»Vsi veliki ideološki boji so maske za realpolitično prevlado. Visoke besede skrivajo umazana dejanja.«

Mitja Velikonja je pred kratkim izdal knjigo Rock’n’retro, kratko študijo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi. Jugoslavizem v vsakdanjem življenju, v popularni glasbi še vedno obstaja. Ali pa obstaja vedno bolj. Kajti, tako Velikonja, sklicevanje na preteklost pomeni kritiko sedanjosti, pa četudi se ta idealizirana, neobstoječa preteklost obuja v povsem nepomembnih zadevah, kot naj bi bila popularna glasba. Nekateri bi zamahnili z roko, dejali, nostalgija pač, drugi bi v tem videli zločinski načrt komunističnih zombijev, Velikonja pa v intervjuju pojasnjuje, da so stvari bolj zapletene, in dodaja, da prava alternativa vedno vodi naprej, ne pa v preteklost.

Včeraj so bile volitve, v središču Ljubljane so snemali film o jugoslovanski košarkarski reprezentanci. Ulica je bila odeta v rdeče zvezde, Titove portrete. Pa se je od nekod pojavila politična stranka, ki se ji je to zdelo nevzdržno, saj naj bi šlo za kršitev volilnega molka.

Gre za boj za idejno prevlado, za hegemonijo, ki dejanska, realpolitična, v svojem jedru neideološka vprašanja odeva v kompromitirajoče simbole preteklosti. Če bi ostali samo na tej, najbolj površinski ravni, bi lahko ugotovili, da je slovenska politika še vedno ujeta v leta 1941–1945, ali v trideseta leta, ali v »kulturni boj«. Dejansko gre za premeteno politično strategijo dveh konkurenčnih političnih elit, za uprizarjanje navidezne ideološke delitve z odhajanjem bodisi v Šentjošt in razne Rovte bodisi v Stožice. Tisto, kar pa ju dejansko druži v tem spektaklu za množice, je boj za družbeno bogastvo, njegova radikalna redistribucija po zlomu socialistične ureditve. Klasična »win-win« kombinacija, kot kakšna ekshibicijska športna tekma: navzven se kregamo in na plano vlečemo okostnjake iz preteklosti, dejansko si delimo plen. Takšna tiha kraja se dogaja že vse od takrat - do sedaj, ko praktično ni več kje vzeti. V postsocializmu je vsa ta stvar še toliko bolj tragikomična, ker je večina njunih predstavnikov začela svoje kariere v prejšnjem »režimu«. Mahanje z najrazličnejšimi obremenjujočimi simboli iz preteklosti pravzaprav zamegljuje bistvo problema.