En človek, en glas

Zakaj zadruge? Mar je zadružništvo, s katerim so se Slovenci reševali v drugi polovici 19. stoletja, ko so v času uveljavljanja kapitalizma začeli gospodarsko precej zaostajati za drugimi narodi avstrijske monarhije, še zanimivo? Če se ozremo čez mejo v Furlanijo - Julijsko krajino, temu lahko pritrdimo, saj podatki potrjujejo, da zadruge bolje kljubujejo krizi kot druge podjetniške organizacije. V zadnjih treh letih se je število zadrug v Furlaniji - Julijski krajini resda zmanjšalo za tri odstotke, in sicer s 1196 na 1157, a se je število registriranih podjetij v istem obdobju zmanjšalo za več kot pet odstotkov.

Vloga zadružnega sistema je v italijanski kapitalistični ureditvi zelo razširjena, zelo priljubljena. In deluje. V ustavi je zapisano, da republika priznava socialno vlogo zadružništva, ki je vzajemne narave in nima zasebnih pridobitnih ciljev. Zakon spodbuja in z najprimernejšimi sredstvi podpira njegov razvoj in s primernim nadziranjem zagotavlja ohranjanje njegove narave in ciljev. V Italiji delujejo trije veliki skladi za razvoj zadružništva: Lega Cooperative, Confcooperative in Associazione generali delle Cooperative Italiane. Leta 2011 so ustanovili skupno združenje, to je Alleanza delle Cooperative Italiane, katerega glavni cilj je po besedah Adriana Kovačiča, predsednika Zadružne kraške banke, zastopati včlanjene zadruge pred italijanskimi in evropskimi oblastmi. Vsaka zadružna zveza pa ponuja včlanjenim zadrugam veliko storitev, od davčnih do administrativnih, in svetuje pri nastajanju in upravljanju zadrug. Leta 2012 je bilo v Italiji približno 80 tisoč zadrug. Kovačič sicer meni, da jih je zdaj gotovo manj, a je v njih še vedno zaposlenih milijon 300 tisoč ljudi, ki proizvedejo več kot osem odstotkov bruto domačega proizvoda.

Z zadrugami rešili slovenske časopise

Prva številka Matajurja, tednika Slovencev Videmske pokrajine, je izšla 3. oktobra 1950. Uredništvo je imelo prostore v Vidmu, ker jih zaradi hudih nacionalističnih pritiskov ni moglo odpreti v Čedadu ali kjerkoli drugje v Benečiji.

»Mračna leta Benečije, tako so jih imenovali,« pove Miha Obit, predsednik zadruge Novi Matajur in odgovorni urednik časopisa. Počasi so začela nastajati kulturna društva, časopis se je razvijal, uredništvo so preselili v Čedad in od leta 1974 je tako kot za Primorski dnevnik zanj skrbelo Založništvo tržaškega tiska. Leta 1991 se je podjetje znašlo v krizi in z njim tudi oba časopisa.

Takrat so ustanovili zadrugo novinarjev Novi Matajur, rešili časopis in postali samostojni. V sedemdesetih letih, ko je bilo založništvo v Italiji v krizi, so sprejeli poseben zakon, ki novinarskim zadrugam omogoča, da zaprosijo za državne prispevke. Ko so prvič oddali vlogo, so čakali tri leta, da so začeli dobivati denar. Vsako leto morajo zaprositi za prispevek in včasih se zgodi, da se denar ustavi v kakšnem uradu, tako da morajo vzeti posojilo v banki.

»V Italiji skoraj vsi časopisi dobivajo nekaj sredstev iz tega sklada. Drugače jih veliko ne bi preživelo, mi pa sploh ne. Naklade imamo trenutno malo manj kot šest tisoč izvodov. Največ naročnikov imamo tukaj v Videmski pokrajini, nekaj v Gorici in Trstu, precej pa tudi v tujini med Slovenci, ki so v šestdesetih letih, v obdobju največjih migracij, zapustili naše kraje. Vloga časopisa je tudi ta, da povezuje izseljence z Benečijo,« meni Miha Obit.

Članov zadruge je devet, kar je najmanjše mogoče število. Vsi morajo biti vpisani v državni seznam novinarjev. V zadrugi je vseh pet, ki so zaposleni pri časopisu, in tudi štirje zunanji sodelavci.

Laični Novi Matajur in katoliški časopis Dom sta življenjskega pomena za Benečijo. Seveda imata informativno vlogo, a predvsem sta sredstvo za širjenje jezika. Raznarodovanje se je namreč začelo že veliko pred fašizmom. Leta 1866, le mesec po priključitvi Benečije Italiji, so v časniku Giornale di Udine objavili: Questi Slavi bisogna eliminarli (Te Slovane je treba odstraniti). Slovensko besedo je bilo mogoče slišati le pri duhovnikih.

»Videmska pokrajina se zelo razlikuje od Tržaške in Goriške,« opozori Ezio Gosgnach, urednik Doma. »Velika večina naših ljudi knjižne slovenščine še dandanes sploh ne obvlada. Tudi sam sem obiskoval vse šole izključno v italijanščini. Hvala bogu smo imeli v naši vasi župnika, zavednega Slovenca, ki nas je veronauka učil v slovenščini. V sosednji vasi, kjer so imeli italijanskega župnika – mogoče je bil tudi Slovenec, ampak se je imel za Italijana –, sploh niso znali brati slovensko.«

V sedemdesetih letih se je po potresu v Benečiji razpoloženje nekoliko spremenilo. Slovenske organizacije so pripravljale tečaje slovenskega jezika, veliko ljudi se je prepoznalo za Slovence, začeli so se zanimati za jezik, za kulturo, za običaje. Znanje knjižne slovenščine je zdaj boljše kot včasih.

Zadružništvo izhaja iz človeka in duha. Zadruge so družbeno odgovorna podjetja, saj poslujejo za interese svojega članstva in skrbijo tudi za skupnost, v kateri živijo in delajo, pravi Sergio Stancich.

Miha Obit meni, da so k razširjenosti knjižne slovenščine prispevali dvojezična šola v Špetru, ki so jo dobili šele pred 30 leti, delovanje kulturnih društev v Čedadu in seveda časopisa.

»Razen tistih, ki so študirali v Gorici, so vsi znali le slovensko narečje, beneško narečje, ki je skromno. Ima dosti izrazov iz kmetijstva, a težko se je pogovarjati normalno, če imaš šibko besedišče. Zato objavljamo članke v raznih variantah narečja Nadiške doline, Terske doline, Rezije.«

Časopisa objavljata članke samo v enem jeziku: v slovenščini ali italijanščini ali narečjih. Če teče beseda o vaškem dogajanju, kar vaščane po navadi zanima bolj kot pa politika, se v uredništvih najpogosteje odločijo za slovenščino, saj predvidevajo, da se bodo ljudje zaradi vsebine bolj potrudili in prebili skozi besedilo.

Kulturno-verski časopis Dom je prvič izšel za božič leta 1966 in je do leta 1982 izhajal kot župnijski list. V videmski nadškofiji je skoraj vsaka župnija imela svoj cerkveni list. Vse so tiskali v isti tiskarni, ki je bila v lasti nadškofije. Dom je izhajal vsake tri mesece, včasih tudi bolj poredko, kakor so duhovniki imeli sredstva. Na začetku osemdesetih let so se duhovnikom pridružili še laiki, povezali so se v Zadrugo Dom, podpirati jih je začela Jugoslavija, tako da je Dom lahko redno izhajal. V devetdesetih letih je zadruga zašla v težave kot toliko drugih zamejskih organizacij. Ustanovili so zadrugo Most, ki je na začetku izdajala le bilten Slovit v italijanščini. Slovit je pomemben za obveščanje italijanske javnosti, predvsem politikov in krajevnih upraviteljev, o dejavnostih slovenske manjšine. Most je prevzel še glavo časopisa Dom, ta pa je po enoletnem molku spet začel redno izhajati.

»Pomembno je, da se med lastniki zadruge ne sme deliti dobiček. Vse, kar se pridobi, gre spet v zadrugo za izboljšanje njenega delovanja. Lahko zaposlimo ljudi, lahko kupimo opremo. Vse drugo je enako kot pri drugih podjetjih,« razloži Ezio Gosgnach, ki je bil med ustanovitelji.

Zadruga šteje deset članov, med katerimi so zaposleni in nekaj zunanjih sodelavcev.

Povsem drugačna je Zadruga Primorski dnevnik. Ta ima več kot dva tisoč članov. »Vloga zadruge je danes zelo skromna,« razloži njen predsednik Giorgio-Jure Kufersin. Zato pa je bila izjemno pomembna leta 1997, ko je Primorskemu dnevniku, ki izhaja vse od 13. maja 1945 in je edini dnevnik slovenske narodne skupnosti v Italiji, po hudi krizi, ki je sledila propadu Tržaške kreditne banke, grozila ukinitev. Takrat so načrt o zadrugi podprle vse slovenske organizacije v Italiji, steklo je množično včlanjevanje. Zadruga bralcev in naročnikov, več kot dva tisoč se jih je včlanilo, je tako postala lastnik časopisa.

»Nekateri člani so z osebnimi jamstvi dovolili zadrugi, da je najela potrebna bančna posojila,« se spominja predsednik Kufersin. »Z leti je zadruga odplačala dolgove in zdaj je samo lastnik glave Primorskega dnevnika. Časopisa ne vodi neposredno, temveč ga vodi založniška družba DZP – Prae. Zadruga je edini lastnik družbe, zato mi imenujemo upravitelja. Družba imenuje odgovornega urednika in je tista, ki ima odnose z vsemi državnimi ustanovami. Zadruga nima uslužbencev, nima nič. S tem smo dosegli dvoje: prvič, svoj čas smo ohranili Primorski dnevnik, in drugič, tudi če bi – upajmo, da se to ne bo nikoli zgodilo – podjetje, ki ga upravlja, zašlo v težave, glava ostane last zadružnikov.«

Lastništvo je porazdeljeno med vse člane: »Visoka številka je zelo pomembna tudi zaradi državnih organov. V Italiji so težave pri financiranju tiska, ker so bile izpeljane nekatere malverzacije, in to zdaj plačujemo tudi mi. A ko dobi državni funkcionar zadrugo s tako številnim članstvom, je to gotovo pomemben dejavnik v primerjavi z manjšimi, samo novinarskimi zadrugami.«

Zadruga in družba DZP – Prae sta ves čas pod strogim nadzorom. Bilance družbe vsako leto pregleda posebna revizijska družba, to pa je tudi pogoj za državne prispevke. Revizijo bilance opravlja italijanska zveza zadrug, ki preverja, ali zadruga še vedno izpolnjuje statutarna načela.

Giorgio-Jure Kufersin je prepričan, da je bila ustanovitev zadruge najboljši, mogoče celo edini način, da so rešili Primorski dnevnik, ne da bi postali lastniki samo nekateri. »V Sloveniji bi si trije ali štirje posamezniki sposodili denar pri banki, odkupili bi časopis in bi bil njihov.« Tega si v manjšini niso smeli dovoliti. »Če ni več Primorskega dnevnika, po mojem krizo doživi celotna manjšinska organiziranost, ker je sredstvo za pretakanje informacij,« meni predsednik zadruge.

Zadružne prodajalne

»Da ne bo pomote,« opozori Paulo Kalc, predsednik Društvene prodajalne na Opčinah. »Pri zadrugah gre za zasebno lastnino. Ker sem član zadruge, sem gospodar, le dobičkov ne morem imeti. Zadruga ne more razdeliti dobička in prav to je zanimivo, da se ta denar lahko investira naprej.«

Zadruga je začela delovati leta 1946, ko je dolgotrajna stavka spremenila življenje prebivalcev na Tržaškem in so bili številni trgovci prisiljeni zapreti vrata prodajaln. V mestu so se še nekako znašli, na podeželju pa je bilo teže, ker kmetje in ribiči niso smeli prodajati pridelkov. Krajevni narodnoosvobodilni odbor je organiziral nakup, prevoz in prodajo hrane, in ker je bila organizacija utečena, so prodajo nadaljevali tudi, ko se je stavka končala. Zadružna prodajalna je s svojima trgovinama uspešna. Lani so privabili v »zgodovinsko« trgovino v vaškem jedru in novejšo prodajalno na Pikelcu ob cesti proti Fernetičem več kot 620 tisoč kupcev. V obeh trgovinah je zaposlenih skupno 62 uslužbencev. Zadružna prodajalna, ki šteje približno 250 članov, je že leta včlanjena v zadrugo Conad, ki ima prav tako okoli 200 članov.

Zdaj načrtujejo gradnjo novega centra, kjer naj bi se srečevali predvsem priletni člani. V središču Opčin so kupili tudi staro vojašnico, kjer bodo uredili večnamenski center.

»Če je zadruga velika in uspešna, je mogoče res dosti napraviti,« je prepričan Paulo Kalc. »Pri zasebnem podjetju je malo teže. In to daje posebno zadoščenje. Odprtje nove trgovine je bilo res odlično. Zdaj gremo v neko novo smer, ki ne bo lahka, to vemo. Ampak mislimo, da je to dobro tudi za slovensko manjšino. Novi center bo blizu prosvetnega doma in želimo si, da bi se med njima vzpostavila sinergija. Upamo, da nam bo uspelo brez podpore bank in da se bo center vsaj kril, če že ne bo dobičkonosen.«

Lani je bila 130. obletnica ustanovitve prve zadružne banke v Italiji. V bančni sistem zadružnega kreditiranja je v Italiji vključenih nekaj več kot 400 bank, samo v Furlaniji - Julijski krajini jih je 15.

Laura Mauri je začela delati v Tržaški kmetijski zadrugi leta 1991. Zadruga, ki je bila ustanovljena leta 1945, je bila takrat na vrhuncu. »Zaposlenih nas je bilo 28. Imeli smo štiri trgovine. Bilo je polno denarja, potem pa je bila vojna v Jugoslaviji in je vse propadlo,« se spominja. Trgovine so zaprli, ostala pa je torklja, ki so jo imeli od vsega začetka.

»Kriza, kriza, kriza … Morali smo nekaj narediti,« nadaljuje Laura Mauri. Devet zaposlenih se je odločilo, da prevzamejo zadrugo z dolgovi in s posojili, in postali so njeni upravitelji.

Še vedno imajo torkljo, svoje oljčno olje in semenarno. Zdaj so uslužbenci upravitelji. Zadruga ima še 140 članov, ki so plačali članarino 50 evrov in imajo zato pri nakupih nekaj popusta. Letne bilance morajo potrditi vsi člani, prav tako o večjih spremembah, kot je recimo poseganje v statut zadruge, odločajo prav vsi.

»Ni lahko,« meni Laura Mauri. »Zdaj je minilo že devet let, kar jo upravljamo sami. Mogoče smo šele pred dvema letoma vsi dojeli, da smo upravitelji in ne le uslužbenci.«

Zadružna banka z več kot stoletno tradicijo

Zadružni sistem se je začel v zamejskem prostoru razvijati že v času avstro-ogrske monarhije. »Do prve svetovne vojne imamo gospodarski razcvet slovenskega zadružništva in tudi slovenskega kapitalističnega povezovanja z ustanavljanjem delniških družb in konzorcijev podjetnikov,« pove Boris Peric, predsednik uprave goriške delniške družbe KB 1909. »Zadružni sistem je bil odraz različnih svetovnonazorskih gibanj. Gibanje katoliških zadrug je imelo svoje banke, svoje konzumne družbe, prav tako je bančne, konzumne in proizvodne zadruge ustanavljalo gibanje laičnih liberalcev, socialistov. Zadružni sistem je bil zelo razširjen in je temeljil na političnem gibanju. Zadružništvo je v času Avstro-Ogrske pomagalo pri emancipaciji revnih slojev.«

Fašizem pa je izničil verjetno 90 odstotkov slovenskih zadrug. Uničenje je potekalo na podlagi etnične pripadnosti. »Do takrat je bilo zadružništvo zelo razvejeno na celotnem območju, ki je kasneje prišlo pod Italijo. Po letu 1945 se je pojavilo manjše gibanje oživljanja zadrug, ponovno so zaživele nekatere konzumne zadruge. Nastajale so po vaseh, spodbujalo jih je partizansko gibanje. Ko je bilo območje dokončno priključeno k Italiji, je večina, ko se je spoprijela s kruto realnostjo kapitalizma, postopoma zamrla. Po drugi svetovni vojni je bilo to območje obubožano, niso imeli kapitala. Sistem se je spet začel obujati v sedemdesetih in osemdesetih letih,« razloži Boris Peric.

Člani Posojilnice in hranilnice na Opčinah so zadružna pravila zapisali že leta 1908. Najprej so uradovali ob nedeljah dopoldne, sedež pa so modro izbrali v zasebni hiši člana, ki je stanoval prav nasproti cerkve, tako da po maši ljudje niso imeli daleč do njih. Zadruga je že konec leta 1909 imela 215 članov. Danes jih ima približno 2141. »Na Opčinah vaščani, ki so bili v glavnem poljedelci in nekaj delavcev, niso imeli možnosti, da bi prišli do kapitala. Obrestne mere so bile v drugih bankah zelo visoke,« meni Adriano Kovačič. Statut jih tako že več kot sto let zavezuje, da delujejo po načelih gospodarske solidarnosti in vzajemnosti v dobro članov in lokalne skupnosti. »Seveda se moramo kot banka tudi razvijati in ustvarjati dobiček, da lahko investiramo. Imamo pa posebne pogoje za člane, ki so v veliki večini Slovenci,« doda Sergio Stancich, nekdanji predsednik Zadružne kraške banke.

Lani je bila 130. obletnica ustanovitve prve zadružne banke v Italiji. V bančni sistem zadružnega kreditiranja je v Italiji vključenih nekaj več kot 400 bank, samo v Furlaniji - Julijski krajini jih je 15.

Upravni svet, ki daje smernice in usmerja strategijo banke, se pa ne vmešava v izvajanje – to prepušča uslužbencem –, nosi precejšnjo odgovornost. »Predsednik odgovarja članom, odgovarja državi, odgovarja vsem in vse teže je, ker pravila niso napisana v Italiji, ampak v Bruslju. Pravila, ki veljajo za velike banke, veljajo tudi za naše male, to pa nam precej otežuje življenje,« meni Adriano Kovačič.

Leta 2012 je bilo v Italiji približno 80 tisoč zadrug in v njih je bilo zaposlenih milijon 300 tisoč ljudi, ki so proizvedli več kot osem odstotkov bruto družbenega proizvoda.

Ker gre za zadružno banko, imajo sicer ugodnosti, vendar je teh zaradi gospodarske krize, pa tudi zaradi vse močnejših pritiskov lobijev velikih korporacijskih bank vse manj. »Vse zadruge v Italiji imajo olajšave, ampak tudi omejitve. Recimo, del dobička, ki ga prenesemo v premoženje, ni obdavčen. Tu se razlikujemo od delniških družb. Imamo pa tudi velike omejitve, ker moramo pretežno delati samo s člani, 95 odstotkov posojil moramo obvezno dodeliti podjetjem in posameznikom z območja, kjer deluje banka. Ampak v tem, da delamo na majhnem ozemlju, je tudi naša moč. Poznamo ljudi, sodelujemo z vsemi od javnih uprav do navadnih ljudi,« je prepričan Adriano Kovačič.

»Da, zadružni sistem je lep, ampak tudi zelo zahteven,« opozori Boris Peric. »Konflikt med strukturo zaposlenih in lastništvom ni preprost. Predstavljajte si, da mora časopis število zaposlenih novinarjev, ki so ravno tako člani zadruge, zmanjšati s 50 na 35, ker se je, recimo, zmanjšala prodaja. Kako se bodo odločali na skupščini? Če se križajo funkcije lastnika, upravitelja in zaposlenega, nastanejo v času krize zelo velika nesoglasja, ker ima vsak tudi svoj partikularni interes.«

Po besedah Borisa Perica zadruga deluje, kadar stopi skupaj zelo majhna skupina ljudi, kjer imajo vsaj nekateri člani konkreten interes pri delu, ali pa v razmeroma široki množici, kjer pač ni pomemben samo kapital, temveč interes neke širše skupnosti.

»V zadrugi velja pravilo en človek, en glas, in prav ta pravna oblika daje možnost, da ljudje v slogi kaj dosežejo za individualno in kolektivno korist,« poudari Adriano Kovačič. Z zadrugami bi lahko izpeljali več gospodarskih pobud predvsem takrat, ko za to ni potrebno veliko kapitala. Res pa je za povezovanje različnih pristojnosti v pravni subjekt potrebna intelektualna sposobnost. Pa tudi vedenje. Po njegovem bi se o zadružništvu morali učiti že v osnovni šoli.

A prav oktobra je v Trstu izbruhnil škandal zaradi zadruge COOP (Cooperative Operaie, Delavske zadruge), v kateri je zaposlenih več kot 600 delavcev in je zdaj pred stečajem. Adriano Kovačič je prepričan, da se je to zgodilo, ker zadruge niso vodili na podlagi zadružnih vrednot, transparentnost delovanja ni bila zagotovljena, niso spoštovali etičnih vrednot, prav tako pa del odgovornosti nosi dežela Furlanija - Julijska krajina, ker jo zakon obvezuje, da nadzoruje spoštovanje zadružnih načel.

Sergio Stancich je vseeno prepričan, da imajo zadruge lepo prihodnost: »Ne vem, koliko časa bo lahko še trajala današnja ureditev, pri kateri je bistven zaslužek za vsako ceno. Družbene razlike se nenehno večajo in mislim, da bi bilo prav zadružništvo lahko recept za spremembe v družbi. Zadružništvo izhaja iz človeka in duha. Zadruge so družbeno odgovorna podjetja, saj poslujejo za interese svojega članstva in skrbijo tudi za skupnost, v kateri živijo in delajo.«