Na eni strani podhranjenost, na drugi debelost

Debelost vse pogosteje postaja težava tudi v državah v razvoju, ne zgolj bogatih državah. To je še posebej vidno v Južni Afriki, kjer se s prekomerno telesno težo spopadata skoraj dve tretjini prebivalstva. Države v razvoju se tako srečujejo z debelostjo in obenem podhranjenostjo prebivalstva: otroci v teh državah so v zgodnjih letih bolj podvrženi podhranjenosti, obenem pa izpostavljeni slabi hrani z visoko vsebnostjo maščob, sladkorja, soli in z malo hranilnih vrednosti. Taka prehrana je cenovno bolj dostopna, vendar ni dovolj hranilna in povzroča debelost. Več>>

Kot poroča Ian Birrell v britanskem Guardianu, je število debelih ljudi ali tistih s prekomerno težo – prvi imajo vrednost indeksa telesne mase (ITM) enako ali višjo od 30, drugi pa enako ali višjo od 25 – v državah v razvoju naraslo z 250 milijonov na eno milijardo v manj kot treh desetletjih. Čeprav je bil to nekoč problem predvsem bogatih držav, so na udaru tudi države z nizkimi in srednjimi dohodki (low and middle income countries), še posebej njihova urbana okolja.

Stopnja naraščanja debelosti in prekomerne teže je bila v državah v razvoju za 30 odstotkov višja kot v razvitih državah. Od 44 milijonov otrok, ki se soočajo z debelostjo ali prekomerno težo, jih večina živi v državah v razvoju. Veliko jih je nagnjenih k debelosti ravno zato, ker so bili kot dojenčki podhranjeni.

Tipičen primer tega pojava je Južna Afrika. Povpraševanje po hitri hrani je tam ogromno, piše Birrell – delno tudi zaradi prikritega oglaševanja (product placement) v holivdskih filmih. McDonalds je v Južni Afriki podrl vse rekorde širitve, v državi deluje že več kot 200 njihovih restavracij. Tudi v Burger Kingu so bili nad povpraševanjem navdušeni – več kot 5000 ljudi se je udeležilo otvoritve prve restavracije v Cape Townu, nekateri so spali na ulici, da ne bi ostali brez hamburgerja. Število ljudi s prekomerno težo je v tej držav skoraj dvojno v primerjavi z globalnim povprečjem.

To pa ne pomeni, da lakota in podhranjenost v državah v razvoju izginjata. Ravno nasprotno, države v razvoju se sedaj bojujejo s problemom debelosti in na drugi strani podhranjenosti, ki se pogosto pojavljata v istih skupnostih in gospodinjstvih. Debelost prinaša različne zdravstvene težave – bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen in nekatere vrste raka – ki predstavljajo še dodaten izziv za države v razvoju. 

John Norris v Foreign Policy pri tem opozarja, da h globalni debelosti veliko pripomore ameriška kmetijska politika in njihovi izvozi. Kljub temu, da na domačih tleh spodbujajo zdrav način življenja, na trge držav v razvoju izvozijo velike količine izdelkov, ki povzročajo debelost. Primer je, denimo, visokofruktozni koruzni sirup, prisoten v večini sladkih pijač. Znana pa je tudi zgodba o izvažanju najbolj mastnih delov puranjega mesa na otok Samoo, kjer je nato debelost med prebivalstvom rekordno poskočila. 

Gre torej za začaran krog – v državah, kjer pustoši podhranjenost, je ljudem najbolj dostopna poceni in nekvalitetna hrana, ki jih pahne v drugo skrajnost.