Absurdistan

V ključni točki te polemike (ali je uporaba pravila lex certa ter in dubio pro libertate v zadevi „zapornik - poslanec“ tista, ki problem rešuje - ali ne) se kolega Žgur „pridružuje kolegi Bauku“. Če to drži, potem moj odgovor g. Bauku seveda velja tudi g. Žguru. G. Bauk namreč pravilu ne oporeka, trdi le, da je zanj sporna zakonska določba zakona o poslancih dovolj jasna (čeprav jo zakonodajno-pravna služba DZ, trije doktorji prava in jaz razumemo bistveno drugače kot on) - g. Žgur pa razmišlja takole. Povsem „jasnih“ zakonskih določb naj po njem - zaradi ohlapnosti in pomenske odprtosti jezika - pravzaprav sploh ne bi bilo - oziroma, citirajmo točno: „Jasnost pravnih določil je tako šele posledica razlage in ne njihova apriorna lastnost.“ Med povsem jasno pravno normo (npr., da v tej državi zakon ne sme predpisati smrtne kazni za nobeno kaznivo dejanje) in táko, ki jo je možno razumeti na različne načine, sicer res ni ostre meje, ampak kontinuum (ene norme so bolj, druge manj jasne), zaradi česar se je s citiranim Žgurovim stavkom seveda možno strinjati v tem smislu, da tudi do ugotovitve, da je pa neka zakonska določba vendarle povsem jasna, pravzaprav pridemo šele z njeno razlago (kadar je možna le ena). Pri vprašanju, kaj pomeni tukaj sporna določba zakona o poslancih, pa je to že pripeljalo do več nasprotujočih si razlag. In če nobena od njih v dosedanjih razpravah ni pridobila niti večinskega, kaj šele splošnega soglasja, je iz tega zelo jasno samo eno: da ta določba nikakor ni tako jasna, da bi jo bilo dopustno uporabiti kot pravno podlago za odvzem zakonito pridobljenega in potrjenega poslanskega mandata. Ponavljam od zadnjič: zame je s tem razumne debate konec. Tudi primer nejasnosti ustavne določbe, da je nekdo za predsednika republike lahko izvoljen „največ dvakrat zaporedoma“, ki ga je navedel kolega Žgur, tu ničesar ne spreminja: da, tudi ta ustavna določba je res premalo jasna, dopušča dve različni razlagi - a da je med njima treba dati prednost tisti, ki ustreza načelu in dubio pro libertate, je zame v tem „Kučanovem“ primeru enako nesporno kot v sedanjem Janševem. Za vas, g. Žgur, morda ni?

To, kar v tej polemiki g. Žgur navaja o pomenu pravnomočnosti sodbe, je pa očitno slabo premislil. To, kar citira iz neke odločbe ustavnega sodišča (da po pravnomočnosti sodbe lahko upravičeno sklepamo, „da je kazenski pregon zoper posameznika končan“), seveda drži samo do takrat, ko pa so (če so) zoper pravnomočno sodbo vložena izredna pravna sredstva. V primeru Janša so bila vložena takoj po pravnomočnosti - in od tistega trenutka naprej je povsem neresno trditi, da se v tem primeru „dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena“. Niti po sodbi Vrhovnega sodišča, če bo ta sodbo potrdila kot zakonito, še niti v Sloveniji ne bodo „dokončno rešena“, ker bo v tem primeru zadeva šla ponovno še pred Ustavno sodišče.

Najhujši trenutni problem primera Janša pa je v tem, da prav za vse primere, ko so vložena izredna pravna sredstva, zakon omogoča zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, dokler o sodbi ne bo res dokončno odločeno - Vrhovno sodišče pa o tem sploh ni hotelo hitro odločiti! Ob tem se je izkazalo, da ustavne pravice vlagateljev izrednih pravnih sredstev ignorira (z načinom svojega odločanja o tem) kar vedno, ne le „diskriminatorno“ pri Janši - toda nedopustnost takega načina odločanja zato ni nič manjša, le še večja. V tem konkretnem primeru je sodišču sicer malo „pomagala“ tudi zgrešena taktika Janševega odvetnika Matoza, ki ni izkoristil možnosti, da bi zadržanje izrecno predlagal (kar pa po zakonu sploh ni nujno!), pa njegovo zavlačevanje postopka z zahtevami za izločitev nekaterih sodnikov - toda za predmet spora v moji polemiki z g. Baukom in Žgurom je v tej točki pomembno nekaj drugega: preden bi državni zbor odločal o morebitnem prenehanju Janševega poslanskega mandata, bi moral počakati na dokončno sodno odločitev o tem, ali je bil Janša obsojen zakonito ali ne - dokler te odločitve še ni, pa bi sodišče moralo zadržati izvrševanje zaporne kazni. In bi s tem tudi razbremenilo državni zbor skrajno težko rešljivega vprašanja, kaj narediti s poslancem, ki je v zaporu (kar pa je posledica tega, da državni zbor v prejšnjih sestavah kandidiranja takim obsojencem ni prepovedal in je bil Janša zato povsem zakonito izvoljen).

Kako je prišel g. Žgur do misli (trditve), da gre tu za vprašanje „politične smelosti“ drugačnega ravnanja in da tega, kar navajam jaz, ni mogoče razumeti „kot resen pravni argument“, je pa res težko razumeti. Zato sem se potrudil in sem še enkrat (tudi poljudno, za laične bralce, ki zapletenega razmerja med rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi seveda ne poznajo tako dobro kot pravnika Žgur in Bauk) pojasnil, kateri pravni (poudarjam, pravni - ne „politično-smelostni“) argumenti zahtevajo ravnanje, za kakršnega se zavzemam. G. Bauk je v „komisiji neodvisnih pravnikov“, ki bo državnemu zboru priporočila, kako ravnati. Le še malo potrpite: bomo kmalu videli, kaj mu bo priporočila - in kako bo državni zbor potem ravnal.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.