Kritika / Čarovnija v mesečini

zadržan +

Polnoč na Azurni obali.

Woody Allen vedno izgleda kot vernik, ki je izgubil vero v Boga, zato je zadnji, ki bi verjel v nadnaravne reči, toda do zdaj je režiral že 44 filmov, kar pomeni, da ima zelo močno vero v iluzije, iluzionizem, čarovnije ipd., potemtakem v vse tisto, kar filme drži skupaj. Čarovnija v mesečini, postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, je film o iluzionistu, klubskem čarodeju, ciničnem mizantropu, ki je izgubil vero v iluzije, iluzionizem in čarovnije.

Še huje, Stanley Crawford (Colin Firth) je iluzionist, ki v čarovnije sploh nikoli ni verjel, kaj šele v onostranstvo in spiritualizem. Stanley je kot Allen: skeptik, ki pa čarovnije kljub vsemu izvaja. Zato je ravno pravi za tajno misijo na Azurni obali, kjer skuša Sophie Baker (Emma Stone), samozvana spiritualistka in vedeževalka, ameriško bogataško rodbino Catledge spraviti ob bogastvo. Številnim članom rodbine je namreč zlezla pod kožo, saj na spiritističnih seansah vzpostavlja stik z onostranstvom – in Stanleyja pošljejo tja dol, da bi jo razkrinkal. Toda ko pride tja, se ji ne more upreti. Logično: Čarovnija v mesečini je romantična komedija in romantična komedija potrebuje nasprotja, ki se privlačijo. Racionalni Stanley in iracionalna Sophie sta dobro nasprotje, toda ko začne Stanley dvomiti v svojo znanost in verjeti v nadnaravne sposobnosti svoje male mučenice, se zdi, kot da nam hoče reči: hej, zakaj bi jo razkrinkal, če pa lahko pustim, da bogastvo s čarovnijo spelje rodbini, ki je svoje bogastvo itak pridobila s čarovnijo! Tako bogat lahko postaneš le s čarovnijo, tako kreposten pa tudi. Woody Allen potrebuje veliko romantike, da ne bi izgledal kot Ken Loach.