Zadnja boginja

Umrla je Lauren Bacall, filmska zvezda, ki je zapeljala celo papeža Pija XII

Prva vloga: Imeti ali ne iz leta 1944

Prva vloga: Imeti ali ne iz leta 1944
© Profimedia

Leta 1950 sta se Lauren Bacall in Humphrey Bogart med potjo v Afriko, kjer naj bi John Huston z Bogartom in Katharine Hepburn posnel Afriško kraljico, ustavila v Evropi. Obiskala sta London in Pariz, si ogledala vse atrakcije, ki jih moraš videti, preden umreš (Seno, Place de la Concorde, Versailles, Fontainebleau, Slavolok zmage, Elizejske poljane, hotel Ritz, Café de la Paix, Diorjeve štacune, bolšji trg ipd.), mahala fenom in pozirala. V Benetkah ni bilo nič drugače. Ko sta se z gondolo peljala po Velikem kanalu, jima je sledila truma gondol in čolnov. Feni so ju fotografirali – in onadva sta fotografirala fene, kako ju fotografirajo.

Potem sta odšla v Rim, kjer ju je čakala največja atrakcija, atrakcija atrakcij, ultimativno doživetje – ne Fontana di Trevi, ampak papež Pij XII. Neki monsignor jima je namreč obljubil, da ju bo papež sprejel. Lauren Bacall je stisnilo – kaj če papež ve, da je Židinja? Jo bo kljub temu sprejel? S tem je že imela težave – v mladosti in kasneje, v New Yorku in Hollywoodu. Zato je skrivala, da je Židinja. Ni bila edina – igralci židovskega rodu so spreminjali imena, da bi zvenela ameriško in da bi bili sprejemljivejši, v holivudskih filmih pa v tem času zlepa niste našli židovskega lika. Antisemitizem v Ameriki tudi med vojno ni presahnil. Toda: če papež nima težav z Bogartom, ki je bil takrat že četrtič poročen, potem jih tudi z njo ne bo imel, si je mislila.

Pij XII. – »Hitlerjev papež«, kot ga je kasneje krstil njegov biograf John Cornwell – ju je sprejel. Skozi Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo ter kopico vedno manjših soban so ju odpeljali v sobo, kjer sta ga potem, stisnjena k steni, čakala in dočakala. Bil je nižje rasti, kot je pričakovala. Priklonila se je – in poljubila njegov prstan. »Bila sem ohromljena, in ko se mi je približal, me je zelo napeto gledal, pri tem pa me je držal za roko in me ni hotel spustiti, tako da nisem mogla niti poklekniti, saj sem ugotovila, da je moja zadnjica zadela ob mizo,« se je spominjala v avtobigrafiji By Myself (1978), ki jo je res napisala sama, by herself, brez »pisateljskih duhov«.

In kot je posebej poudarila, jo je papež »gledal tako dolgo, tako nepremično in tako strastno«, da ji je Bogart zvečer rekel: »Ne bodi presenečena, če bodo iz Vatikana sporočili, da te hoče papež še kdaj videti.« Šur. Samo zažvižga naj! Saj zna žvižgati, ne? Stisne ustnice – in pihne.

Imeti ali ne

Lauren Bacall je bila za papeža očitno še večje doživetje, kot je bil on zanjo, toda občutki in fantazije, ki so ga stresali in požirali, ko jo je nepremično, strastno gledal in držal za roko, so bili, kot se za njegovo Nezmotljivost spodobi, nezmotljivi. Le kako bi se lahko motil, če se ni motilo milijone in milijone fenov, moških in žensk, ki so jo nepremično in strastno požirali? In pri tem je niti niso držali za roko. Pij XII. si verjetno potem roke, s katero se je dotaknil Lauren Bacall, še dolgo ni umil.

Papež jo je gledal tako nepremično in tako strastno kot milijoni, ko so jo leta 1944 zagledali v Hawksovem filmu Imeti ali ne, posnetem po romanu Ernesta Hemingwaya. Howard Hawks je namreč s Hemingwayem stavil, da lahko film posname tudi po njegovem najslabšem romanu. In to mu je več kot uspelo.

Film Imeti ali ne je bil priložnost, da Bogart še enkrat odigra to, kar je igral v nadvse uspešni Casablanci (1942), ciničnega romantika, indiferentnega do sveta, politike in soljudi, ki pa nagonsko ve, kaj mora narediti, ko pokliče dolžnost, le da tokrat ni bil parkiran v francoski, vichyjevski Casablanci, ampak na francoskem otočku Martinique, ki ga je ravno prevzel pronacistični vichyjevski režim.

Z imenom Betty Perske v Hollywoodu ne bi prišla daleč. Tudi z imenom Betty Bacall ne bi prišla v sanje. Lauren. Lauren Bacall.

Toda film Imeti ali ne je še bolj kot stava, ki jo je izgubil Ernest Hemingway, zaslovel kot lansirna ploščad, s katere je poletel nov talent, nov obraz, ki ga je Hawksova žena Nancy leta 1943 zagledala na naslovnici revije Harper’s Bazaar – Lauren Bacall. Hawks je takoj sklenil, da bo punci z naslovnice ponudil pogodbo in da bo to svoje »odkritje« prelevil v zvezdo, v novo filmsko boginjo, v popolni kalejdoskop svojih fantazij.

Lauren Bacall še ni bila Lauren Bacall, ampak Betty Bacal. Z enim l. Še prej pa je bila Betty Joan Perske. Hči Romunke in Poljaka, ki je hitro izginil. Nekega soparnega večera leta 1924 je šla njena mama v kino, dobila popadke – in rodila se je Betty. Vidite. Betty je sanjarila o filmih, Bette Davis, slavi, glamurju. Kar je jezilo njeno mamo: »nice Jewish girls« pač ne kadijo, ne sanjajo o slavi in glamurju – in ne igrajo v filmih. Ne da je bilo to treba sploh reči. Betty je bila itak prepričana, da ne bo nikoli igralka – bila je previsoka, previtka in preploska.

Kar pa je ni ustavilo. Ko je gledala film Njegovo nezvesto dekle (1940), v katerem je Rosalind Russell igrala reporterko, je sklenila, da bo postala reporterka. Ko je gledala Belo parado (1934), v kateri je Loretta Young igrala medicinsko sestro, je sklenila, da bo postala medicinska sestra. Ko je gledala filme z Margaret Sullavan, pa se je ostrigla, da bi izgledala kot Margaret Sullavan. Vstopnica je stala le 25 centov. Sanje so bile poceni.

Toda sanjarila je tudi njena mama: pri treh jo je poslala v plesno šolo, pri dvanajstih pa v gledališko šolo (New York School of the Theatre). Obenem je najela fotografa, da jo je fotografiral, fotografije pa je potem razposlala različnim modnim agencijam. In seveda, takoj po maturi – pri petnajstih! – jo je vpisala na gledališko akademijo (American Academy of Dramatic Arts), kjer se je učila pravilne tehnike dihanja, projiciranja emocij, pantomime, improvizacije, umivanja pred namišljenim umivalnikom, obvladovanja vseh delov in organov telesa (oh, in treme), intonacije, imitiranja sove, mečevanja, omedlevanja in hoje s knjigo na glavi, tako da je že kmalu trkala na vrata garderob, v katerih so se na broadwajske nastope pripravljale velike zvezde (Bette Davis!), jim izročala šopke in pela hvalnice, jih moledovala za avtograme, se udinjala kot biljeterka in hostesa, prodajala revijo za brezposelne igralce, manično hodila na avdicije in včasih, v kaki gledališki predstavi, tudi dobila kako manjšo, nemo vlogo, ki pa je ni odpeljala daleč. Le svojemu priimku Bacal je dodala še en l, tako da je bila zdaj Bacall, Betty Bacall. In miss Greenwich Villagea. Ne da jo je to premaknilo.

Na snemanju filma Key Largo leta 1948

Na snemanju filma Key Largo leta 1948
© Profimedia

Zakaj bi okrog hodila z nožem, če pa imajo vsi drugi pištole, si je verjetno rekla, ko je začela pri šestnajstih oblegati modne agencije, ki so jo potem res angažirale, toda le za rutinske – manekenske, kataloške – reči, tako da je ostala v senci, dokler je ni britanski pisec Timothy Brooke, do katerega je čutila manj kot do tedaj še brezposelnega Kirka Douglasa, predstavil baronu Nicolasu de Gunzburgu, uredniku revije Harper’s Bazaar, ki jo je predstavil Diani Vreeland, modni urednici revije Harper’s Bazaar, ki je organizirala prestižne fotoseanse, ki so jo marca 1943, sredi II. svetovne vojne, pripeljale na naslovnico, ki jo je odpeljala v Hollywood, ki jo je poslal na sonce.

Film Imeti ali ne so propagirali s sloganom: »Končno! Bogart se ljubi s sebi enako!« On je lastnik čarterske barke, ona pa barska pevka. Njemu je ime Harry, njej pa Marie. On njo kliče Slim, ona pa njega Steve. Ko jo piči, ga piči nazaj. Oba pikata. Vse sta že videla, vse slišala, vse doživela. Nič več ju ne more presenetiti, toda drug na drugega nista bila pripravljena. Ko drug drugemu prižigata cigarete in ko se obiskujeta v hotelskih sobah, dišita po seksu. In potem Slim, ko zapušča Stevovo sobo, dahne: »Saj veš, Steve, da ti z mano ni treba igrati. Ničesar ti ni treba reči in ničesar narediti. Popolnoma ničesar. Samo zažvižgaš lahko. Saj znaš žvižgati, Steve? Stisneš ustnice in pihneš.« In ko sta se poljubila, je navrgla: »Še bolje je, če pomagaš.«

In Lauren Bacall – elegantna in skulirana, vitalna in neodvisna, mehko lepa in eterično mesena, s soparnim, navzgor zasukanim pogledom in spuščenim, globokim, hripavim, zadimljenim glasom – je bila izstreljena. Bila je senzacija, atrakcija, meteor, fenomen, dogodek – izgledala je kot odgovor, kot povzetek vsega, za kar gre pri filmu, »kombinacija Grete Garbo, Marlene Dietrich, Mae West in Katharine Hepburn«, »največje odkritje vseh časov«. Bogart je sedel – in pisal. Svet si je podčrtal njene replike.

Lauren Bacall je stisnilo – kaj če papež ve, da je Židinja? Jo bo kljub temu sprejel? S tem je že imela težave – v mladosti in kasneje, v New Yorku in Hollywoodu.

Zanjo bi lahko rekli to, kar je v komediji Moja sinička (1940) za svojo nevesto (Mae West) rekel W. C. Fields: »Tako je sveža, da je niso še niti odvili!« Stara je bila le 19 let. Toda pri 19 letih je izžarevala samozavest, do kakršne je Bogart prišel šele pri dobrih 40, pravi Ty Burr, avtor knjige Gods Like Us. Bogart je namreč šele v Hustonovem Malteškem sokolu (1941) – po dobrih desetih letih in po več kot 40 filmih! – našel svojo intonacijo, svoj tip, lik ciničnega romantika. Še več, Bacallova je govorila kot Sam Spade – kot Bogart v Malteškem sokolu. Bogart je potreboval veliko let in veliko filmov, da bi prijel. Bacallova je prijela takoj. To je bil njen prvi film.

Dizajniranje ženske

Howard Hawks je z njo leta 1943, takoj po prihodu v Hollywood, podpisal sedemletno pogodbo. Prvič je videla Los Angeles: »Na vsaki strani ceste so bile palme, vse pa je bilo tako čisto. Nisem vedela, da obstajajo mesta, ki so tako čista. Čudovito. Veliko avtomobilov, nobenih taksijev, nobenih tramvajev, nekaj avtobusov. Ne prav dosti ljudi na cestah, kar se mi je zdelo čudno – in nobenih nebotičnikov ... Ta Kalifornija je bila res neverjetna. Izgledala je kot letovišče. Ali tu sploh kdo dela?« Poti nazaj ni bilo.

Hawks ji je najprej spremenil ime. Betty Bacall je postala Lauren Bacall.

Nič posebnega. Potencialnim zvezdam so tedaj v Hollywoodu imena stalno popravljali, spreminjali, izboljševali, no, optimizirali. Hoteli so, da zvenijo. Da gredo v ušesa. In da jih je mogoče memorirati. Kako naj človek ve, kateri film mora gledati, če pa si ne more zapomniti imena zvezdnika, ki ga pilotira? Zvezde so morale imeti tako preprosta in tako melodična imena kot psi.

Marion Michael Morrison je tako postal John Wayne. Marion? Nehajte – to je žensko ime. Archibald Leach? Neresno. Cary Grant se je slišalo bolje. Spangler Arlington Brugh? Kdo bi znal to ime sploh izgovoriti! Postal je Robert Taylor. Jean Harlow je bila najprej Harlean Carpenter, Barbara Stanwyck se je rodila kot Ruby Stevens, John Crawford pa je v Hollywood prišla kot Lucille Le Sueur, toda to ni bilo ime, s katerim bi lahko zaslovela.

Bi Cyd Charisse zaslovela s svojim pravim, krstnim imenom – Tula Finklea? Ne bi. Nikoli. Pa četudi bi plesala kot Tula Finklea. Oglejte si mjuzikl Dvigni zaveso (1953)! Plešeta Fred Astaire in Tula Finklea! To filma ne bi prodajalo. Plešeta Fred Astaire in Cyd Charisse! To je zvenelo bolje. Obstajala je še slabša možnost (Plešeta Frederic Austerlitz in Tula Finklea!), če bi Fred Astaire ostal Frederic Austerlitz.

Bacallova z imenom Betty Perske v Hollywoodu ne bi prišla daleč. Hawksu se je zdelo, da tudi z imenom Betty Bacall ne bi prišla v sanje. Ženski, ki jo je videl v svojih sanjah, se je najbolje podalo ime Lauren.

Toda sprememba imena je bila le začetek. Ko je Betty prišla v Hollywood, je prišla v tovarno. Igralci, režiserji, scenaristi, kostumografi, scenografi ipd. so bili le uslužbenci te tovarne – prihajali so ob 9.00 in odhajali zvečer. Tudi največje zvezde. Vsako jutro. Šest dni na teden. Brez zamude. In brez izgovorov. Bile so na plačah in dolgih pogodbah. Vse, kar so bile (in imele), so dolgovale studijski mašini. Zvezda ni bila nič mističnega, magičnega ali nebeškega. Niti približno: bila je ekonomska kategorija, služba, delovno mesto. Če kapitalizem ne bi obstajal, bi si ga Hollywood izmislil.

Betty Bacall alias Betty Joan Perske na naslovnici revije Harper’s Bazaar leta 1943

Betty Bacall alias Betty Joan Perske na naslovnici revije Harper’s Bazaar leta 1943

Hollywood v tej svoji »zlati dobi«, ki se je raztezala od prihoda zvoka pa vse tja do začetka petdesetih let, ni bil le mašina za izdelovanje filmov, ampak tudi mašina za izdelovanje zvezd, pravi Jeanine Basinger, avtorica knjige The Star Machine. Studio MGM je oznanjal, da ima več zvezd kot nebo. Kako so studijski šefi – recimo Louis B. Mayer, Jack Warner ali pa Harry Cohn – vedeli, kdo bo postal zvezda? Niso vedeli. Hazardirali so. Da je nekdo zvezda, so ugotovili šele, ko je vžgal, ko je prijel, ko je torej že postal zvezda. Za filmske zvezde velja to, kar velja za pornografijo: težko je reči, kaj je pornografija, toda ko jo vidiš, jo takoj prepoznaš.

Sprememba imena je bila le začetek popolne »znanstvene« preobrazbe. Vse motnje so odpravili. Če je zvezda škilila, so ji naštelali oči (Norma Shearer). Če je bila pegasta, so ji pege z ultravijolično terapijo nevtralizirali (Joan Crawford). Če je imela slabe zobe, so jih zravnali in pobelili (Eleanor Powell). Če je imela prevelika ušesa, so jih kirurško korigirali (Clark Gable). Če je imela asimetrične obrvi, so jih obrili in narisali (Lana Turner). Če je imela eno oko manjše od drugega, so ji nanj prilepili še umetno trepalnico (Rita Hayworth). Če je imela težave z besedami, ki se začenjajo s črko r, so ji iz scenarija pometali vse besede, ki se začenjajo s črko r (Kay Francis). Če ni znala igrati, so jo naučili (Esther Williams), poleg tega pa je itak vedno igrala isti lik. Če je bila prenizke rasti – nehajte, na platnu vse majhno izgleda veliko, anoreksično pa seksi.

Studijska mašina jih je merila in tehtala (kot sužnje, kot naravne vire), jim amputirala akcente, telesne hibe in mozolje ter redizajnirala lase, ustnice, oči, obrvi, zadnjice, boke, kolena in noge, ki so morale biti tako karizmatične kot obrazi. In obrazi so morali biti tako karizmatični in tako perfektni, da dialogov niso potrebovali – kot v nemih filmih. Vsaka zvezda, ki jo je izdelal Hollywood, je morala izgledati tako, da bi lahko igrala tudi v nemem filmu. Betty Perske je izgledala tako. Naslovnica revije Harper’s Bazaar, na kateri jo je leta 1943 zagledala in »odkrila« Hawksova žena, je bila itak nemi film.

Kot rečeno, Bacallova je del predpriprav opravila, še preden je prišla v Hollywood, zato so ji hoteli popraviti le obrvi, lase in zobe, toda Hawks je rekel ne: hotel jo je tako, kakršna je bila. Če odštejemo, da jo je podvrgel lekcijam petja, da jo je posesivno skrival in da ji je rekel, naj govori čim manj in naj bo čim bolj skrivnostna, potem je opravil le en velik poseg: glas ji je krepko spustil, tako da je bil nizek, globok, hripav, zadimljen, seksi. Če je ženska razburjena, začne vreščati in piskati, je rekel, piskajoč glas pa mu je šel na živce, zato ji je glas izuril tako, da je lahko tudi v takih – ekstremnih, stresnih, emocionalnih – situacijah ostal nizek, globok, zadimljen, hripav, trombonski. Motnja je bila odpravljena.

Da bi bila preobrazba res perfektna, so zvezdam studijski reklamni oddelki napisali tudi nove, lažne, izmišljene biografije. Vse, kar je bilo dolgočasno ali moteče (z norimi mamami in pobeglimi očeti vred), so izbrisali. Vse, kar je bilo atraktivno, pa napihnili. Če je zvezdnik v mladosti plaval, so napisali, da je bil »prvak v plavanju«. Če je bil njegov oče vodovodar, so napisali, da je bil inženir – ali pa arhitekt. Če je del mladosti preživel v poboljševalnici, so napisali, da je »nadaljeval šolanje«. In če je bil gej, so ga oženili.

Te lažne, izmišljene, sfrizirane »biografije«, ki so jih lansirali studii, so kmalu parodirali celo sami holivudski filmi, recimo Ta čudoviti občutek (1949), v katerem pišejo lažno biografije nove zvezde: »Zaradi nje so se moški osemnajstkrat bojevali, rojena je bila v senci Eifflovega stolpa. To so dejstva – ostalo pa si lahko izmislite.«

Tudi pri Lauren Bacall so marsikaj zamolčali in sfrizirali: pobeglega očeta in njeno židovstvo so recimo zamolčali, obenem pa napisali, da je globok in hripav glas dobila tako, da je pol leta sedela v kanjonu in na ves glas kričala, kar ni bilo čisto res. V resnici je hodila na Mulholland Drive, hrib nad Hollywoodom, kjer je potem sedela in na glas brala Douglasov biblični bestseller Ogrinjalo.

Po tem greš lahko le še dol!

Glavni produkt holivudske mašine niso bili filmi, ampak zvezde. Zvezda je bila pred filmom. Ja, imela je prednost pred filmom. Filme so ukrojili tako, da so se podali zvezdam. Napisali so jim jih na kožo. Da pa bi se filmi lahko podali zvezdam, so morali te najprej izdelati – ustvariti. Da se zvezda »rodi«, je bil le mit, ki ga je lansiral Hollywood, da bi pri gledalcih ustvaril občutek, da jim daje natanko to, kar so hoteli, da so torej zvezdo sami ustvarili, odkrili in kronali in da s studijske strani ni bilo nobenega kalkuliranja, pravi Basingerjeva. V resnici pa se zvezde niso »rojevale«, ampak so jih izdelovali – hladno, tovarniško, kalkulantsko. Tudi Lauren Bacall se ni »rodila«, ampak so jo izdelali. Hladno, tovarniško, kalkulantsko.

Je Bacallova sploh igrala Slim ali pa je v resnici Slim igrala Bacallovo? Tudi replik, ki bi odmevale, ni bilo več. Mistika je sprhnela.

Hawks je bil njen Svengali, njen von Sternberg, njen kreator, njen Henry Ford. Hotel je najti popolno neznanko in jo predelati po svojih fantazijah – ter jo preleviti v svojo sanjsko kreacijo. Hja, zdizajnirati je hotel sanjsko žensko, ki bo ubogala le njega – in ki bo služila le njemu. Še celo, ko je med snemanjem zaslutil, da se med Bacallovo in Bogartom nekaj plete, je skušal »tisto« spraviti na film, saj ni hotel, da bi bilo med njima več kot na filmu. Svoje življenje je hotel spremeniti v film. Prvič, tako kot sta Harry in Marie v filmu drug drugega klicala Steve in Slim, sta tudi Hawks in njegova žena drug drugega klicala Steve in Slim. Drugič, Hawksova žena je bila precej mlajša od Hawksa – kot Bacallova od Bogarta. In tretjič, Hawksova žena je bila lepa, visoka, vitka in ploska – kot Bacallova. In ker Nancy Hawksa ni ravno ljubila, je skušal ustvariti njeno izboljšano, izpopolnjeno filmsko verzijo.

Ko pa je ugotovil, da izgublja kontrolo nad Bacallovo, da mu jo speljuje Bogart, da je le tretji v paru in da mu sanje bežijo, ji je zagrozil, da bo njeno pogodbo prodal kakemu malemu, ubožnemu studiu, tako da bo strmoglavila, a si je premislil in pogodbo raje – za milijon dolarjev! – prodal mogočnemu studiu Warner, ki je takoj sklenil, da mora ista ekipa – Hawks, Bogart, Bacallova – vajo ponoviti, le da tokrat filma niso posneli po Hemingwayu, temveč po Raymondu Chandlerju. V Globokem spanju (1946) so vsi njuni besedni dvoboji zveneli kot pettingi. Ona: »Predaleč greste.« On: »Tega ne morete reči moškemu, ki odhaja iz vaše spalnice.«

Ko je film prišel v kino, sta bila že poročena. Hawks je odšel. Nikoli več je ni režiral. Z Bogartom je igrala še dvakrat, v Key Largu (1948) in Temnem prehodu (1947), toda obakrat je izgledala kot njegova sočutna žena, ne pa kot njegova ljubica. Vloge je zavračala, ker so se ji zdele banalne, nje nevredne, zato jo je studio Warner suspendiral. Vedno znova in znova, tako da je igrala vse manj, obenem pa javkala: »Odkar sem poročena z Bogiejem, me nima nihče več za igralko.«

Če je igrala v filmih velikih režiserjev (Minnelli, Wellman, Curtiz), so bili to njihovi minorni filmi, daleč od filmskega kanona – igrala je v vlogah, v katerih bi lahko igrale tudi druge igralke. Izgledala je banalno, tako banalno, da se vsiljuje vprašanje: je Bacallova sploh igrala Slim ali pa je v resnici Slim igrala Bacallovo? Tudi replik, ki bi odmevale, ni bilo več. Mistika je sprhnela. A po drugi strani, scenarist Moss Hart ji je takoj po filmu Imeti ali ne rekel: »Saj se zavedaš, da greš lahko po tem le še dol.«

Howard Hawks je bil njen Svengali, njen von Sternberg, njen kreator, njen Henry Ford. Hotel je najti popolno neznanko in jo predelati po svojih fantazijah – ter jo preleviti v svojo sanjsko kreacijo.

Včasih je igrala v kakem hitu, recimo v farsi Kako omožiti milijonarja (1953), toda v senci Marilyn Monroe, ki je seks odpeljala v novo dobo. V Sirkovi melodrami Zapisano v vetru (1956) impotentnemu Robertu Stacku ni več mogla pomagati. Ni imela več »tistega«. Po Bogartovi smrti (1957) so postale njene filmske vloge še redkejše: v Harperju (1966), v katerem je Paul Newman igral zasebnega detektiva à la Bogart, je bila skrivnostna, v Umoru na Orient ekspresu (1974) je bila ena izmed številnih morilk in morilcev, v Zmenku s smrtjo (1987) pa se je na koncu izkazalo, da je morilka le ona. Od nečesa je pač morala živeti.

A ironično: čeprav je kasneje zablestela na Broadwayu in pobrala dva tonyja (plus ugledno national book award za avtobiografijo!), je bila in ostala znana predvsem po tem, da je bila poročena z Bogartom (ki jo je itak spremenil v »ženo«, »mater«, »gospodinjo« in »dobro gostiteljico«), zato je tudi domnevala, da bodo v njenih nekrologih pisali več o njem kot o njej. Pozabila je na Hawksa, ki je – drugače od Bogarta (ta je po treh igralskih ženah potreboval malce oddiha) – ni hotel spremeniti v »ženo«, »mater«, »gospodinjo« in »dobro gostiteljico«, ampak v nekaj fantazijskega in sanjskega – v nekaj, kar dejansko sploh ne obstaja, še najmanj v barvah.

Med filmom in realnostjo ni srednje poti. Ko se je odrekla personi, ki jo je ustvaril Hawks, je bilo tako, kot bi se odrekla filmu.

Lauren Bacall je bila ena izmed zadnjih še živih filmskih boginj zlate dobe. Ob tem se spomnim na Luise Rainer, boginjo zlate dobe, ki je v letih 1936 in 1937 dvakrat zapored dobila oskarja, toda le leto kasneje je bilo njene kariere že konec. In še vedno je živa. Januarja je dopolnila 104 leta. Še vedno jo lahko angažirate. Le zažvižgati morate. Saj znate žvižgati, ne? Stisnete ustnice – in pihnete.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.