Borut Mekina

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Politika

Politika solo akcij zunanjega ministrstva

Si Erjavec res zasluži še en mandat zunanjega ministra?

Šaljivec tudi na evropskem parketu: Karl Erjavec z italijansko zunanjo ministrico Federico Mogherini.

Šaljivec tudi na evropskem parketu: Karl Erjavec z italijansko zunanjo ministrico Federico Mogherini.
© Profimedia

Lani novembra je v Ljubljani predsednik države Borut Pahor, na povabilo Mednarodnega centra za promocijo podjetij (ICPE), Kluba slovenskih veleposlanikov in Slovenskega društva za mednarodne odnose, predaval o »Usmeritvah slovenske zunanje politike«. Med gosti so bili praktično vsi veleposlaniki v Sloveniji, več kot 25, ki jih je zanimalo, kakšna bo prihodnja zunanja politika njihove države gostiteljice. V osrednjem delu predavanja je Borut Pahor začel naštevati države ali območja, s katerimi mora Slovenija prednostno sodelovati. Omenil je šest regij. Na prvem mestu je omenil sosede, na drugem EU, na tretje mesto je postavil Washington ter potem Moskvo in Indijo. Na koncu so vsi pričakovali, da bo Pahor omenil še Kitajsko. A je namesto nje izpostavil »konkurenčno« Japonsko.

Ker je bil med občinstvom tudi kitajski veleposlanik, je v dvorani završalo. In ker je Pahor tudi po dveh vprašanjih začudenih gostov iz občinstva vztrajal, da Kitajska ni slovenska prioriteta, je kitajski

veleposlanik Zhang Xianyi preskočil zaključni družabni dogodek ter srečanje predčasno zapustil. Incident ni ostal brez posledic. Naslednji dan se je namreč predsednica vlade Alenka Bratušek v Bukarešti udeležila tradicionalnega srečanja kitajskega premiera Li Keqianga s predsedniki vlad držav Srednje in Vzhodne Evrope. Sporočila za javnost po tistem sestanku ni bilo. Kitajska naj bi Bratuškovo sprejela na razmeroma kratkem, razmeroma hladnem in razmeroma formalnem sestanku, ki ni obrodil nobenih konkretnih sadov. Kitajskih investicij, po katere je šla Bratuškova v Bukarešto, seveda ni bilo. Pahor naj bi kasneje v posebej izdani brošuri svoj govor popravil, Japonsko je zamenjal s Kitajsko.

Erjavec, stari politični maček, je že zdaj (pre)močan člen nove koalicije, ki se mu Cerar ne upa upreti.

Ta incident je zgolj eden izmed mnogih, ki kažejo klavrno podobno slovenske zunanje politike, prepuščene popoldanskim muham posameznih akterjev. Še več bi jih lahko našteli. Če se omejimo zgolj na nedavne: Pahor je nedavno zavrnil skupinsko kosilo z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, da si je lahko ogledal poplave v Bosni, dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede (FDV), pa izpostavlja še njegov obisk Turkmenistana prejšnji mesec: »Predsednik se je močno potrudil to pot prikazati kot svoj prispevek h gospodarski diplomaciji. Ni mi pa znano, da bi predsednik kjerkoli poudaril, da Turkmenistan spada med daleč najbolj koruptivne države na tem planetu in med države, kjer se po vseh kazalcih dogajajo najhujše kršitve človekovih pravic. Zdi se, kot da nam predsednik sporoča: biznis je pač biznis.« Če se ima Slovenija še vedno za zagovornico vladavine prava in človekovih pravic ter ob dejstvu, da govorimo o prvem človeku države, potem se Šabiču postavlja vprašanje, ali predsednik s tovrstnimi iskanji poslovnih priložnosti napoveduje radikalno drugačno zunanjepolitično usmeritev v prihodnosti.

V tem čudnem kontekstu – spomnimo se še solo akcij bivšega avstralskega veleposlanika Milana Balažica – »pa lahko zunanji minister Karl Erjavec seveda zlahka izpade celo kot zelo spodoben zunanji minister«, pravi dr. Marko Lovec, raziskovalec slovenske zunanje politike s Centra za preučevanje mednarodnih odnosov (FDV).

Kako dober je bil minister Erjavec in ali si zasluži še en mandat? »Erjavec je na področju zunanje politike v enem letu vendarle pokazal več pokončnosti kot komisar Potočnik v dveh mandatih,« pravi Peter Toš, vodja kluba nekdanjih veleposlanikov, ki je še pred dvema letoma mislil, da je Erjavec zgolj povzpetnež, ki razen znanja francoščine nima drugih kvalifikacij. Erjavec naj bi po njegovem pokazal hrbtenico, uprl se je recimo zahtevam EU in ni želel ustaviti slovenskih investicij v Belorusiji, s čimer naj bi iz rdečih številk rešil tri podjetja. Sedaj, v primeru spora med Ukrajino in Rusijo, pa ne želi slediti zaostrovanju sankcij proti Rusiji, kar od Evrope zahtevajo ZDA: »Všeč mi je, ker se je uspešno postavil po robu. Zastopa naše interese. Tega doslej ni naredil še noben minister v takšni meri,« pravi Toš, ki pohvali še njegovo držo ob nedavnem obisku ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova pri nas.

Toš ima prav, Erjavec je na tem področju zaigral na pravo karto. Slovenija pač v primerjavi z večino drugih vzhodnoevropskih držav, ki sedaj sooblikujejo politiko Nata in EU do Rusije, ni imela tako negativnih izkušenj s Sovjetsko zvezo. A treba je vedeti, da je Erjavčeva stranka (Desus) tudi »specializirana« za Rusijo. Njen podpredsednik Saša Ivan Geržina je bil prvi slovenski veleposlanik v Rusiji in je predsednik Društva slovensko-ruskega prijateljstva. V resnici Erjavčeva ministrska kariera kaže kar veliko naslonjenost na Rusijo, če se spomnimo samo, da je že kot obrambni minister od Rusije leta 2008, v zameno za poplačilo klirinškega dolga, namesto česa bolj koristnega, kupil predrago in preveliko bojno ladjo Triglav, katere cena se je na koncu dvignila s 25 na 45 milijonov evrov. Slovenska zunanja politika pa ni zgolj politika do Rusije.

Tudi Toš na koncu prizna, da gre v tem primeru zgolj za osebno politiko enega človeka. »Erjavec je na drugi strani vodenje zunanjega ministrstva izpustil iz rok. To sedaj deluje po svoje in v mnogih primerih, ocenjujem sam, napačno,« pravi. Razglašeno delovanje Boruta Pahorja in solo akcije Karla Erjavca, nad katerim tokrat ni več poznavalca mednarodnih razmer, ko je bil bivši predsednik Danilo Türk, so zgolj simptom tega, da je Slovenija opustila enotno zunanjepolitično držo. Standardi nezadržno padajo, niti najbolj bizarne poteze v slovenski javnosti več ne odmevajo: »Ne samo, da nimamo strategije, nimamo diplomatske akademije, že pet let ni novih kadrov, dejstvo, da imamo v Afriki le eno samo predstavništvo, je popoln absurd, ravno tako, da nimamo pokritih držav, kot so Filipini, Indonezija ali kot so države Južne Amerike. Piramida je obrnjena na glavo, danes imajo že vsi naziv opolnomočenega ministra ali veleposlanika,« dodaja Toš.

To pa ni majhna stvar. Zunanja politika namreč ni zgolj protokol. Kot dodaja Lovec, je Slovenija v zadnjih letih postala »odvisna« država. Ne samo, da se je država morala visoko zadolžiti, slovenske obveznice imajo v rokah finančne institucije sumljivega slovesa, ki pritiskajo na privatizacijo. »Naša zunanja odvisnost se je v zadnjih petih letih izjemno povečala, kar je nasprotje prvega cilja vsake zunanje politike, za to pa je toliko kot notranja gospodarska in finančna politika kriva tudi zunanja politika,« pravi. Šabič in Lovec rešitev vidita v okrepitvi vloge parlamenta prek sprejema ustrezne strategije, s čimer bi onemogočili lahkotne solo akcije zunanjega ministra in predsednika države, ravno tako pa tudi izsiljevanje drugih držav.

»Zunanjo politiko moramo narediti bolj transparentno, jo potegniti ven iz MZZ, iz okvirja tistih nekaj posvečenih diplomatov ali svetovalcev, ki po neki nejasni logiki dobijo to možnost, da začrtavajo smernice države za naslednjih 10 let,« pravi Šabič in dodaja, da bi morala imeti slovenska javnost pravico o zunanji politiki vedeti več in tudi sodelovati s svojimi mnenji: »Ko bodo sprejete nove usmeritve zunanje politike, bo treba enkrat za vselej dati jasno vedeti vsem akterjem, vključujoč predsednika vlade, ministre in predsednika države, da niso nad temi usmeritvami, ampak njihov sestavni del, ki ne trpi ločenih interpretacij,« dodaja.

Razglašeno delovanje Boruta Pahorja in solo akcije Karla Erjavca kažejo klavrno podobno slovenske zunanje politike, prepuščene popoldanskim muham posameznih akterjev.

Tudi Erjavec ni pokazal interesa, da bi se na tak način samoomejil. Z zmago Mira Cerarja je sicer po dolgem času Slovenija dobila priložnost reforme tudi na tem področju; konec koncev je drugi mož Stranke Mira Cerarja, dr. Milan Brglez, eden najboljših strokovnjakov s področja mednarodnih odnosov in diplomacije. Tudi zaradi EU bi bilo nujno, da je zunanji minister iz iste politične grupacije, kot je predsednik vlade. Razlog je v tem, ker na zunanjih ministrstvih poteka usklajevanje zadev EU, medtem ko se mora kabinet predsednika vlade ukvarjati z Evropskim svetom, ki je v zadnjih letih zelo pridobil pomen in vlogo v EU. Najbolj smiselno bi torej bilo, če bi SMC prevzela tudi zunanje ministrstvo. A je, kot vemo, Erjavec s spretnimi manevri, ko je si je tik pred zdajci premislil glede mesta predsednika parlamenta, Mira Cerarja preigral.

Kar pa v notranjepolitičnem kontekstu ne pomeni nič drugega kot to, da očitno postaja Erjavec, stari politični maček, že zdaj (pre)močan člen nove koalicije, ki se mu Cerar ne upa upreti. Erjavec se je sam predlagal tudi za slovenskega EU-komisarja, a na koncu koalicijskih pogajanj je Cerar zaradi tega napadel zgolj Alenko Bratušek. Erjavca, ki mu sedaj vnovič ponuja mesto zunanjega ministra, pa se ni upal dotakniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.