Ameriška Kominterna

Imena poznate: Paul Wolfowitz, Douglas Feith, Richard Perle, Scooter Libby, Elliott Abrams, John Bolton, James Woolsey, Zalmay Khalilzad. Tudi njihove obraze poznate. Rekli so jim neokonservativci. Niso bili poklicni politiki, ampak intelektualci, ki so se infiltrirali v politiko – v Bushevo administracijo. Po 11. septembru 2001 so bili glavni ideologi ameriške vojne proti terorju. Histerično so navijali za ameriški napad na Afganistan in Irak, sejali paniko in paranojo, zastraševali in napihovali »teroristično grožnjo«, govorili o »osi zla«, ameriški moralni superiornosti in ameriški predpravici do preventivnega udarca, ignorirali Združene narode in mednarodno pravo, sestavljali koalicijo voljnih in poudarjali, da lahko Amerika počne, kar hoče, ker širi svobodo in demokracijo.

Imeli so se za prince svetlobe, toda izgledali so kot princi teme. Podpredsednik Dick Cheney in obrambni minister Donald Rumsfeld, sicer jastreba, sta v primerjavi z njimi izgledala le kot dvorna norca.

Ko je Amerika z novo koalicijo voljnih napadla Islamsko državo oziroma Sirijo, ste si rekli: aha, neokonservativci se vračajo! Obenem pa ste se začudeno vprašali: kaj počne Barack Obama med neokonservativci? Rečem lahko le: kje pa naj bo, če ne prav med neokonservativci!?

Neokonservativizem se namreč ni rodil na desnici, ampak na levici. Neokonservativci so bili izvirno levičarji, ki so se spreobrnili v desničarje. Za začetek, alma mater neokonservativcev je bil newyorški City College, javna, brezplačna univerza, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja slovela kot »rdeča«, toda ne brez razloga. Študentje, ki so tedaj obiskovali City College, so bili dveh vrst: na eni strani so bili komunisti, bolj ali manj stalinistično naravnani, na drugi pa so bili antistalinistično naravnani marksisti, pretežno trockisti, anarhosindikalisti in socialdemokrati. In bodoči neokonservativci – oče neokonservativizma Irving Kristol, pa Daniel Bell, Nathan Glazer, Seymour Martin Lipset, Melvin Lasky itd. – so sodili v ta drugi tabor. Tu, na City Collegeu, v njegovih »rdečih« klubih, se jim je odpiral svet, tu so doživljali razsvetlitve, tu so se politizirali in radikalizirali, tu so študirali Karla Marxa, Friedricha Engelsa in Roso Luxemburg, tu so požirali levičarske in trockistične revije (Partisan Review, New International). In seveda: tu – v stalnih ideoloških spopadih z velikimi tekmeci, prostalinističnimi komunisti – so se navzeli antikomunizma, ki ni postal le njihov zaščitni znak, ampak tudi njihova glavna obsesija.

Neokonservativizem se ni rodil na desnici, ampak na levici. Neokonservativci so bili izvirno levičarji, ki so se spreobrnili v desničarje.

Tudi vse ostale ključne koncepte so pobrali pri nekdanjih trockistih, ki so se zlagoma spreobrnili in zdrsnili na desno, predvsem pri Sidneyju Hooku in Jamesu Burnhamu. Pri Hooku so pobrali koncept »moralne jasnosti«, ki ni pomenil nič drugega kot to, da je Amerika moralno superiorna v primerjavi s socialističnimi, komunističnimi deželami, da je komunizem isto kot fašizem in nacizem, da je treba v boju proti komunizmu odmisliti vse ameriške hibe, saj je druga stran neprimerno hujša, ter da mora boj proti komunizmu potekati pod ameriško taktirko in v imenu širjenja demokracije. Pri Burnhamu, ki je trdil, da so stalinizem, nacizem in Rooseveltov New Deal le različni obrazi etatizma in kolektivizma, pa so pobrali nezaupanje v demokracijo, ki da je v boju s totalitarnimi režimi povsem nemočna (v demokraciji so videli le orodje za vladanje elit), a tudi paranojo, saj je po II. svetovni vojni poudarjal, da se je III. svetovna vojna začela že leta 1944, da v boju proti komunizmu ni nevtralne pozicije (kdor ni z nami, je proti nam!) in da mora Amerika nujno izpeljati invazijo na vzhodno Evropo.

Antikomunizem, moralna superiornost Amerike, preskakovanje demokracije (pri širjenju in vsiljevanju demokracije), logika »kdor ni z nami, je proti nam«, nujnost invazije, zastraševanje in pretiravanje – to so postale neokonservativne stalnice. Poznamo jih iz časa hladne vojne – in poznamo jih iz časa vojne proti terorju in napada na Irak, ko je v neokonservativni enačbi strah pred komunizmom zamenjal strah pred islamizmom. Neokonservativci svoje enačbe niso spreminjali, pa četudi se je čas povsem spremenil. In ja, tudi permanentna vojna proti terorju, ki so jo koncipirali neokonservativci, je bila le prevod trockistične »permanentne revolucije«.

Trockizem je bil prvi gibalec in inkubator neokonservativizma. Toda v resnici je bilo še huje: neokonservativizma ne bi bilo brez ameriških liberalcev, pravi Justin Vaïsse, avtor knjige Neokonservativizem (Biografija gibanja). Ali natančneje: neokonservativizem je bil produkt notranje čistke, ki je potekala med ameriškimi liberalci. Čistke? Natanko! In to stalinistične! Ko je svet po II. svetovni vojni preplavila hladna vojna, Ameriko pa antikomunistična histerija, so se ameriški liberalci znašli v zagati: liberalizem je veljal za stvar levice – komunizem pa tudi. Ha! In ko je začela desnica – na čelu s senatorjem Josephom McCarthyjem – vreščati, da je ameriška levica prestreljena in okužena s komunisti, so se liberalci ustrašili, da se bodo znašli v istem košu s komunisti, zato so se prelevili v fanatične oznanjevalce antikomunizma.

Če bi liberalci ameriškim komunistom priznavali kakršnokoli politično legitimnost, bi jih desničarji takoj razglasili za komuniste, za del kremeljske pete kolone, protiameriške zarote. Da jih ne bi razglasili za komuniste, so morali žgati po ameriških komunistih – in da bi bili bolj prepričljivi, so po njih žgali z vsemi topovi. Kar ni bilo težko: pa ne zato, ker so bili ameriški komunisti politično povsem nemočni (in res v hudi manjšini), ampak zato, ker ne zna po komunistih nihče žgati tako dobro in tako fanatično kot nekdanji komunisti ali pa nekdanji simpatizerji komunizma. Liberalci so rekli: zakaj bi komunistom priznavali človekove pravice, če pa jih sami drugim ne priznavajo? Zakaj bi jih spuščali v politiko, če pa so zarotniki, ki pravil politike ne spoštujejo?

Liberalci so zasenčili McCarthyja, s tem pa so legitimirali antikomunistično histerijo, tisto veliko inkvizicijo, ki je številne ameriške komuniste spravila ob službo, kariero, prostost in življenje. Ja, s tem so legitimirali izbris ameriških komunistov, češ da ogrožajo ameriško svobodo in ameriški način življenja. Irving Kristol je zato komunistom zavpil: zakaj bi vam dopuščali svobodo govora in shajanja, če pa hočete ustvariti svet, v katerem svobode govora in shajanja sploh ne bo! Liberalci so se lahko rešili le tako, da so stalinistično obračunali s komunisti.

Njihova biblija je postala knjiga Vitalni center, ki jo je leta 1949 objavil sloviti hladnovojni liberalec John Schlesinger. Nič ni narobe, če ste socialno progresivni, je rekel liberalcem, prav tako ni nič narobe, če ste skeptični do kapitalizma in če zagovarjate solidarnost, socialne programe in sindikate, in nič ni narobe, če mislite, da se mora država keynesijansko vmešavati v gospodarstvo in posegati na trg, samo komunizmu se morate odločno upreti. Navznoter ste lahko liberalci, toda navzven morate biti antikomunisti. V notranji politiki lahko zagovarjate močno, aktivno, socialno državo, toda v zunanji politiki morate zagovarjati antikomunizem. Ergo: močno, aktivno, socialno državo lahko zagovarjaš le, če si fanatični antikomunist. Toda v resnici je bilo ravno nasprotno: fanatični antikomunist si lahko le, če zagovarjaš močno, aktivno, socialno državo. Hej, le kako bi se lahko proti komunizmu boril brez močne, aktivne države?

Ko je Amerika z novo koalicijo voljnih napadla Islamsko državo, je bilo jasno: neokonservativci se vračajo! A kaj počne Barack Obama med neokonservativci?

Tako so liberalci postali »liberalci vitalnega centra«, otroci svetlobe, pravi Vaïsse. Drugače od komunistov, ki so bili otroci teme. To, da je po fašizmu dišal McCarthy, ne pa komunisti, so spregledali. To, da jih je antikomunizem zbližal s konservativci, so podcenili.

Toda potem so doživeli šok, ki jih je potisnil še bolj na desno.

Beg na desno

V šestdesetih letih so Ameriko preplavili siloviti študentski protesti, burno nasprotovanje vietnamski vojni, boj za državljanske pravice temnopoltih, boj za pravice spolnih manjšin, seksualna in ekološka revolucija, Nova levica, militantna kritika kapitalizma, korporacij, javnih institucij, politike, vojaško-industrijskega kompleksa, jedrskega oboroževanja, potrošništva, elit, favoriziranja trga, konformizma, antikomunizma in drugih absurdov sodobnega življenja. Tako kot nekoč komunizem je tudi to radikalno gibanje, ki je napadalo ameriški status quo, prihajalo z leve. Liberalci – »liberalci vitalnega centra« – so se še vedno imeli za del levice, toda Nova levica je v njih videla le servilne, strahopetne, mevžaste, ritolizniške slavilce statusa quo, le patološke oportuniste, nagnjene h kompromisom, ki jih potem razglašajo za civilizacijske dosežke.

Nič, liberalci so morali spet bežati, ali bolje rečeno – Nova levica jih je prisila v nov premik na desno. Le da je bil zdaj položaj še dramatičnejši: »liberalci vitalnega centra« so intelektualno kontrolirali demokratsko stranko, ki je bila tedaj na oblasti (Kennedy, Johnson). Ja, demokratska stranka je bila stranka »vitalnega centra«. In liberalci so se ustrašili, da bo Nova levica okužila, destabilizirala ali pa celo prevzela demokratsko stranko, da bodo torej sami izgubili kontrolo nad demokratsko stranko in da bo tisti famozni »liberalni konsenz«, temelj Amerike, ki jih je ohranjal na oblasti in pri koritu, počil.

Zato so se neokonservativizirali, kar pomeni, da so začeli prevzemati retoriko neokonservativcev, Irvinga Kristola, Normana Podhoretza, Daniela Bella, Nathana Glazerja, Daniela Patricka Moynihana, Seymourja Martina Lipseta, Walterja Laqueurja, Edwarda Luttwaka in drugih, ki so slavili ameriške vrline in odločni boj proti komunizmu in ki so trdili, da družbe z ideologijo – bodisi fašistično ali komunistično – ni več mogoče spreminjati, da je »konec ideologije«, da je konec dobe razrednega boja, štrajkov, peticij in demonstracij, da je Amerika – zaradi radikalizacije levice, kontrakulture, protestništva, protivojnega gibanja ipd. – v moralni in kulturni krizi, da je treba kapitalizem pustiti pri miru, da je mogoče družbo spreminjati le s konsenzom, brezkonfliktno in tehnokratsko, in da družbe tudi sama država ne more spreminjati, saj pri ljudeh vzbuja le pričakovanja, ki jih potem ne more izpolniti (zahtevam po večji centralizaciji in močni, socialno aktivni državi, ki je kontraproduktivna, neučinkovita, birokratska, parazitska, se je treba odreči, življenje je prekompleksno, da bi ga lahko urejala država ipd.).

Člani Sveta demokratskega vodstva – številni kongresniki, senatorji in guvernerji – so se imeli za »nove demokrate«, kar je pomenilo, da so navznoter golobice, navzven pa jastrebi.

Za neokonservativce je bilo torej zgodovine konec, davno preden je Francis Fukuyama – prav tako neokonservativec – napisal knjigo Konec zgodovine in zadnji človek. Da bi pa bilo zgodovine lahko res konec, je bilo treba nujno nadaljevati hladno vojno in viet-

namsko vojno, pač sveto vojno proti komunizmu. Vojne in invazije so s tem postale velika fiksacija neokonservativcev, tej fiksaciji pa so po »šestdnevni vojni«, arabsko-izraelski vojni, ki je izbruhnila leta 1967, dodali še eno veliko fiksacijo: brezmejno in brezpogojno podpiranje Izraela. Izrael ima vedno prav – Arabci se vedno motijo! Kdor ni z Izraelom, je proti Ameriki! Kdor prezira Izrael, prezira Ameriko! Kdor ni z Izraelom, je antisemit! Antisemitizem je antiamerikanizem!

Neokonservativizem je bil »reakcija«, odgovor na »krizo liberalizma«, rezultat panike in boja za oblast v »vitalnem centru«, pravi Vaïsse. Čas je bil za nastop patriotskih, optimističnih, proameriških intelektualcev, potemtakem slavilcev ameriških vrlin in ameriške moralne superiornosti. Neokonservativizem je tako postal orožje za boj proti notranjim in zunanjim kritikom Amerike, proti notranjim in zunanjim sovražnikom, proti Novi levici (kontrakulturi ipd.) in komunizmu (Sovjetski zvezi ipd.), zato ne preseneča, da so mu prikimavali oboji, liberalci in konservativci. In v tem je bil perverzni trik: neokonservativizem je deloval kot »koalicijska« stična točka med liberalci in konservativci – točka, na kateri so se našli in zbližali. Neokonservativizem je bil sprejemljiv za oboje, za liberalce in konservativce.

Apokaliptiki

Neokonservativna doktrina je bila s tem na dlani:

• prvič, Amerika je prva, dobra in moralna (»univerzalna nacija«),

• drugič, kritike Amerike so neupravičene,

• tretjič, ameriške vojne – z vietnamsko vred – so dobre in moralne (v boju proti komunizmu ni pretežko nobeno breme),

• četrtič, kdor ni z nami, je proti nam,

• petič, izolacionizem, detant in opuščanje napetosti v zunanji politiki ne pridejo v poštev (»ugajanje« Sovjetski zvezi, grožnji št. 1, je smrt! Sovjetska zveza je nespremenljiva in nepoboljšljiva, izvirno grešna! Sovjetska zveza podpira teror! Sovjetska zveza šikanira Izrael!),

• šestič, Amerika – ameriške vrednote, ameriška svoboda, ameriški način življenja ipd. – je smrtno ogrožena, zato se mora brezkompromisno oboroževati in povečati obrambni proračun,

• sedmič, »naravna« naloga Amerike je, da širi svobodo, človekove pravice in demokracijo (Amerika je voditeljica »stranke svobode«),

• osmič, Amerika lahko počne, kar hoče, saj hoče le nekaj dobrega in moralnega,

• devetič, Amerika mora opustiti odvisnost od Združenih narodov, mednarodnih ustanov in multilateralizma (alternativa Združenim narodom je ad hoc »koalicija demokracij«),

• in desetič, Amerika mora napasti, še preden bi lahko kdo napadel njo. Bolje, da smo obtoženi imperializma in arogance, kot pa da smo mrtvi!

Alarmizem, katastrofizem, pretiravanje, konspirologija in zastraševanje so postali populistični motor te doktrine, ki je vojno proti komunizmu prikazovala kot nadaljevanje vojne proti fašizmu in nacizmu, vojno proti terorju pa kasneje kot nadaljevanje vojne proti komunizmu. Vedno je kje kdo, ki je tik pred tem, da Ameriko vojaško, strateško in tehnološko prehiti in ogrozi. Vedno je kje kdo, ki Ameriko spreminja v številko 2. Vedno je kje kdo, ki hoče uničiti Ameriko in ki ga je treba uničiti, preden sam ne uniči Amerike. Amerika je vedno tik pred novim Pearl Harborjem. »Neokonservativcem se je čas ustavil nekje v tridesetih letih,« pravi njihov biograf Justin Vaïsse.

In bolj ko so liberalci bežali pred levico, temnejši in nevarnejši so postajali. Toda nevarnejši niso postajali le za tujino, ampak tudi za samo Ameriko – ko so podžigali in histerizirali oboroževalno tekmo, so s tem podžigali tudi oboroževanje in histerizacijo Sovjetske zveze, ki je tako postajala vse nevarnejša in nevarnejša, s čimer pa je potem le izpolnila neokonservativno prerokbo, da je smrtno nevarna in nepoboljšljiva in da hoče uničiti Ameriko ter jo preleviti v sovjetsko republiko. Neokonservativci so to stalno počeli: izrekali so prerokbe – in potem delali vse, da bi se njihove prerokbe izpolnile!

Še huje: bolj ko so liberalci, zdaj že nekonservativci, zastraševali Američane, bolj so tudi sami bežali. In ob koncu sedemdesetih let so bili – po padcu Vietnama in Kambodže v komunistične roke, naftnem embargu arabskih dežel, kubanski intervenciji v Angoli in Etiopiji, islamski revoluciji v Iranu in sovjetski okupaciji Afganistana – že tako prestrašeni, da so prebegnili k Ronaldu Reaganu. To so bili »demokrati za Reagana« oziroma »Reaganovi demokrati« (Richard Perle, Nathan Glazer, Jeane Kirkpatrick, Elliott Abrams, James Woolsey, Eugene Rostow, Paul Nitze, Max Kampelman, Joshua Muravchik, Richard Pipes itd.), prepričani, da demokratskemu predsedniku Jimmyju Carterju ni mogoče več zaupati in da lahko veličino in vojaško premoč Amerike obnovi le antikomunistični republikanec Reagan. Ali bolje rečeno: demokratsko stranko so skušali reformirati in rešiti tako, da so prestopili k Reaganu – sovražniku demokratske stranke, nekdanjemu demokratu in »liberalcu vitalnega centra«! Mnogi so pristali v Reaganovi administraciji.

Krog je bil s tem sklenjen. Liberalci so prišli domov. In ko je Reagan rekel, da je sinoči gledal Ramba in da bo zato naslednjič vedel, kaj mu je storiti, je bilo jasno, da je bil sam nad neokonservativci tako impresioniran, kot so bili oni impresionirani nad njim. Reagan je napovedal protiraketni ščit (»Star Wars«), govoril o »pohodu svobode in demokracije«, predel o »moralni jasnosti«, podpiral afganistanske »borce za svobodo«, Sovjetsko zvezo pa razglasil za »imperij zla« – ja, neokonom je jedel iz roke.

Toda na srečo jim je iz roke jedel le prvi mandat, v drugem mandatu pa je – pač kot vsi ameriški predsedniki – mislil le še na svoj imidž, potemtakem na to, kako bo ostal zapisan v zgodovini. In kot vsi ameriški predsedniki je hotel ostati zapisan kot prinašalec miru, zaradi česar je svoj militarizem in antikomunizem precej omilil, s kompromisi in pogajanji pa je Mihailu Gorbačovu omogočil večji manevrski prostor za glasnost in perestrojko, kar je pripeljalo do padca Berlinskega zidu. Če bi Reagan sledil receptom svojih neokonservativnih jastrebov, pravi James Mann, avtor knjige Upor Ronalda Reagana (Zgodovina konca hladne vojne), potem Berlinski zid ne bi nikoli padel, ker bi sovjetski jastrebi oboroževanje, napetosti in trdo linijo le še stopnjevali, tako da bi se hladna vojna in mrtvi tek dveh imperijev nadaljevala.

Toda ko je Berlinski zid padel, so neokonservativci, ki so še dan pred tem apokaliptično svarili, da je Sovjetska zveza močnejša kot kadarkoli (!), zmago pripisali sebi. Fukuyama je celo napisal knjigo Konec zgodovine in zadnji človek: zmagali so demokracija, trg in Amerika, ki je svet predelala po svoji podobi. Amerika je bila spet varna. Neokonservativizem je prišel do konca – in pozabil umreti.

Ko je Berlinski zid padel, so neokonservativci, ki so še dan pred tem apokaliptično svarili, da je Sovjetska zveza močnejša kot kadarkoli, zmago pripisali sebi.

Neokonservativci – ki niso bili nikoli stranka, ampak bolj ameriška verzija Kominterne, lobistična mreža intelektualcev, komitejev, think tankov in inštitutov (Hoover Institute, Heritage Foundation, American Enterprise Institute, Freedom House, Hudson Institute ipd.) ter medijev (Commentary, Public Interest, New Republic, National Interest, National Review, Weekly Standard, Wall Street Journal, Fox News, Washington Times, New York Post itd.) – so namreč leta 1997 ustanovili Projekt za novo ameriško stoletje, lobistično organizacijo, novo zastraševalko Amerike. Hecno je le to, da so apokaliptično svarili pred Kitajsko, Rusijo, Irakom in drugimi »malopridnimi režimi, ki kupujejo orožje za množično uničevanje«, terorizma – Al Kaide – pa sploh niso zaznali. Do 11. septembra 2001, ko se je zgodovina vrnila. Potem so v islamizmu videli novo totalitarno ideologijo – novi nacizem, novi fašizem, novi komunizem. Res, obtičali so v časovni zanki, slepi za iluzije svoje arogance, apokaliptiko svojega stalinizma in meje ameriške omnipotence – inženirji globalnih duš, ki so se bolj zanašali na teorije zarote kot pa na realnost.

NeoObama

Je Obama neokonservativec? Je neokonservativec Bill Clinton? Absolutno. Vplivni člani demokratske stranke so leta 1985 – po hudem porazu Walterja Mondala, demokratskega predsedniškega kandidata – ustanovili Svet demokratskega vodstva (Democratic Leadership Council), think tank, ki naj bi demokratsko stranko zaščitil pred njenim levim krilom in jo vrnil v »vitalni center«. Člani Sveta demokratskega vodstva – številni kongresniki, senatorji in guvernerji – so se imeli za »nove demokrate«, kar je pomenilo, da so navznoter golobice, navzven pa jastrebi, zato se ni mogoče čuditi, da so napad na Afganistan in Irak tako navdušeno podprli ter da so tako stalinistično obračunali s Howardom Deanom, predsedniškim kandidatom »demokratskega krila demokratske stranke«, in režiserjem Michaelom Moorom.

Bill Clinton je bil kakopak njihov človek, »novi demokrat«, predsedniški kandidat »vitalnega centra«. Tako kot Hillary Clinton, ki je leta 2000 v senatu nadomestila slovitega neokonservativca Pata Moynihana, osem let kasneje pa kandidirala za predsednico, toda prehitel jo je Obama – z leve. Vsaj na videz. Hitro se je obdal s člani Sveta demokratskega vodstva, Hillary Clinton postavil za zunanjo ministrico, že leta 2009 pa oznanil: »Jaz sem novi demokrat.«