članica parlamenta, a je leta 2011 iz SD izstopila, ker naj bi SD podpirala »škodljive procese na področju zdravstva«. Nato je vstopila v Erjavčev Desus. »Ta stranka se zaveda pomena javnega zdravstva, zapisan je v programu, pri njegovem pomenu vztrajamo tudi med koalicijskimi pogajanji. V življenju imaš vedno dve možnosti, lahko se boriš ali obupaš. Jaz se bom za javno zdravstvo borila še naprej, če ni šlo v SD, pa znotraj Desusa.«

Fikus

Erjavec je kot politik tipičen zbiralec funkcionarskih mest. Nikoli ni bil pravi poslanec. V nobenem izmed ministrskih mandatov ni naredil kaj dobrega, zaradi neaktivnosti in nepoznavanja področji je bil slab minister. Pravzaprav je vseeno, katero ministrstvo vodi, je kot fikus, ki ga lahko postaviš iz ene ministrske pisarne v drugo, iz ene koalicije v drugo, iz ene stranke v drugo. A fikus ne dela škode. Pri Erjavcu je drugače.

Kot obrambni minister v štirih letih ni naredil nobene resne reforme, je pa med mandatom rad poziral z vojaki, telovadil je kot Putin, razkazoval svojo fizično kondicijo. A bolj si ga bomo zapomnili po tem, da je podpisal koruptivno pogodbo s finsko Patrio, za katero še vedno trdi, da je bil najbolj transparenten orožarski posel. »Ne morem pa biti odgovoren za nekaj, kar se je dogajalo od zadaj, če se je od spredaj zdelo, da je vse po pravilih,« pravi. »Izkušnja glede Patrie je zelo grenka, ne samo zaradi sodišč, Finci in drugi so igrali svojo igro, ki pa je nisem poznal. Še sreča, da sem pravnik, da me je vodila božja previdnost. Kaj pa, če bi mene poklical Walter Wolf in rekel, da bi prišel na kavo, jaz bi pa kot ljubitelj športnih avtov sprejel?« Šalo na stran, nakup oklepnikov je velika korupcijska zgodba, sodni procesi potekajo v treh državah, v Sloveniji so bili na zaporne kazni pravnomočno obsojeni trije posamezniki, med njimi bivši premier. Podpisnik sporne pogodbe je bil Karl Erjavec. Sodišče ga je sicer oprostilo kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, vendar ga to objektivne odgovornosti ne odvezuje. Erjavec je pravnik, med procesom pa je smešil pravosodje in govoril o zarotah. To veliko pove o njegovem razumevanju pravne države.

Podobno je minilo njegovo ministrovanje na okoljskem resorju. »Bil je pač minister,« pravi okoljski aktivist Luka Omladič. »Neambiciozen minister za okolje, ki se za pobude nevladnih okoljskih organizacija ni zanimal, podobno je bilo tudi z drugimi stvarmi na ministrstvu. Kar ni samo njegov problem. Njegov mandat ponazarja obdobje, ko je bilo ministrstvo za okolje nepomemben vladni resor, odlagališče kadrov.« Erjavec je sicer kot minister za okolje odstopil zaradi poročila računskega sodišča, ker ni uredil področja odlaganja odpadkov. Res je, da je Erjavec edini minister, ki je odšel zaradi poziva računskega sodišča, Franc Križanič in Janez Podobnik nista, a »afera kante« ni tako nepomembna, kot si jo želi prikazati. Nasprotno, odšel je zaradi hude kršitve dobrega poslovanja na področju ločenega zbiranja komunalnih odpadkov in ne zaradi nekaj nepomembnih kant. »Stvar še danes ni urejena, kot bi morala biti, lobiji so močni, v politiki ni prave volje, zadaj je interes kapitala,« pravi nekdanji predsednik računskega sodišča in evropski poslanec Igor Šoltes.

Podobno sta minila njegova mandata na zunanjem ministrstvu. Erjavec kot zunanji minister v mednarodni javnosti ne obstaja. Mnogim diplomatom se zdijo Erjavčeve diplomatske poteze vprašljive, dvomljive. Njegova javna izjava, da bi lahko bil posrednik v ukrajinsko-ruskem konfliktu, je v Sloveniji naletela na posmeh, relevantni tuji mediji je niso niti zaznali.

Številke do Erjavca niso prijazne: leta 2004 je povprečna starostna pokojnina dosegala še 70,2 % povprečne plače, v desetih letih pa je to razmerje padlo na 61,6 %.

Evropski komisar?

Ko Erjavec govori o tem, kaj je v politiki dobrega in kaj slabega, pravi, kar je sicer zelo povedno, da ga ne moti, če politiki danes trdijo eno, jutri nekaj drugega. »To je lahko del političnega boja, taktike, politika je umetnost možnega. Mediji me radi lovijo na besede, recimo, da sem rekel, da me komisarsko mesto ne zanima. Seveda sem to rekel. Mislite, da bi me kdo volil, če bi pred volitvami rekel, da bi bil rad komisar?« Tega danes Erjavec ne more vedeti. Očitno je zaradi političnih ciljev svoje stranke in svojih ambicij namenoma zavajal volivce. Ne prvič.

Ali bo Erjavec na koncu res evropski komisar, ne bo odvisno od njega. V nobenem pogledu. Odvisno bo od predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in od novega predsednika slovenske vlade Mira Cerarja. »Priznam, da ne vem, kako zares sem v igri, odvisno je od mnogo faktorjev. Nekaj ljudje me je nagovarjalo, češ da dobro poznam Balkan, Vzhodno Evropo, da bi bil primeren za komisarja za širitev in sosedsko politiko. Posla se ne bi branil. Zanima me. Zdaj pa mi bo vsak očital visoko plačo, a če bi pred desetletji izbral drugo poklicno pot, če bi recimo delal v odvetništvu, bi bil danes bolj premožen.« Kaj ta izjava sploh pomeni? Nič. Denarja se Erjavec ne brani. Ko je po odstopu kot okoljski minister prejemal nadomestilo, se ni želel zaposliti v svoji stranki, pa četudi je delal zanjo.

»V politiki so bile grenke stvari. Patria, kante, razočaralo me je nekaj tesnih sodelavcev. A sem spoznal tudi fascinantne ljudi. Hillary Clinton, Sergeja Lavrova, zelo dober diplomat je. Blizu mi je zunanji minister Laurent Fabius, na sestankih veliko sediva skupaj, klepetava, je velik poznavalec impresionistov, njegova družina se ukvarja s prodajo umetnin.« Ko je bil Karl Erjavec mlad, je mislil, da bo slikar, da bo študiral slikarstvo, živel na Montmartru v Parizu. Danes ne riše več, pravi, da nima dovolj časa. Na vprašanje, zakaj je Desus uspešen, se nasmehne in odvrne: »Tudi v Evropi je veliko priložnosti, da bi naredili takšno stranko, ki bi zagovarjala predvsem upokojence, a v Evropi nimajo Karla Erjavca.«

Nekaj mu je vseeno treba priznati. Erjavec ne skriva svoje prostodušnosti. V tem smislu spominja na Georgea W. Busha.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.