Slovo lovca na besede

Da je odšel veliki komponist in jezikoslovec, zadnji Prešernov lavreat, je boleče, a vendar ni presenetljivo. Tisto nedoumljivo je – od kod se je vzel ta izjemni mož?

Človek, ki je desetletja proučeval slovenska narečja, osebna in krajevna imena ter izvore priimkov, objavljal tekste, leksikone in knjige, bil erudit par excellence, ni bil nikoli zaposlen kot znanstvenik na inštitutu ali univerzi. Še več, slovensko je zaradi časa fašizma začel govoriti šele pri petnajstih letih.

Toda ta hendikep je obrnil v edinstvenost. Ker se slovenščine ni naučil v šoli, je ubral svojsko pot. Multilingvist po družini, z materjo Italijanko je govoril italijansko, z babico Nemko nemško, je potem srkal jezike – tersko in rezijsko narečje, igraje se je naučil poljsko, na potepanjih po Sardinji sardsko, v šolah starogrško in latinsko, na počitnicah furlansko, vmes francosko in angleško. Službo na tržaškem radiu je preoblikoval po svoji podobi. Hodil je po na pol izumrlih slovenskih vasicah, kramljal z domačini in se čudil. Ko je raziskoval, od kod ime lokalnega travnika Pizdina, je spraševal očake, se posvetoval z botaniki in se zakopal v arhive. Spet drugod je odkril fascinantne evidence – v 14. stoletju je tretjina prebivalcev Trsta govorila slovensko, tretjina italijansko in tretjina furlansko. A za to je porabil leta, v enem od treh intervjujev za Mladino je pojasnil: »Tako sem zbral podatke za nekaj čez 4000 ljudi iz Trsta za eno samo stoletje. Veste, danes poznam več tisoč meščanov tistega časa: ko bi jih na ulici srečal, bi jih verjetno spoznal, jim segel v roko in se ž njimi pomenkoval; za vsakega bi vedel, v katerem jeziku bi ga ogovoril.«

Bil je hodeča enciklopedija, če nisi vedel, kaj pomeni kakšno ime, si se obrnil nanj – Vukojebec? »V Trstu se Vukojebec pojavi sredi 14. stoletja, od tedaj ga nikoli več ne najdemo v slovenskem prostoru. Na ta način so nastali podobni priimki po vsej Evropi: Squarcialupi v italijanščini, Wolf-nevemkaj v nemščini … To je bil v vaški skupnosti pastir, ki je bil zadolžen, da je držal volkove daleč od črede. Squarcialupi, ’tisti, ki je klal volkove’, in Volkojebec ’ta, ki jih je pojebal’, pomenita točno isto. Hkrati je ta priimek dokaz, da ’jebati’ ni srbska tujka, ki smo jo sprejeli pred kratkim, temveč je že stara slovenska beseda, ki smo jo opustili, ko smo uvozili nemški glagol ’fukati’.«

Merkù ni bil kabinetni proučevalec, prej jezikoslovni detektiv. »Drugo ime izumrle živali je bober, ki ga najdemo v priimku Bobera v 18. stoletju, danes Bobbera, ki ga najdemo v Terski dolini. Kako je mogoče, da so pri gorskem potoku, ki teče in pobere vse in uniči vse, živeli bobri? Spraševal sem domačine, sem izvedel, da je na dnu Terske doline pred tristo leti ležalo še ogromno jezero. Aha, so bili bobri, zdaj jih tam ne more več biti. Kakšen človek si je pa zaslužil njihov priimek: je imel zobe kot bober ali pa bil priden kot bober.«

Nerazumljivim imenom je iskal izvor in smisel: »Pogansko ime najdemo v priimku Beligoj ali Črnigoj (ta, ki je temne polti), ki je bil sprva ime, ko pa je tridentinski koncil odpravil poleg imen iz Stare zaveze tudi poganska imena, od tistega časa naprej ne more obstajati več noben katoličan, ki mu je ime Črnigoj, lahko pa je Johan Črnigoj.«

Ko sva skupaj delala reportažo o najbolj zahodnem Slovencu – on kot ekspertni vodič, jaz kot kronist –, sva na pokopališču vasice Mužac naletela na vaščana, ki ga je zanimalo, kaj počneva tam, potem pa je izstrelil: »Veste, o Terski dolini piše knjige en profesor iz Trsta. Kako se že piše … ja, Merku je on.« Ja, Pavle je videl svet skozi ironijo. Ko so ga naslednji hip poklicali s tržaškega radia, da se je javil v živo, je spregovoril: »Z Mladininim časnikarjem Nežmahom in fotografom Krajncem iščemo kraje z zadnjimi Slovenci. V tej sopari vam priporočim, da odidete v Rezijo na izlet, kjer vas na Karniškem sedlu in na planoti Njivica vedno pričaka hladen zrak. Tu je tudi precej gadov in modrasov, jih obožujem, te plahe živali, ki so se razmnožile, odkar ni več pašnikov in ptic roparic. Brez strahu, te živali so veliko manj nevarne kot žival človek.«

V knjigi »Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji« je zbral ljudske pesmi, pregovore, reke, običaje, uganke, vraže in mrtvaške pesmi. Stari Slovenci daljnega zahoda prepevajo ode smrti, ko častijo drevo, ki je zraslo nad grobom, obenem pa presenečajo z nadrealističnim pogledom, ko pevec lahkotno prepeva o sebi kot o mrtvecu. Pri Merkùju sta bila živo in mrtvo enako radoživa. Pred 50 leti je napisal cikel samospevov »Prijazna smrt« in zdaj odšel k svoji zadnji poslušalki.