17. 10. 2014 | Mladina 42 | Kultura
Oni zgoraj?
Ljubljanska Drama v novo sezono z dramatizacijo Čarobne gore, enega najznamenitejših romanov 20. stoletja
Prebivalci sanatorija so karierni bolniki, ki jih nižine vsakdanjega življenja ne zanimajo
© Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Kako postaviti na oder tako obsežen in zapleten roman, kot je Čarobna gora velikega nemškega pisatelja Thomasa Manna? To se je spraševal že marsikateri režiser, dramaturg, pa tudi gledališki kritik. Ob odrski postavitvi režiserja Sebastiana Hartmanna v Central Theatru v Leipzigu (2010) je kritik zapisal: »Seveda lahko danes na oder postavimo karkoli oziroma vse! Ampak ta roman? Saj je povsem ‘unspielbar’ s svojo epsko širino in filozofskim balastom!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 10. 2014 | Mladina 42 | Kultura
Prebivalci sanatorija so karierni bolniki, ki jih nižine vsakdanjega življenja ne zanimajo
© Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Kako postaviti na oder tako obsežen in zapleten roman, kot je Čarobna gora velikega nemškega pisatelja Thomasa Manna? To se je spraševal že marsikateri režiser, dramaturg, pa tudi gledališki kritik. Ob odrski postavitvi režiserja Sebastiana Hartmanna v Central Theatru v Leipzigu (2010) je kritik zapisal: »Seveda lahko danes na oder postavimo karkoli oziroma vse! Ampak ta roman? Saj je povsem ‘unspielbar’ s svojo epsko širino in filozofskim balastom!«
V nemškem kulturnem prostoru se je v zadnjih petih letih zvrstilo kar nekaj odrskih postavitev – poleg že omenjene Hartmannove še v Altonaer Theatru v Hamburgu (2009) ali pa v sezoni 2012/13 v Nemškem gledališču v Göttingenu. Razlogov je bilo več: najprej bližajoča se stota obletnica začetka prve svetovne vojne, saj je dogajanje v Čarobni gori umeščeno tik pred njen začetek, v nadaljevanju pa zagotovo izziv, kako na oder postaviti – po sodbi nekaterih – najznamenitejši roman 20. stoletja.
Kritiki in teoretiki si sicer niso povsem edini, ali je Čarobna gora prerazvlečeno »filozofiranje« o dekadenci takratne buržoazije, o trku ideologij in poslednjih mukah humanizma, da bi se vpliv katoliške cerkve končno potisnil za cerkvene zidove, pa o mukah telesa in duha v času porajajoče se Freudove psihoanalize, o napredku znanosti, o posamezniku in njegovem dojemanju vojne … ali pa je roman Mannov briljantni opis takratne družbe, katere sprevrženo in bolezensko stanje prikaže s prispodobo sanatorija.
Letošnja gledališka sezona v ljubljanski Drami SNG se je minuli konec tedna začela prav z uprizoritvijo Mannovega romana Čarobna gora, in sicer v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, kjer bo premiera 7. novembra. Roman je dramatizirala Katarina Pejović, ki se je prve priredbe Čarobne gore lotila že v diplomski nalogi; torej jo je neka magičnost Mannovega romana nagovorila že pred leti.
Zagotovo je zgodba mladega inženirja ladjedelništva Hansa Castorpa, ki obišče bratranca v sanatoriju za pljučne bolezni v švicarskem Davosu, lahko še vedno aktualna. Davos je bil nekoč letovišče »stare« buržoazije, danes je srečevališče udeležencev svetovnega gospodarsko-bančniškega foruma, ki z jedkimi kriznimi posegi »zdravijo« družbo. Vzporednic, ki napeljujejo na primerjavo obeh obdobij, je na pretek.
Čarobna gora prikaže družbo umirajočih, ki v udobnem sanatoriju sprejemajo svojo bolezen kot način bivanja. So tisti zgoraj (na gori), ki jih ne zanima, kaj se dogaja v nižinah vsakdanjega življenja. Vsi zadovoljni v pedantnem gojenju bolezni so na pljučih bolni sodrugi, karierni bolniki. Marsikateri satirik pa bi s takšnimi oznakami ožigosal tudi sedanje politike in neoliberalistični »razred«, odstotek planetarnega prebivalstva, ki ima v lasti 99 odstotkov svetovnega kapitala. A na to predstava namiguje le med vrsticami, v glavnem skupaj s Hansom ostajamo ujeti v svetu »brezčasnosti, nagonskosti in zanemarjanja dolžnosti«, kot je zapisal Janez Gradišnik v spremni besedi k svojemu prevodu Čarobne gore.
Razumljivo je, da je bilo epsko širino romana komajda moč spraviti v nekaj več kot triurno predstavo s tremi dejanji. Tako je drugo dejanje v celoti namenjeno disputu med humanističnim razsvetljencem Settembrinijem in judovsko-marksističnim jezuitom Naphtom. Aljaž Jovanović v vlogi Hansa pa je obrnil novo stran v prikazu svojih igralskih sposobnosti. Po polnokrvnem kurjaču (s precej seksapila) v predstavi Ponorela lokomotiva, ki je postala prava uspešnica, za vlogo v njej pa je dobil tudi priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije, se je v vlogi Hansa z vso občutljivostjo spremenil v plahega, naivnega mladeniča, ki se zna prilagajati, saj se njegov načrtovani tritedenski obisk v udobnem sanatoriju z lahkoto spremeni v sedemletno bivanje. O pravilnosti zdravniške diagnoze, da se pri njem kažejo začetki tuberkuloze, sprva sicer podvomi, saj se počuti zdravega, a jo sčasoma ponižno sprejme. In to vdanost v usodo je poosebil z vsemi igralskimi sredstvi tako spretno in očarljivo, kot da lebdi v brezzračnem prostoru sterilnega sanatorija.
Odlično odigrane so tudi manjše vloge: Silva Čušin (gospa Stöhr, tudi kot šansonjerka), Gašper Jarni (Paravant, tudi z izvedbo pesmi Guten Morgen Sonnenshein) in Ivo Ban, ki z lahkoto rutiniranega igralca odigra šarmerja Peeperkorna, katerega besede so: »Naše čustvo je moška sila, ki zbuja življenje. Življenje dremlje. Treba ga je zbuditi k pijani svatbi ...«
In ko Hans vendarle sestopi z gore, se res pridruži »pijani svatbi« – klanju na bojiščih prve svetovne vojne.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.