Zmaga razuma

Zgodaj zjutraj 6. aprila 2009, ko je večina prebivalcev L’Aquile spala, je to mestece v Apeninskem gorovju v osrednji Italiji stresel rušilni potres; 309 ljudi je umrlo.
Šest dni pred tem se je v mestu sestala izvedenska skupina seizmologov. Razpravljali so o pomenu šibkih potresnih sunkov, ki so se na območju vrstili že nekaj mesecev. Sklenili so, da ne pomenijo povečanega tveganja za močnejši potres. A v javnosti je največ pozornosti zbudil intervju enega od vodilnih v krajevni civilni zaščiti, ki je nekaj ur pred sestankom dejal, češ da mu znanstveniki zagotavljajo, da nevarnosti ni. Izjava je bila posneta pred sestankom, predvajana pa po njem, zato jo je marsikdo razumel kot povzetek sklepov sestanka. Ljudje so bili deloma pomirjeni, nekateri, ki so zaradi pogostega tresenja tal noči preživljali na prostem, so se vrnili v hiše. In v potresu, ki je sledil čez šest dni, umrli.

Tožilstvo je v ravnanju udeležencev sestanka videlo znake kaznivega dejanja. Z nenatančnimi, nepopolnimi in nasprotujočimi si obvestili o tveganju naj bi bili odločilno prispevali k smrti vsaj 29 prebivalcev L’Aquile. Sodišče jih je pred dvema letoma obsodilo nenaklepnega uboja in jim prisodilo šestletne zaporne kazni.

Ta teden je višje sodišče obsodbe razveljavilo, razen za že omenjenega visokega predstavnika civilne zaščite. Temu je kazen znižalo in spremenilo v pogojno.

»Seizmologi smo zelo veseli, da je prevladal razum,« pravi dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji RS za okolje.

Glavno vprašanje v L’Aquili je bilo, ali je bila zaradi tega, ker so se že nekaj mesecev pojavljali šibki potresni sunki, povečana verjetnost rušilnega potresa. Kot poudarja Gosar, je bilo po merilih stroke to povečanje zanemarljivo. »Pri veliki večini močnih potresov ni predhodnih šibkih potresnih sunkov. Takih je manj kot odstotek močnih potresov. Če bi na podlagi takega malenkostnega povečanja tveganja pozivali k evakuaciji, bi na sto evakuacij samo eno izpeljali upravičeno. Vprašanje, kako dolgo bi javnost to prenašala in kako hitro bi se začele odškodninske tožbe zaradi izgubljenega prihodka.«

Opozarja pa, da se je s tem primerom vendarle začela pomembna razprava o razmerju med znanostjo in družbo. »Bi morali znanstveniki z vsako še tako majhno spremembo tveganja seznanjati ljudi, ti pa bi se nato sami odločali o ukrepih za zaščito svojega življenja?«

Napovedovanje potresov, poudarja, za zdaj ni mogoče. »In še dolgo ga ni pričakovati do te stopnje, da bi na podlagi napovedi izvajali evakuacije ljudi in reševali človeška življenja.«

Kljub temu tudi Gosar priznava, da so bili znanstveniki v komunikaciji nekoliko nespretni. Pri tako občutljivi stvari bi se morali bolj potruditi pri sporočanju sklepov, namesto tega pa je bila v javnosti znana predvsem površna izjava nestrokovnjaka. »L’Aquila leži na potresno najdejavnejšem območju v Italiji. Tam se lahko rušilni potres zgodil dobesedno kadarkoli. Nihče ne more reči, da nevarnosti ni. Šlo je samo za to, da šibki potresi niso v ničemer povečevali verjetnosti za tak potres.«

Primer sicer še ni zaključen, saj se lahko tožilstvo pritoži še na vrhovno sodišče.