Funkcionar

Mladina je v 46. številki poročala, da je vlada podprla kandidaturo dr. Ernesta Petriča za člana komisije Združenih narodov za mednarodno pravo.

Ali je ta podpora vlade znak priznanja za Petričev prispevek h krepitvi ugleda Slovenije kot suverene države v mednarodnih odnosih?

Ker gre za komisijo za mednarodno pravo, bi rad obudil spomin na Petričevo vlogo pri odločanju o notifikaciji nasledstva Republike Slovenije glede Avstrijske državne pogodbe (ADP) iz leta 1955, s katero je bila izničena Hitlerjeva priključitev Avstrije k Nemčiji in je bila Avstrija ponovno vzpostavljena kot suverena država. K tej pogodbi, ki so jo podpisale zavezniške zasedbene sile v Avstriji (ZDA, ZSSR, Združeno kraljestvo in Francija) in Avstrija, je pristopila tudi Jugoslavija. Za Jugoslavijo je bil pomemben 7. člen ADP, ki določa pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.

Po razpadu Jugoslavije bi morala Slovenija uveljaviti pravno nasledstvo po Jugoslaviji glede ADP. To bi moralo biti urejeno že na podlagi Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije leta 1991, vendar pa to še danes ni urejeno.

Med tistimi, ki so »zaslužni« za to, da notifikacija nasledstva še ni bila izvedena, je tudi dr. Ernest Petrič, ki je bil naš ambasador v Avstriji.

Da je nasledstvo Slovenije glede ADP za Slovenijo pomembno vprašanje, je prišlo javno do izraza zlasti ob obisku slovenske parlamentarne delegacije na Dunaju februarja 2005. Naša delegacija se je želela pogovarjati o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. To pa je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Andreas Khol kategorično odklonil. Khol se je čudil, da slovenski ambasador ni podučil delegacije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije in se torej ne more pogovarjati o 7. členu ADP.

Kot je znano, se je Avstrija postavila na stališče, da je ADP zaprta pogodba in da pri njej ni mogoče uveljaviti nasledstva novih držav, torej tudi ne naslednic nekdanje Jugoslavije, češ da ne izpolnjujejo pogojev iz 37. člena ADP.

To avstrijsko stališče sta argumentirano zavrnila profesorja mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani Borut Bohte in Mirjam Škrk (Pomen avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva, Pravnik, št. 11-12/1997). Bohte in Škrkova poudarjata, da je potrebno upoštevati načelo kontinuitete multilateralnih mednarodnih pogodb, po katerem te pogodbe veljajo tudi za države naslednice. Razen tega opozarjata, da je Odbor ILA za pravo sukcesije držav ugotovil, da so države naslednice v velikem obsegu uporabile načelo kontinuitete multilateralnih pogodb, katerih pogodbenica je bila država predhodnica.

Jugoslavija je pristopila k ADP, ker je izpolnjevala pogoje iz prvega odstavka 37. člena ADP. Po tej določbi so k pogodbi lahko pristopile države članice protihitlerjevske koalicije, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in so tudi bile članice ZN.

Vendar pa Slovenija ne uveljavlja nasledstva po Jugoslaviji na podlagi 37. člena ADP, ampak po splošnih načelih mednarodnega prava o nasledstvu. Razen tega pa ima Slovenija za to nasledstvo neposreden pravni interes zaradi 7. člena ADP, ki določa pravice slovenske manjšine v Avstriji. V tej zvezi pa bi lahko rekli, da je bila Slovenija kot del Jugoslavije posredno članica protihitlerjevske koalicije in je bila v vojni z Nemčijo ter je prispevala k zmagi protihitlerjevske koalicije. To se je ob otvoritvi muzeja holokausta v Washingtonu simbolično izrazilo s tem, da je med zastavami zavezniških vojska bila tudi zastava sedmega korpusa slovenske partizanske vojske. Slovenija je torej po svoje prispevala tudi k ponovni vzpostavitvi neodvisne Republike Avstrije leta 1955. Nespodobno bi bilo, da bi Avstrija sedaj Sloveniji zapirala pot do nasledstva po Jugoslaviji, ki je ratificirala ADP.

Dr. Ernest Petrič kot ambasador Slovenije na Dunaju ni podprl zahteve za notifikacijo nasledstva Slovenije glede ADP. Dejal je, da so analize in konzultacije pokazale, da notifikacija ne bi bila produktiven ukrep. Omenjal je primer Češke, ki ji je Avstrija odgovorila, da je ne priznava za članico ADP, da pa mi nočemo, da bi nam Avstrija tako odgovorila, kot je odgovorila Češki.

Po mojem je bilo to stališče dr. Petriča napačno in škodljivo za ugled Slovenije kot suverene države. Nobene potrebe ni bilo, da bi spraševali Avstrijo, ali nas ima za naslednico SFRJ, ampak bi morali akt o nasledstvu poslati depozitarju ADP, to je Ruski federaciji. Če bi kaj dali na svoj ugled, bi to morali storiti naslednji dan potem, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Khol na Dunaju dal za Slovenijo žaljivo izjavo, namreč ko je izjavil, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, in da je večina Slovencev vesela, da njihova država ni naslednica starega komunističnega režima.

Za razliko od mednarodnega pravnika dr. Boruta Bohteta, ki je poudarjal pravno utemeljenost slovenskega nasledstva ADP in nujnost njene realizacije, pa mednarodni pravnik in naš ambasador v Avstriji dr. Ernest Petrič zahteve za notifikacijo ni podpiral, ampak je poudarjal, da to ne bi bilo dobro in se je zadovoljil s tem, da se samo delamo, da smo naslednica SFRJ. Tako je dr. Petrič prispeval pomemben delež k temu, da Slovenija še po triindvajsetih letih ni notificirala nasledstva ADP.

Pravzaprav je težko razumeti, zakaj je dr. Petrič vztrajal pri stališču, da zaradi stališča Avstrije ne moremo notificirati nasledstva ADP. Ni jasno, katere konzultacije in katera prigovarjanja so ga pripravila do tega stališča. Ali je morda kdo na Dunaju obljubil, da Slovenija ne bo notificirala nasledstva ADP?

Dejansko je bilo s pravnega stališča od vsega začetka jasno, da Avstrija s svojim stališčem ne more zainteresiranim državam, naslednicam podpisnic ADP, preprečiti notifikacije nasledstva. To je prva dokazala Češka. Ne glede na stališče Avstrije je notificirala nasledstvo ADP in Ruska federacija je kot depozitar ADP vse prizadete države obvestila, da je Češka notificirala nasledstvo ADP.

Da stališče Avstrije glede nasledstva ADP zainteresiranim državam, med njimi Češki in Sloveniji, ne preprečuje notifikacije nasledstva ADP, je potrdil tudi Predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer, ko je aprila 2011 na povabilo Predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka obiskal Slovenijo.

Dr. Fischer je poudaril, da stališče Avstrije glede nasledstva ADP ne ovira Slovenije, da bi notificirala nasledstvo ADP. Pojasnil je, da je avstrijsko uradno stališče sicer takšno, da je bila ADP sklenjena z državami, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo, in da k pogodbi ne morejo pristopiti države, ki jih takrat še ni bilo, npr. Češka in Slovenija. Če pa druge države zastopajo drugačno pravno stališče, kot ga zastopa Avstrija, bo Avstrija to stališče vzela na znanje in ne bo ovirala notifikacije nasledstva. To pomeni, da je mogoče notificirati nasledstvo pri depozitarju ADP, to je Ruska federacija. Avstrija bo notifikacijo nasledstva vzela na znanje in to dejstvo ne bo vplivalo na odnose med državama.

Če bi se dr. Petrič postavil na korektno mednarodnopravno stališče o nasledstvu Slovenije glede ADP, ki sta ga od vsega začetka zastopala dr. Borut Bohte in dr. Mirjam Škrk, bi na svojem položaju že zdavnaj lahko sprožil pobudo za izvedbo notifikacije nasledstva Slovenije glede ADP. Spodobilo bi se, da bi to storil potem, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Khol odklonil, da bi se s slovensko parlamentarno delegacijo pogovarjal o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. Žal se to ni zgodilo.

Tako Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki ima sedež v Gradcu, še ni dočakalo logične diplomatske poteze Slovenije, torej notifikacije nasledstva ADP.