Grega Repovž

Grega Repovž

24. 10. 2014  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Tiho

Novice iz Bruslja, Berlina in Pariza so jasne: med temi tremi mesti poteka usklajevanje o tem, koliko in kako bodo evropski birokrati pogledali skozi prste Franciji in njenemu proračunu. Tako kot nam tudi Francozom ne uspeva izpolniti zahtev, ne glede primanjkljaja, ne glede višine dolga. Seveda uradno vsi zatrjujejo: za vse države veljajo enaka pravila. Ali kot je dejala nemška kanclerka Angela Merkel: »Vse države članice morajo spoštovati strožja določila pakta o stabilnosti in rasti.« Ni pa dodala, kar že ve: da ga morajo nekatere bolj, druge pa manj. Tako ima na primer Francija že danes zagotovilo Berlina, da četudi bo sprožen postopek zoper Pariz, bo Nemčija preprečila odreditev denarne kazni. A to ni vse: jasno že govorijo o tem, da bo med komisijo in Francijo sklenjen poseben sporazum. V Berlinu so veseli, ker je ta ideja Angele Merkel končno dobila svoje mesto.

Čestitke Franciji torej. Čestitke francoskemu premieru Manuelu Vallsu. Franciji ne bo treba zmanjševati socialnih pomoči in bo lahko počasneje sanirala napake preteklosti. Ker je Francija pač pomembna in velika nacija. Slovenija je pač majhna in tega ne more doseči.

Ok, morda res nismo močni in ugledni in pomembni kot Francija. Nismo, saj vemo, da nismo. Ampak zakaj moramo vse to še ponižno prenašati? Zakaj to krivico, ta odstop od evropskih pravil, sprejemamo tiho in nihče ne reče nič? Seveda s tem »mi« naprej mislimo na politiko – če se ti dogaja taka krivica, kaj imaš od tega, da pridno molčiš in pritrjuješ? Mar nimamo niti moralne pravice, da bi naši politiki pač povedali tisto, kar je res: da je to nepravično, neenakopravno, da to ni ta Evropa, o kateri vsi zveličavno govorijo? In seveda sočasno zahtevajo posebno obravnavo tudi za Slovenijo? To moralno pravico, na kateri je zgrajena Evropska unija, si kar sami odvzemamo. In to počne politična ekipa, ki res nima na vesti nobenih preteklih dogovorov, da bi jo ti zavezovali k molku? Kaj pa Mira Cerarja zavezuje k temu, da prikimava in pri tem molči? Le želja biti na oblasti? Želja biti sprejet in del evropske politične elite? No, kdor te tako obravnava, te že nima za del svojega kroga – pa čeprav sedita za isto mizo.

Pa ne trdimo, da lahko veliko dosežejo – a molčati jim res ni treba.

No, še hujši so mediji. Ko bi imel Beograd take medije v Sloveniji konec osemdesetih! Slovenski medijski prostor je kot uradno poročevalsko telo evropske komisije: njene zahteve so predstavljane kot neizpodbitne in nezmotljive, kot gola dejstva. Kdor kritizira Bruselj, je pač skrajnež. Ne razume. Pri tem mislimo tako na obe relevantni državni televiziji, javno in Pop tv, kot na vse tri resne dnevnike. O zahtevah evropske komisije se ne dvomi. In kdor dvomi, je skrajnež. Niti v komunizmu se to ni dogajalo – tako podložna ni bila ne politika niti niso bili taki mediji. Pa ne pravimo, da je Bruselj danes Beograd: trdimo pa, da se slovenski politiki in mediji vedejo tako.

Ne trdimo tudi, da Slovenije evropska komisija ne more zlomiti, če ne bomo izpeljali, kar od nas zahtevajo. Seveda lahko to storijo. Ne potrdijo našega proračuna, začnejo postopke zoper Slovenijo in nemudoma se nam bodo vse že zdaj redke kreditne linije zaprle. A če je že tako, zakaj moramo pristajati na ponižanje? Od kod prepričanje, da boš prišel bolje skozi, če se boš vedel ponižno?

Pa ne gre za apriorno nasprotovanje, niti za prepričanje, da je v Sloveniji vse v najlepšem redu. Gre za preprosto dejstvo, da se vse skupaj odvija hitreje, kot to zmoremo. Da ni nobenega razloga, da prehodno obdobje ne bi trajalo dalj časa. Ko je bila Nemčija v letih 2003 in 2004 v krizi, se ni dala nič motiti – ampak je mirno kršila pravila. In Francija z njo. Nikoli ju ni doletela nobena kazen. Zakaj so tako ravnali? Ker sta vedeli, da bi ju hitrejše prilagajanje seveda zlomilo. Ravnali sta točno tako, kot danes trdijo bolj razumni ekonomisti. Ki so seveda v glavnih medijih obravnavani kot ekstremisti, skrajneži.

A o čem sploh govorimo? Po uradnih podatkih vlade so bili z dosedanjimi protikriznimi ukrepi 185.000 ljudem odvzeti ali zmanjšani socialni transferji. Zdaj naj bi jih spet udarili. V Sloveniji je vsaj 100.000 družin z vsaj enim brezposelnim članom. S krizo je čez palec res hudo prizadetih vsaj 400.000 ljudi. V njihovem imenu se mora politika boriti in opozarjati, da je pritisk prevelik in da zahteva Slovenija enakovredno obravnavo – in tudi sama poseben sporazum, ki ji bi omogočal počasnejše sledenje določilom pakta o stabilnosti in rasti.

Lahko pa tiho prikima in spet udari po revnih. Mediji pa bodo shizofreno v družinskih terminih kazali bedo, v katero so potisnjeni ljudje, v informativnih oddajah pa ponavljali, katere zahteve evropske komisije da je treba brez pridržka izpolniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.