Kritika / Dobrodošli v New Yorku

za +

Volk z Wall Streeta.

In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georga Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. Devereaux je francoski megafinančnik, kralj visokih financ, ki deluje v New Yorku.

Zdajle je v prestižnem, luksuznem hotelu. In ko stopi izpod tuša, zagleda temnopolto sobarico. “Veš, kdo sem,” jo vpraša. Potem jo naskoči: stiska jo in mečka, z nje trga oblačila, ji razteguje noge. Ženska vpije: Nočem! Nehajte! Stop! Toda ko se Devereaux vkrca na letalo, ki naj bi ga odpeljalo v Pariz, ga aretirajo in priprejo – ženska ga je prijavila. Čakajte, mar ni natanko tega storil Dominique Strauss-Kahn, alias DSK, nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada? Absolutno, le da mu je ime Devereaux. Film Dobrodošli v New Yorku je reimaginacija “zadeve DSK”, toda to, da so liki fiktivni, je samemu filmu le v plus, saj si Abel Ferrara, kralj New Yorka, ki ni bil nikoli tako inhibiran kot Martin Scorsese, s to fiktivnostjo poveča manevrski prostor – lahko je kreativnejši in subverzivnejši, kot bi bil, če bi bilo Devereauxu ime DSK, saj bi ga lahko pravi DSK za vsako “nedokazljivo” indiskretnost tožil. Če bi bile osebe resnične, bi bil film brez žmohta in brez roba – kot Diana in številne druge filmske biografije, ki smo jih videli zadnja leta. Tu pa imate Devereauxa, ki je na non-stop orgiji. Vsi sestanki in poslovne kupčije so le pretveza za seks, in to kar med sestanki – vse žensko osebje je tam zaradi seksa. Ženske – call girls – so mlade, lepe, seksi, manekenske, vedno voljne in pripravljene na vsako pozo, na vsako perverzijo, na vsako šeškanje. Seks je posel. Posel je seks. Je ta seks konsenzualen? Izgleda, da je – vsaj v primerjavi s nekonsezualnim seksom, v katerega skuša Devereaux prisiliti sobarico. Pa je res? Ko nam kaže vse tiste orgije, na katerih manekenske bejbe tešijo gospodarje sodobnih financ, je podton na dlani: z denarjem je mogoče kupiti vse (z ženskim orgazmom vred). Ironija je kakopak v tem, da lahko ti vsemogočni finančniki do seksa pridejo le z denarjem. Devereaux, šampanjski ničejanec, je ves debel, zavaljen, masa mesa – le kdo bi mu ga hotel vleči brezplačno? In ko se sleče do golega, se zdi, kot da nam hoče film reči: glejte, kako groteskno, neužitno in deregulirano telo ima! Visokim financam kraljuje le zato, da bi sploh prišel do seksa! In ta seks – to, da bi lahko raznorazni Devereauxi in DSK-ji fukali – nas drago stane. Nič, do finančne krize je prišlo zato, ker so hoteli grdi, odvratni moški fukati lepe, seksi punce. Kar je približno tako kot pri sektah: guru sekto ustanovi zato, da bi lahko prišel do seksa (jasno, vsem ostalim članom pa seks prepove). Devereaux, ki se čuti “večno mladega” (kot kapital), je tak infantilni, narcisoidni, kompulzivni guru, finančne elite so taka sekta. In dereguliranost Devereauxovega telesa je popolna metafora dereguliranosti finančne industrije. Zdaj pa se še enkrat vprašajte: je to, kar gledamo, seks ali posilstvo? Film, šekspirjanski go-go karneval, namiguje: ko seksa nekdo, ki ima tako obsceno in tako ekscesno finančno moč, kot jo ima Devereaux, potem ne gre za seks, ampak za posilstvo – konsenzualno posilstvo. In izraz “konsenzualno posilstvo” najlepše opiše porno odnos med ljudstvom in finančnimi elitami, pa tudi sodobni svet, v katerem, kot dahne Devereaux, “noče biti nihče rešen”. In ja, ko ga potem vlačijo skozi ameriški pravni sistem, veste, da se bo izmazal in da bodo posledice njegovih dejanj – njegovega predatorstva – podružbljene.