Lov na sužnje z drakarjem

Kdor danes obišče mirno Dansko z Malo morsko deklico v Københavnu in s številnimi prijaznimi kolesarji, ki jedo mehke obložene kruhke (smørrebrød) in še mehkejše rdeče hrenovke (røde pølser), se lahko le čudi, kako da je imel prav ta nordijski narod tako divje prednike.

Vikingi so nekoč ustrahovali Evropo z bojnimi sekirami in sulicami s krova vikinških ladij drakarjev. V letopisih jih primerjajo z divjimi sršeni.

Od 8. do 11. stoletja so napadalci zasedli nešteta naselja in samostane, ponekod so uničili celotna kraljestva. Nekateri zgodovinarji njihovo brezglavo početje opisujejo kot zadnje poglavje selitve narodov.

Dolgo je veljalo, da so bili Vikingi tako nasršeni zaradi stiske in pomanjkanja hrane, vendar to ne drži. Prej je šlo za pohlep in prav zaradi njega so prodrli do Saracenov na Arabskem polotoku in Bizanca. Na tisoče ljudi je umrlo pod roko »surovih, popolnoma brezbožnih in predrznih mož«, kot piše v neki irski kroniki.

Doma so roparji svoja grozodejstva opisovali kot največja junaštva. Ob tabornem ognju so pili medico in dovolili, da so skaldi, srednjeveški nordijski pesniki, kovali laskave rime o »srčnih in plemenitih piratih«. »Kralji morja« so za dobro razpoloženje poskrbeli tudi z bahaškim opisovanjem preteklih junaštev in napovedovanjem prihodnjih.

Kakorkoli že, Skandinavcem je treba priznati, da niso bili le barbari, temveč tudi mojstri logistike, ko je šlo za prevoz blaga. Bili so trgovci in so prek valov vlekli do 60 ton težke tovorne ladje (imenovane knarr oziroma knorr), njihova trgovska mreža pa je segala od Grenlandije do Črnega morja.

Današnja Danska je ponosna predvsem na te trgovske dosežke in država v velikem muzeju ladij v Roskildu vsako leto gosti okoli 125 tisoč obiskovalcev, med njimi veliko šolarjev.

Toda z novimi odkritji se kaže vse neprijetnejša podoba Vikingov. Na Jutlandiji so nedavno rekonstruirali najstarejši danski kraljevi dvor. Postaviti ga je dal Harald Modrozobi (okoli leta 910 do 986), sestavljata ga velika griča, dvor pa so obdajale lesene palače in 1500 metrov dolga palisada.

Roparski pohodi v tujino so v Skandinaviji dolgo veljali za družbeno sprejemljivo obliko organiziranega nasilja.

Arheologi na drugi lokaciji iz blata izkopavajo ladijske razbitine, odkrivajo amulete in arabske srebrnike. Številne nove najdbe si zdaj lahko ogledamo na sijajni razstavi, ki so jo odprli v berlinskem razstavišču, Stavbi Martina Gropiusa.

V vitrinah je okoli 800 eksponatov: od posameznih v celoti ohranjenih lokov iz tise do rezil sekire iz kitove kosti, ki so jih našli v Nuuku na Grenlandiji. Napis v runah na brezovem lubju izvira iz Smolenska.

Najzanimivejša na razstavi je 37-metrska ladja Roskilde 6 – največja bojna ladja iz tistega obdobja. Ko obiskovalec stoji pred to ladijsko razbitino, si lahko predstavlja silovitost, s katero so barbari nekoč zastraševali polovico zemeljske oble.

Iz kronik vemo, da so severnjaki ladje krasili z zlatimi levi, na vrhu jambora pa so se obračale vetrnice. Roskilde 6 je poganjalo okoli 80 veslačev in ladja se niti, ko je bila na njej vsa posadka, ni ugreznila več kot 83 centimetrov.

Razlog je bil, da so se roparji hoteli čim bolj približati obali. Ob napadu so skrivaj pribredli do kopnega, bili so pravzaprav »izumitelji bliskovite vojne«, kot je ugotovil arheolog Harm Paulsen, hitro so zgrabili plen in takoj zbežali.

Kakšne časti si zaslužijo Vikingi, ti barbarski pomorščaki? Svojo pisavo, rune, so uporabljali le za fragmente besedil. Niso znali kovati solidnega železa. Na jugu Norveške so arheologi odkrili voziček – s togo osjo. Vozil je samo naravnost.

A hkrati so bili zmožni premagati približno deset tisoč kilometrov dolgo pot po vodi in kopnem. Na Švedskem so našli Budov kipec iz Indije. Kako pojasniti takšne dosežke?

Čelad z rogovi, to je danes potrjeno, Vikingi niso nosili, pač pa so se številni oblačili v pumparice in se ličili okrog oči. Kot kažejo viri, so uporabljali zastrupljene puščice. Na Got-

landu so našli lobanjo z zašiljenimi zobmi v čeljusti – takšna je bila takrat zobna moda.

Mavrski odposlanec Al Tartuši, ki je okoli leta 970 obiskal Hedeby blizu obale Baltskega morja, je vikinško pesem primerjal s pasjim laježem. Neki drug obiskovalec z Orienta je Vikinge pograjal, češ da so najbolj umazana božja bitja. Po spolnem odnosu in iztrebljanju naj se ne bi bili umivali.

Šele v zadnjem času so v grobovih odkrili majhna Thorova kladiva iz železa. To so bili talismani, saj je bilo vraževerje na severu Evrope zelo razširjeno. Modre ženske in čarovnice so uživale velik ugled. Znanih je več kot 50 ženskih grobov, v katerih so našli tudi čarobne paličice.

Arheologi so dolgo zaman iskali svetišča in šele nedavno se je izkazalo, da jih Vikingi preprosto niso imeli. Bogoslužje je potekalo v dvoranah na bogatih posestvih. »Celo velike živali, kot so bili voli in konji, so obglavljali na travniku, da je kri brizgala v visokem loku,« piše v katalogu razstave.

A ob vsaki na novo odkriti podrobnosti se pojavijo nove uganke. Zakaj so Vikingi tako pogosto rezljali zmaje? Pravljična bitja so včasih krasila premce ladij, včasih broške. Je morda šlo za izmenjavo s Kitajsko?

To ni edina nerešena uganka. Podobno nepojasnjeni ostajajo tudi dogodki v Ameriki. Okoli leta tisoč je Leif Eriksson, morilčev sin, odplul z Grenlandije proti novemu svetu. To dokazujejo koče iz travnate ruše na najdišču L’Anse aux Meadows na Novi Fundlandiji. Toda ali je bilo to naselje vse, kar so Vikingi zapustili na daljni celini? Neka saga pripoveduje, da je nemški menih Dirk, ki je potoval z njimi, med odpravo v notranjost dežele nabiral grozdje. Morda je prodrl dlje na jug.

Ni dvoma, da je marsikaj, povezano z Vikingi, še neraziskano ali pravljično izkrivljeno. V staroislandskih pesmih nenehno nastopajo zgodovinske osebe, katerih opis je preoblikovala domišljija. Vojni knez Robert I (pod imenom Rollo je leta 911 v fevd dobil Normandijo) ima v njih tako dolge noge, da ga ne more nositi noben konj.

Tudi za junakom Ragnarjem Lothbrokom se verjetno skriva resnična oseba. Morda je bil vojskovodja, ki je leta 845 napadel Pariz. V sagi Völsunga ta mož nastopa kot velikodušen duh, ki preživi boj z zmajem, osvobodi kraljevo hčerko in po sovražnem pohodu na Anglijo umre v kačjem gnezdu. Kaj od tega je res?

No, vseeno je danes mogoče dokaj zanesljivo razložiti dinamiko vikinških napadov.

Skandinavci so verjetno od 8. stoletja uporabljali križno jadro, konstrukcijo, ki jim je omogočila, da so njihove ladje rezale valove tudi proti vetru. Blago so premazali z živalsko maščobo, da ni prepuščalo zraka. Z ugodnim vetrom so Anglijo dosegli v pičlih treh dneh.

Tudi pri gradnji ladijskih trupov so barbari kmalu postali izjemno spretni. Uspelo jim je razviti dovršene ladje, ki so bile hkrati robustne in primerne za plovbo na odprtem morju.

Moški so najprej podrli debele hraste ali bore in jih razcepili po dolžini, tako da so vanje zabili ogromne kline. S tem so pridobili posamezne deske. Ker jih niso žagali, je lesno tkivo ostalo celo, deske pa so bile izjemno upogljive in vzdržljive – amortizirale so celo visoke valove.

S takšnimi vitkimi, prožnimi bojnimi ladjami, na katerih so tesno drug za drugim sedeli veslači, so po svetu sejali zlo. Prvi napad so izpeljali leta 793. Norvežani so se prebili prek Severnega morja in napadli samostan na Svetem otoku Lindisfarne. Uplenili so evangeličanska sveta pisma, okrašena z dragimi kamni.

Vikingi z ladjami z rdeče-belimi jadri so kot podivjani volkovi napadli Orient, piše v neki kroniki, »in v zraku je bilo videti grozne zmaje«.

Medtem ko so Švedi prodirali proti jugovzhodu, čez Volgo do Kaspijskega morja ter v Kijevu postavili temelje za nastanek države, so Danci pluli proti Renu in Seni. Norvežani so obpluli Britanijo po severni strani in si za cilj izbrali Irsko. Obramba je bila zaradi hitrosti drakarjev (največja hitrost je bila več kot 20 kilometrov na uro) skoraj nemogoča. Med nekaterimi napadi je z ladij poskakalo pet tisoč mož. Leta 881 so plenili po Mainzu, Wormsu in Speyerju, leta 885 pa so s stotinami ladij napadli Pariz.

Tako je sledil napad za napadom. »Vaščanke je posililo več Vikingov,« piše v nekem poročilu, »vse deklice so brez sramu oropali devištva.«

Vsi Vikingi niso sodelovali pri takšnih grozodejstvih, vseeno pa so roparski pohodi v tujino v Skandinaviji dolgo veljali za družbeno sprejemljivo obliko organiziranega nasilja, pravi Simek.

Bogastvo in slava sta vabila iz daljave, ko so se pustolovščine sprevrgle v bojne pohode. Vikinški ščiti so viseli na boku ladje, medtem ko je krmar rjovel ukaze.

Pred bojem so vojaki bobnali po ščitih ali grizli vanje. Verjeli so, da bojno polje poseljujejo valkire, ki naj bi tam divjale kot krvoločni demoni. V nordijski književnosti je skupno omenjenih 51 valkir. Večina jih je imela nazorno ime, ki je izdajalo njihovo vlogo na bojnem polju.

Najboljši bojevniki z nadčloveško močjo, berserkerji, so ob uporabi magije začutili silno morilsko slo. Domnevno so se bojevali, odeti v medvedji kožuh. Norveški kralj Erik I. je dobil vzdevek Krvava sekira, danski vojaški poveljnik se je imenoval Ivar Brez kosti (umrl 873 v Dublinu) – takšna imena so bila pogosta.

Zmagovalci so tudi neusmiljeno kaznovali. Leta 869 je danski floti uspelo zavzeti anglosaško kraljestvo East Anglia. Kralja Edmunda so mučili s posebnimi metodami – mučenje se je imenovalo krvavi orel. Žrtvi so razrezali hrbet, rebra so ločili od hrbtenice in jih razprli kot orlova krila.

Danski umetniki iz tistega časa so redko omenjali takšna dejanja. Tudi razstava v Berlinu se nagiba k olepševanju preteklosti. Del razstave je namenjen »stikom in izmenjavi«, kar zbuja vtis, kot bi bili Vikingi prispevali k razumevanju med narodi. V resnici so ropali, kjer so le mogli.

Naseljenci vikinškega rodu, ki so se naselili od Islandije do Velikega Novgoroda, so nesporno pripomogli, da je divjina postala rodovitna, trgovci pa so z Daljnega vzhoda prinašali med, jantar in predvsem živalske kože.

A še zlasti veliko denarja so zaslužili s sužnji. Finci, Kelti, Slovani – cela ljudstva so bila vir človeškega blaga. Pomemben odjemalec je bi arabski kalifat. Karavane so pripeljale tako zaželene svetlopolte ujetnike na osrednji bagdadski trg, kjer so prodajali ljudi.

Tako so z Orienta na območje nad severnim tečajnikom pritekale neverjetne količine zlata in draguljev. Veliko tega, kar se sveti v berlinskih vitrinah, je omadeževano s smrtjo in z bolečino. To najbolje ponazarja eden od razstavnih predmetov: ovratni obroč za sužnje, ki so ga našli v Dublinu.

Zanimanje sveta za severnjaške barbare zaradi tega verjetno ne bo nič manjše, celo nasprotno. Zadnji junaki celine so se izdivjali silovito in peklensko, preden je krščanska morala obrzdala tudi te pošasti.