26. 9. 2014 | Mladina 39 | Kultura | Portret
Dalija Sega, oblikovalka nakita
... ki v drobcenih kiparskih stvaritvah pripoveduje svoje intimne zgodbe
Skoraj čisto vsi kosi njenega nakita pripovedujejo zgodbe. No, prstančki Silver Pop, ki jih je mogoče nositi samostojno ali po več skupaj, so le lepi prstančki. V drugih pa se skrivajo konkretne izkušnje, globoka občutja. So vseh odtenkov, od skrajno pozitivnih do negativnih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 9. 2014 | Mladina 39 | Kultura | Portret
Skoraj čisto vsi kosi njenega nakita pripovedujejo zgodbe. No, prstančki Silver Pop, ki jih je mogoče nositi samostojno ali po več skupaj, so le lepi prstančki. V drugih pa se skrivajo konkretne izkušnje, globoka občutja. So vseh odtenkov, od skrajno pozitivnih do negativnih.
Govorijo recimo o tistih dveh, ki plešeta večni ples. Brez preteklosti, brez prihodnosti. Njuna ljubezen vedno je, a nikoli ne sme biti. Na srebrnih uhanih, prstanih, verižicah in zapestnicah iz kolekcije Timeless Dance o tem pričajo odtisni starih urnih kolesc. Pa zareze, praske, asimetrične oblike, nekoliko mat površina, ki razkrivajo, da ne gre za industrijski izdelek, temveč unikatno ročno delo.
Zgodbe v svojem nakitu vedno prebere šele proti koncu, ko so na vrsti le še detajli. Dela namreč brez skic, po starem, zelo kiparskem postopku. Vsak kos najprej do najmanjše podrobnosti zmodelira v vosku, potem pa ji na pomoč priskoči livar: vosek oblijeta z mavčno plastjo, ga segrevata pri visoki temperaturi, da se stopi, pravzaprav izpuhti, praznino pa nato zapolni srebro. In tako nastane osnova, denimo za mogočno srebrno ogrlico z velikim pohorskim ekoglitom ali pa srebrna uhana, ki ju krasita kamna iz zelenega kvarca. Prva s seboj nosi večno skrivnost, druga pesem Leonarda Cohena In My Secret Life. Čeprav so to njene osebne zgodbe, so tako subtilne in izčiščene, da so tudi arhetipske. Temelj vseh je ljubezen.
Ne preseneča, da tako zelo preizprašuje samo sebe, saj ima za seboj neobičajno pot. Že od nekdaj je bila sicer ustvarjalen otrok, sploh ker je odraščala v okolju brez televizije in si je igrače ustvarjala sama. Recimo iz peska, lesa, zemlje. Najraje je gradila svetove, navdihnjene s tistimi iz prebranih knjig, in še danes obožuje velikane fantazijske literature, kot sta Neil Geiman in Terry Pratchett.
Začetki življenja na deželi, v idiličnem hrvaškem Motovunu, v eni od menda sploh prvih komun v tedaj skupni državi, so bili intenzivni, polni upanja v boljše, kakovostnejše življenje. A ta podvig se je v naslednjih nekaj letih izrodil v svoje popolno nasprotje, v skrajnost, psihično in fizično trpinčenje, ki ju je bila deležna tudi sama. Spomni se, da je staršem družino sicer še pravočasno uspelo izvleči iz uničujočega vrtinca, a po vrnitvi v Ljubljano je trajalo dolgo, preden so spet zaživeli »normalno«.
Ne v motovunskih letih ne pozneje sošolci, prijatelji, učitelji o vsem tem niso vedeli nič. O tabuju je spregovorila šele ob koncu študija kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, po zaslugi mentorja Jožeta Baršija, ki jo je spodbujal k preseganju same sebe. Takrat se je navdušila nad starim pohištvom in v omaro, staro toliko kot ona, je tri mesece dan za dnem vžigala črke, besede, odstavke, dokler se ni na njej razgrnila njena celotna, dotlej potlačena življenjska zgodba. To je bila njena diplomska naloga. In hkrati katarza.
Takrat ji je bilo že jasno, da se bolj kot v monumentalnih stvaritvah vidi v intimnejšem ustvarjanju. A šele potem, ko jo je prijateljica, modna oblikovalka Mateja Benedetti, povabila, naj njeno obleko, ki bi jo mis Slovenije nosila na tekmovanju z mis sveta, opremi z nakitom in je po ramenih in dekloteju razprostrla lovilce sanj, je spoznala, da je idealen medij zanjo nakit. V tehnološke postopke oblikovanja plemenitih kovin jo je vpeljala priznana oblikovalka nakita Olga Košica in kmalu zatem smo začeli njena dela spoznavati na oblikovalskih razstavah in rokodelskih sejmih.
Zdaj, sedem let kasneje, se kljub temu, da ima doma krog stalnih strank, dobro zaveda, da je njen trg ves svet. Prvič se je na tujem preskusila lani na Dunaju, zdaj snuje naslednje predstavitve. Tudi zato je prejšnji teden predstavila svojo najnovejšo kolekcijo štirih ogrlic, ki so jo navdihnile dolge ure pogovorov s prijatelji kreativci, poleg Benedettijeve sta bila to še kostumograf Alen Hranitelj in ilustratorka Milanka Fabjančič, in spet je naredila korak naprej, ven iz svojih okvirov. Premišljeno zasnovane srebrne obeske, ki govorijo o strahovih in potovanju vase, je tokrat prvič ponudila v kombinaciji z masivnimi verižicami iz barvite, mehkobne svile.
Ključni kos nove kolekcije je rožnati ptič, plamenec. Okronal se je s svojimi strahovi in nosi jih kot amulete moči. Tudi sam je amulet. Njen amulet. Dokaz sami sebi, da je vedno mogoče iti naprej.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.