Siriana

Napad na Irak je bil napaka. To vemo. Toda Američani in člani koalicije voljnih, ki so Irak napadli, kričijo: ne, ta vojna ni bila napaka! Saj smo to zdaj še enkrat ponovili! Napadli smo Sirijo! Bi ponavljali napako? Ne! In glejte, Sirijo smo napadli v tako rekoč isti postavi kot Irak! Koalicijsko! Tudi Slovenija in Mikronezija sta zraven! Ponovno smo sprožili shock & awe! Ponovno uničujemo teror! Zahod je ponovno ogrožen! Tudi ta vojna bo permanentna, večna, generacijska! Vidite, še enkrat vse ponavljamo, kar pomeni, da ni šlo za napako! Zakaj bi še enkrat ponavljali napako?

Zakaj bi se držali mednarodnih konvencij, ki veljajo za prejšnje stoletje, je dodal Barack Obama, ki je zvenel kot nekoč mali Bush. Ergo: napad na Irak ni bil napaka! Saj. Norost je v tem, da koalicija voljnih misli, da ponavlja nekaj dobrega, vzvišenega, plemenitega.

Kar me spomni na Ramba, ki se je vrnil v Vietnam, to pa zato, da bi dobil vojno, ki jo je Amerika prvič izgubila. Nadrejenega je celo vprašal: »Nam bo tokrat dovoljeno zmagati?« Šur, kar prej ni uspelo milijonski vojski, bo zdaj uspelo njemu samemu. Nekaj podobnega je zdaj z vojno proti Islamski državi: to, kar ameriški koaliciji voljnih prvič ni uspelo z masivno, strahovito, dolgoletno okupacijo, naj bi ji zdaj, v drugo, uspelo zgolj z bombardiranjem! Pehote na teren tokrat sploh ne bodo pošiljali, pravijo. Le bombe. Le Rambo. In ja, tako kot je Rambo ponovil napako, misleč, da bo zdaj bolje, tudi ameriška koalicija voljnih ponavlja napako, misleč, da bo zdaj bolje.

Voljne lahko vprašamo le: hej, kolikokrat boste morali »dobiti« vojno, da jo boste dobili? To zelo spominja na dobro znano neoliberalno logiko: varčujmo, zategujmo in klestimo toliko časa, dokler ne bo varčevanje »magično« preskočilo v rast! Na Bližnjem vzhodu to pomeni: napako moramo ponavljati toliko časa, dokler ne bo napaka »magično« preskočila v zmago! Neoliberalci so prepričani, da bo nevidna roka trga na dolgi rok vse uredila. Voljni so prepričani, da bo na dolgi rok vse uredila ona druga nevidna roka – daljinsko vodene rakete in brezpilotna letala, ki izgledajo in delujejo tako hladno, tako brezosebno in tako »božansko« kakor trg.

Ironija je še hujša: tako kot večina Slovencev od tega, da bo varčevanje »magično« preskočilo v rast, verjetno ne bo imela nič, tudi ljudje z Bližnjega vzhoda od tega, da bodo napake koalicije voljnih »magično« preskočile v zmago, ne bodo imeli popolnoma nič. In tako kot lahko mi ugotovimo le, da nimamo časa čakati na to, da bo varčevanje »magično« preskočilo v rast, ker smo na dolgi rok mrtvi, lahko tudi Iračani in Sirci zdaj – s forenzično natančnostjo – ugotovijo, da so bili na dolgi rok mrtvi.

Arhitektom vseh teh vojn bi bilo treba reči: bi radi dobili vojno proti terorju? Potem na Bližnjem vzhodu zvišajte minimalno plačo!

A po drugi strani: take vojne itak ne moreš dobiti. Zakaj so že voljni napadli Irak? Iz preprostega razloga: ker so ga lahko! In pri tem so tulili: ni alternative! Obenem pa jim je bilo vseeno, koliko ljudi pobijejo. Za »kolateralno škodo«, kot so rekli pobijanju civilistov, se niso menili. V tem lahko spet prepoznate neoliberalno logiko: v Iraku so Američani ljudi pobijali s tako ošabno in brezosebno lahkoto, s kakršno neoliberalna mašina na Zahodu – recimo v Sloveniji – odpušča delavce. Za žrtve svojega početja – za »kolateralno škodo« – se ne meni. In tudi Slovenijo so napadli, ker so jo lahko. In tudi med napadom na Slovenijo so tulili: ni alternative! V Iraku so skušali z napadom sondirati teren za prihod neoliberalne demokracije, prostega trga in privatizacije – v Sloveniji tudi. Irak je propadla država, popolni kaos, pravijo – ne, tako izgleda deregulirani trg! Tako izgleda trg, ko je povsem prost! Tako izgleda država, ko se neoliberalcem izpolnijo vse sanje!

Ne, take vojne ne moreš dobiti. S tako vojno ne moreš osvojiti ljudskih src in glav. Arhitektom vseh teh vojn bi bilo treba reči: bi radi dobili vojno proti terorju? Potem na Bližnjem vzhodu zvišajte minimalno plačo!

Zalivski sen

Napad na Irak je bil napaka. Je imel Irak orožje za množično uničevanje? Ne. Je gostil Al Kaido? Ne. Je bil povezan z njo? Ne. Je ogrožal Zahod? Ne. Ravno nasprotno: bil je njegov delničar. Ko so Bush, Cheney, Rumsfeld in drugi neokonservativni jastrebi govorili, da je cilj napada le »zamenjava režima« oziroma »obglavljenje režima«, so jim boljši poznavalci Bližnjega vzhoda rekli, da se bo to obglavljenje režima končalo z obglavljenjem samega Iraka, kar se je potem tudi res zgodilo – Irak je obglavljen. Še huje: ni ga več. Amerika je ravnala tako, kot da je Irak neoliberalni projekt: tuji investitorji so prevzeli podjetje in ga potem po delih prodali. Jasno, pred tem so tudi znižali stroške in odpustili delavce.

In zdaj to počnejo še Siriji. Zakaj? Ker lahko. Ker ni alternative. Ker gosti teroriste (Islamska država), ki ogrožajo Irak. Ker bodo kaznovali evildoerje. Ker jih bodo v Iraku – in ja, v Siriji – slavili kot osvoboditelje. In ker je vseeno, koliko bo na drugi strani mrtvih. Hej, več ko bo mrtvih, manj bo brezposelnih, si mislijo neoliberalci. Ne, v resnici je ravno nasprotno: več ko bo brezposelnih, več bo mrtvih! Več ko bo brezposelnih, več bo razlogov za teror, fanatizem, ekstremizem, džihadizem in obglavljenja.

Kako se bo koalicija voljnih borila proti terorju, vemo: na Bližnjem vzhodu z bombami, pri nas, v Evropski uniji, pa z nadzorovanjem, prisluškovanjem in drugimi tehnikami Velikega brata. Kaj to pomeni, je na dlani: to, kar bo ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) počela Evropejcem, ne bo več sporno, temveč zaželeno in dobrodošlo. Zdaj bomo Nacionalno varnostno agencijo prosili, naj nam prisluškuje! In to masivno. Pretirano. Čez vse plafone. Deregulirano.

Nas čaka nadzorovalno-prisluškovalni shock & awe, Sirijo pa raketni shock & awe. Res nenavadno: sprožiš sadistični, destruktivni shock & awe, razorješ in opustošiš deželo, potem pa se čudiš, če kdo pizdi. Še več, ob tem stalno poudarjaš, da nisi kriv za to, kar se dogaja v Iraku in Siriji. Kar pa spet spominja le na dobro znani neoliberalni izrek: revni so sami krivi, da so revni. In brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Sirci in Iračani so sami krivi, da so mrtvi.

Na ameriških televizijah si kljuko spet navijaško podajajo vsi običajni osumljenci – tisti dobri stari neokonservativci, ki so si jo navijaško podajali leta 2003. Ne brez razloga: kot veste, so bili neokonservativci glavni arhitekti invazije na Irak in zamenjave režima. A bili so tudi vizionarji prihodnosti Iraka, njihov glavni načrt pa je bila, pravi britanski raziskovalni novinar Nafeez Ahmed, tridelna razdelitev Iraka, ali bolje rečeno – z vojno naj bi Irak razpadel na tri etnične države. Kurdsko (na severu), šiitsko (na jugu) in sunitsko, ki naj bi se v njihovi viziji nekako spojila z Jordanijo, tako da glavno mesto te nove sunitske države ne bi bil Bagdad, ampak Aman. S to razdelitvijo Iraka bi lažje nadzorovali nafto, edino stvar, ki jih tam zares zanima.

Čez en mesec bodo kongresne volitve, ki bi bile za demokrate lahko katastrofalne, če bi obveljala republikanska mantra, da je Obama šibek, premehak in neodločen.

Vse skupaj je zvenelo precej noro, toda še bolj noro je, da se zdaj dogaja prav to – Irak razpada na tri države. In seveda, nastaja nova sunitska država – Islamska država (alias IS, alias ISIS, alias ISIL). Vau! Islamski džihadisti – »teroristi«, »barbari«, »pošasti«, »evildoerji« – izpolnjujejo najbolj divje sanje, najbolj divje fantazije in najbolj divje vizije ameriških neokonservativcev. Pri tem lahko dodamo le: ko gledamo džihadistična obglavljenja zahodnih reporterjev in humanitarnih delavcev, se lahko še enkrat prepričamo, kako strašno, grozno in groteskno je, kadar se neokonservativcem in neoliberalcem izpolnijo sanje.

Konec zgodovine

Ni kaj, prosti trg in neoliberalna demokracija, temelja novega sveta, ki ju je leta 1992 v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek slavil Francis Fukuyama, sta se v Iraku res dobro prijela. In zdaj ju skušajo izvoziti še v Sirijo. Če kdo, potem prav Irak in Sirija doživljata »konec zgodovine«. Drži, Irak in Sirija sta »propadli državi« (alias failed states), kar je problem, toda problem je hujši, ko ugotoviš, da izgleda Islamska država manj »propadlo« od Iraka in Sirije.

Amerika bo zdaj vse svoje bombe zmetala na Sirijo, ali bolje rečeno – vse svoje presežke orožja bo plasirala na sirski trg. In Amerika ima blazne, strašne, ekscesne presežke orožja. To vemo. Ker pa bomb ne more metati nase ali na Evropsko unijo, je treba najti trg – in Sirija je tak trg. Vidite, v regiji trg res deluje. Za vse se najde trg. Če presežkov ne požrejo domači trgi, jih pač požrejo tuji. Zato se ne moremo čuditi, da je Obama nedavno – v svojem razvpitem hujskaškem govoru v Združenih narodih – rekel: »Ameriški mladini pogosto pravim, da je zdaj najboljši čas v zgodovini.« Najboljši čas za koga? Za elite, ki odločajo, kam bo šel denar in kam bodo šle vojne. Kar pa je itak isto.

Obama je kakopak tudi rekel, da to ni vojna proti islamu. Jasno, da ni. Le kako bi lahko bila? Saj je v zadnjih letih bombardiral le sedem muslimanskih dežel! Nam, na Zahodu, naj bi se to zdelo naključje, toda na Bližnjem vzhodu to očitno vidijo drugače – če v nekaj letih bombardiraš sedem muslimanskih dežel, potem imaš nekaj proti muslimanom. In kdo to vidi drugače? Islamska država. To pa niso »pravi« muslimani, trdi Obama – za islamom se le skrivajo. Kar seveda pomeni, da voljni zdaj tam – na Bližnjem vzhodu, v Siriji – bombardirajo nemuslimane. Aha.

Sliši se smešno in absurdno, toda v nekem smislu to vendarle drži – Obama bi zdajle napadel kogarkoli. Čez en mesec – na začetku novembra – bodo namreč kongresne volitve, ki bi bile za demokrate lahko katastrofalne, če bi obveljala republikanska mantra, da je Obama šibek, premehak in neodločen, da ogroža ameriški primat, da se torej ne obnaša kot voditelj svobodnega sveta. Da bi pokazal, da je odločen in tough, je moral svobodni svet odpeljati v novo vojno. Presodil je pač, da bi mu neodločnost v očeh volivcev škodila precej, precej bolj kot to, da je marincem salutiral s kavo v roki, da je imel v Ovalni pisarni noge na mizi, da je med potresom igral golf, da je tisto bejbo pogledal v rit in da je božično drevo okrasil s transvestitskimi in komunističnimi ikonami (Mao!).

Je pa res, da smo po njegovem govoru v Združenih narodih pričakovali, da bo vojno napovedal kar sami Ameriki. Poudaril je namreč troje: prvič, »velike nacije ne bi smele izsiljevati malih«, drugič, »ljudstvo bi moralo samo odločati o svoji prihodnosti«, in tretjič, »meja neke države ne more določati nekdo drug«. S tem je kakopak opisal Ameriko, ki počne natanko to: izsiljuje male države, odloča o prihodnosti drugih držav in drugim državam določa meje. Ja, to po malem počne tudi Islamska država, toda Amerika to počne bolje.

Levitev pošasti

Javna razprava pred napadom na Sirijo je bila precej krajša od javne razprave pred napadom na Irak. Praktično je sploh ni bilo. Ni več potrebna. Nihče ni protestiral. Nobenih masovk. Kriza je zrušila vse oblike odpora. Elite lahko počnejo, kar hočejo. Udarijo lahko, kogar hočejo. Nekatere z varčevalnimi ukrepi, druge z bombami. Svet brez alternativ je pošast.

Obama bi lahko tudi rekel, da gre za vojno proti islamu, pa to ne bi ničesar spremenilo. Ljudje so mrtvi, elite pa žive. A da ne bi kdo mislil, da ima kaj proti muslimanom, je v koalicijo voljnih zmamil tudi muslimanske države. Recimo Združene arabske emirate – in hej, eno izmed bojnih letal, ki so švignila nad Sirijo, je pilotirala ženska! Česar ne bi mogli reči za savdska bojna letala – v Savdski Arabiji, članici koalicije voljnih, ne sme ženska pilotirati niti avtomobila, kaj šele kolesa. V Savdski Arabiji tudi obglavljajo – in seveda: tam velja šeriatsko pravo. Strašijo nas, da je Islamska država šeriatski kalifat, ki obglavlja, v koaliciji voljnih pa imajo šeriatski kalifat, ki obglavlja. Vem, ravno ste hoteli vprašati: pa kje hudiča se navdihuje Islamska država?

Ironično: prav takšne koalicije – nenačelne, za lase privlečene, groteskne – so Bližnji vzhod izvorno prelevile v katastrofo in kaos. Noro: Amerika in Savdska Arabija se koalicijsko združita proti Islamski državi. Še bolj noro: države, ki so še malo prej podpirale ekstremiste – tudi Islamsko državo – v boju proti sirskemu režimu Bašarja Al Asada, se koalicijsko združijo proti Islamski državi (in drugim ekstremistom). In pazite: ker se koalicija voljnih bori proti Islamski državi, s tem »nehote« pomaga režimu Bašarja Al Asada in »nehote« škodi Svobodni sirski vojski (FSA), svoji »zmerni« ljubljenki, ki je bila še nedavno – do leta 2013 – koalicijska partnerica Islamske države.

Koalicije so res nore. Samo pomislite: Zahod je ustvaril Al Kaido, da bi v osemdesetih letih v Afganistanu zrušila sovjetske komuniste – potem jo je Zahod razglasil za največjo pošast vseh časov – in nazadnje je nanjo sprožil shock & awe. Zdaj je Zahod ustvaril Islamsko državo, da bi v Siriji zrušila Bašarjev režim – potem jo je Zahod razglasil za največjo pošast vseh časov – in nazadnje je nanjo sprožil shock & awe. Tako kot je bila Al Kaida ameriška koalicijska partnerica v boju proti SZ, je bila Islamska država ameriška koalicijska partnerica v boju proti Bašarjevemu režimu.

Amerika je specialistka za ustvarjanje »opozicij« (Al Kaida je bila protisovjetska »opozicija«, Islamska država je protibašarjevska »opozicija«), ki se jim potem od ekstremnosti zmeša. In prav v tem je problem, pravi Andre Vltchek, avtor knjige Boj proti zahodnemu imperializmu: »opozicije«, ki jih na Bližnjem vzhodu ustvarja Amerika, so sam Bližnji vzhod potopile v kaos. Prav Zahod je ta, ki »neguje najradikalnejše oblike islama«. Zahod je ta, ki podžiga »džihadizacijo« Bližnjega vzhoda.

Islamska država, sicer organizacija baasističnih, sunitskih lojalistov, nekdanjih oficirjev Sadama Huseina, ni padla z neba – financirale, oboroževale in urile so jo Amerika, Britanija in Francija (akomodirale pa tudi zalivske države, Turčija, Jordanija, hej, celo Izrael), pravi Nafeez Ahmed, ki tudi razkriva, da je Islamska država obogatela – in da je zelo bogata, vemo! – s preprodajanjem nafte, ki so jo pod mizo od nje prek kurdskih, turških in pakistanskih posrednikov kupovale Amerika in članice Evropske unije. Še več, Amerika in članice Evropske unije so Islamski državi operativno pomagale celo pri zagonu sirskih naftnih polj, ki jih je zasedla. Ja, da je Islamska država tako silno obogatela z bančnimi ropi, je le mit. In ja, takšno sovraštvo lahko obstaja le med nekdanjimi poslovnimi partnerji.

Prav takšne koalicije – nenačelne, za lase privlečene, groteskne – so Bližnji vzhod izvorno prelevile v katastrofo in kaos.

Zakaj je Zahod financiral Islamsko državo? Da bi uravnotežil igro s šiiti. Kar pomeni, da je izigraval sovražnika-proti-sovražniku. S tem, ko je šiite in sunite držal v stalnem klinču, je v regiji lažje vladal. In da bi ta ogenj čim bolj žgal, je podžigal in džihadiziral prav najbolj strupene, najmilitantnejše in najekstremnejše elemente na obeh straneh, šiitski in sunitski. Jasno, ko se je vojna preselila v Sirijo, je podžigal in džihadiziral najekstremnejše elemente med tako imenovanimi »zmernimi« uporniki, ki so se borili proti Bašarjevemu režimu. Zahodne sile vedno slavijo »zmerne« upornike, toda to je le predstava za občutljivo zahodno publiko – v resnici se zahodne sile za »zmerne« upornike ne zmenijo. Od njih nimajo nobene koristi. Zahodne sile potrebujejo »norce« in »pošasti«. Z njimi lažje manipulirajo – in z njimi potem lažje strašijo naivno zahodno publiko.

Džihadizacija

Z eno besedo: Zahod ni pod mizo nikoli podpiral sekularnih sil, ampak vedno le ekstremiste, islamiste, fundamentaliste, džihadiste. Džihadizem je tajno orožje, s katerim Zahod obvladuje Bližnji vzhod – in naftna polja.

Toda Amerika in drugi voljni nas zdaj strašijo prav z džihadizmom, islamizmom, fundamentalizmom, kalifatom! In kaj so Amerika in njeni voljni počeli zadnje desetletje? Na Bližnjem vzhodu so vztrajno rušili sekularne režime – Sadamovega v Iraku, Bašarjevega v Siriji (ja, tudi Gadafijevega v Libiji, če smo že ravno pri tem). Kar pa je logično: sekularni režimi so na Bližnjem vzhodu le v napoto, saj ovirajo džihadizacijo, to zahodno tajno orožje za množično uničevanje in obvladovanje Bližnjega vzhoda.

Lansiranje nenačelnih koalicij, formiranje džihadističnih opozicij in rušenje sekularnih režimov – ti trije križarski triki, ki jih stalno vrtinči Zahod, Bližnjega vzhoda niso prelevili le v kaos, ampak tudi v zelo kompliciran, mističen, iracionalen produkt, ki je zdaj, po vseh teh letih, zunanjemu, laičnemu, zahodnemu pogledu tako nerazumljiv kot vsi tisti »magični« finančni produkti finančne industrije. In tako kot so finančne produkte zakomplicirali zato, da bi bili nerazumljivi in da jih ne bi mogel nihče regulirati, so Bližnji vzhod zakomplicirali zato, da bi bil nerazumljiv in da bi ga bilo mogoče vedno napasti. Zdaj so očitno dodali toliko komplikacij (in toliko megle), da se vojni nihče več ne upira. Vsi so apatični. Tako kot so apatični do divjanja finančnih trgov. Neoliberalne in neokonservativne sanje so se poravnale v popolni vihar.

Če bi se koalicija voljnih v boju proti Islamski državi povezala z Al Kaido, ne bi nikogar presenetilo. Sploh pa ne bi ob tem nihče niti trznil. Le zakaj? Zahod bi se le vrnil k svojim koreninam.

Nad nekaj kriminalcev, ki obglavljajo ljudi, so poslali koalicijo voljnih – vojsko, letala, bombe, rakete, apokalipso. Pred nekaj dnevi je Alton Nolen, 30-letni Američan, po »džihadistično« obglavil svojo nekdanjo sodelavko. Nolen, fant iz okolice Oklahoma Cityja, se je nedavno spreobrnil v islam – sodelavka se ni hotela. So nadenj poslali koalicijo voljnih – vojsko, letala, bombe, rakete, apokalipso? Ne. Poslali so policijo. Obstrelila ga je in prijela.

Vprašanje, kdo je hujši, Nolen ali Islamska vojska, je nesmiselno. Vmes so itak »nenadoma« odkrili novo teroristično organizacijo, »Skupino Horasan«, ki je še hujša od Islamske države in ki je tik pred tem, da napade Zahod, naše obale in naša potniška letala. Še včeraj je ni bilo – danes že lahko z eno potezo uniči Zahod. Česa hujšega še niste videli!

Če sta članici koalicije voljnih tudi Slovenija in Mikronezija, potem mora biti res hudo in urgentno. Zakaj bi nas klicali, če ne bi šlo za življenje in smrt?