»Naša smer je švicarski model vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko«

Dr. Milan Brglez (47) je dinamičen sogovornik. Je šahist, ki je svoj znani doktorat o pomenu »nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja« pisal deset let, četrtino doktorata je zavzemalo naštevanje literature. A Brglez sedaj ni več teoretik, ampak tudi praktik. Je drugi najmočnejši mož v državi – po državnem protokolu kot predsednik državnega zbora in po svoji funkciji znotraj Stranke Mira Cerarja (SMC). In kot se spodobi za politika, napoveduje, da bo na tej funkciji ostal še dolgo časa.

Nekoč je Slovenija v Pekingu postavljala semaforje, v Iraku gradila jezove, vodila neuvrščene v Afriki. Zakaj smo danes tako neambiciozni?

Ker smo dobili svojo državo. Državo pa so »ugrabili« posamezniki, ki so skupnostne interese zamenjali s parcialnimi. Dejstvo je, da je šlo prej gospodarstvo z roko v roki z državo. Še več, razumevanje, da je nacionalno gospodarstvo enako državi, je bil temelj prejšnjega režima. Po tem se je ta uvid, da morata država in gospodarstvo na določeni ravni sodelovati, izgubil. Ne govorim o vsakodnevnih, konkretnih političnih odločitvah, pri katerih gre večinoma za redistribucijo sredstev. Govorim o skupni strategiji, o skupnem nastopu, o skupnih koristih.