Otroci digitalne revolucije

Zadnja leta so pri nas vsi panično tuhtali, kako otroke na internetu zaščititi pred spolnimi ujedami, pedofili, nadlegovalci, zalezovalci in kar jih je še. To je bilo vprašanje št. 1. Otroka nikar! Toda ko so nedavno v javnost prek interneta bušnili posnetki, na katerih naj bi se spolno tešila »ravnatelj« in »učiteljica« neke mariborske srednje šole, je prišlo do obrata. Vprašanje se po novem glasi: kako na internetu zaščititi odrasle? Jasno: kako jih na internetu zaščititi pred otroki? Tiste posnetke naj bi skrivaj posneli in spletno zapakirali prav otroci, dijaki ene mariborske srednje šole.

In ti otroci še najbolj spominjajo na brodolomske otroke, ki se začnejo v Goldingovem distopičnem Gospodarju muh obnašati kot odrasli – samotni pacifiški otoček, na katerem obtičijo, jih pač prisili, da se začnejo obnašati kot odrasli. Nefiltrirano. Brez samocenzure. Zdaj pa se vprašajte: mar ni internet za odrasle natanko samotni pacifiški otoček, na katerem se lahko obnašajo kot otroci? Mar ni odraslih prisilil, da so se začeli obnašati kot otroci? Mar jih ni povsem infantiliziral? Na internetu lahko – otročje skriti za psevdonimi in vzdevki – po mili volji nagajajo in preklinjajo, klevetajo in se šopirijo, grebejo po blatu in špegajo k bujnim »sosedam«, ne da bi jih videla mama. Nefiltrirano. In brez samocenzure.

Tisti, ki pravijo, da je na internetu lahko na drugi strani vedno pes, se kakopak motijo: na internetu je lahko na drugi strani vedno otrok. Je bilo to, kar sta počela »ravnatelj« in »učiteljica«, kaj manj otročje od tega, kar so storili otroci? In lepo prosim: je bila kaj manj otročja reakcija – zaskrbljene, zrevoltirane, škandalizirane, šokirane – javnosti, ki je ob tem doživljala digitalno erekcijo? Nehajte, prej bi morali poklicati pasjo divizijo društva za zaščito živali kot pa informacijsko pooblaščenko. Božič je letos prišel že novembra.

Izguba zasebnosti kot brezmejni užitek

Če ste po izbruhu »škandala« brali spletne forume in komentarje, ste se znašli sredi Rašomona – vsakdo je namreč v tem videl, kar je hotel. Nekateri so v tem videli dokaz, da je naše šolstvo povsem razpuščeno (čakali smo le še na to, da bodo Branimirja Štruklja pozvali k odstopu). Drugi so v tem videli dokaz, da gre ljudem finančno in socialno tako slabo, da jim je preostal le še seks (no, gledanje seksa je še cenejše in varčnejše, če smo že ravno pri tem). Tretji so v tem videli metaforo zavoženega sodstva, obsedenega z iskanjem neznanih storilcev (in heh, kaznovanjem tistih, ki »nepravilnosti« prijavljajo). Četrti so v tem videli kritiko delodajalskega krčenja delavskih pravic (zdaj pa še seksati na delovnem mestu ne bomo več smeli!). Peti so v burni reakciji in zgražanju javnosti videli napad na slovensko družino (brez seksa bomo izumrli!) in »sveto« obliko seksa, ki jo poganja (če bi se dol dajala geja, ne bi to nikogar motilo, zaradi favoriziranja istospolnosti pa je Slovencev vedno manj!). In tako dalje – do tistih, ki so v napovedani tožbi proti dijakom videli le dvojno moralo »žrtve«.

Ni kaj, seks je res hrana za usta. »Škandal« je pokazal, da ima na internetu vsakdo svoje mnenje. Vprašanje, komu naj verjamemo, je nesmiselno: na internetu vsakdo verjame le sebi. V imenu demokracije: na internetu lahko rečeš, kar hočeš – brez posledic. In na to se vsi zanašajo, na to vsi prisegajo, to vsi izkoriščajo, tega si ne pustijo vzeti. To je njihovo! Internet bo končno demokratiziral družbo, so rekli. In dijaki so le otroci te demokracije.

Ali bolje rečeno, e-demokracijo so vzeli dobesedno: Glejte, tile posnetki so pa naše mnenje! Razlika je le v tem, da so svoje mnenje izrazili vizualno. Če bi to, kar so videli, le ubesedili, bi bilo okej – ker so to posneli, je problem. Lahko imaš svoje mnenje, toda ne smeš ga posneti, vizualizirati.

Ironično, videu se je zgodilo to, kar se običajno zgodi slovenskim politikom: publika ga je navdušeno klikala, že v naslednjem trenutku pa zahtevala linč tega, ki ga je lansiral.

Slika je poseg v zasebnost. Mar beseda ni? Verbalni posegi v zasebnost so na internetu dovoljeni, vizualni pa ne. Zakaj bi bil vizualni izraz mnenja ilegalen? Lahko počnem, kar hočem, toda ne smete me posneti! Kdor misli, da lahko počne, kar hoče, si zasluži, da ga posnamejo. Svobodo je treba oglaševati, mar ne?

Video, ki so ga zapakirali dijaki, izgleda kot parodija e-demokracije in moraliziranj o »svetosti« zasebnosti, še več, kot parodija tega moralističnega slavljenja in precenjevanja zasebnosti, ki jo ljudje – kot kažejo resničnostni šovi, fejsbukiranje, tvitanje, instagramiranje, bučna spovedniška blogosfera, komaj berljivo domišljijsko spisje, digitalni memoari, youtubski in kamkorderski ekshibicionizem, portali nefiltriranega narcizma, neskončno oglaševanje amaterizma, selfiji, platforme za samoizražanje in publika, ki vse to, ta »kult amaterja«, kot bi rekel Andrew Keen, navdušeno golta – najlažje pogrešajo.

Zgražanje nad tem, da nas je internet »oropal zasebnosti«, je neumnost – izguba zasebnosti je očitno brezmejni užitek. Nepopisno veselje. Imperativ. Broadcast yourself! Ljudje komaj čakajo, da izgubijo zasebnost. Zasebnost je stvar preteklosti, nekaj analognega. Ni več niti seksi niti fensi. Kdor se zavija v zasebnost, je verjetno psihopat. Izguba zasebnosti ni le nov modus vivendi, ampak tudi nov poslovni model.

Počnite, kar hočete, samo ubogajte!

Video, ki so ga lansirali dijaki, je popolni in kristalno jasni komentar tega novega modusa videndi in tega novega poslovnega modela, v imenu katerih zdaj ljudje – nedolžni konzumenti, neoporečni državljani – ta video in podobne »šokantne« vsebine gledajo s kombinacijo užitka in zgražanja. V tem zelo spominjajo na TV-postaje, ki so 11. septembra 2001 v nedogled vrtele in vrtele in vrtele rušenje dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra.

Na TV-postaji CNN je voditelj javkal: Grozno! Odvratno! Šokantno! Nezaslišano! Neizrekljivo strašno! Češ: tega ne morem gledati! Toda takoj zatem pa je rekel: Pa si poglejmo še enkrat! In potem so to zavrteli še enkrat, pa še enkrat, še enkrat in še enkrat – in tako v nedogled. To je bil šele orjaški poseg v zasebnost – zasebnost mrtvih.

Ko je ob koncu poletja nekdo v javnost poslal gole fotografije Jennifer Lawrence in številnih drugih zvezd (Kim Kardashian, Rihanne, Selene Gomez, Mary Kate Olsen itd.), so vsi prav tako penili, kakšna krivica se jim je zgodila (poniževanje žensk, posilstvo, seksualni zločin) in za kako hud poseg v zasebnost gre (brez konsenza), obenem pa so divje in navdušeno klikali – njihove fotografije so torej »delili«, obenem pa moralizirali, češ da ljudje teh fotografij, tega fappeninga, demonstrativno ne bi smeli gledati. Tako kot posnetkov rušenja Svetovnega trgovinskega centra ali pa posnetkov obglavljenj, ki jih posreduje Islamska država, heh. Internet ni poziv h konsenzu, ampak poziv k flirtu, ki ga ljudje ubogajo – pač tako, kot so udeleženci slovitih Milgramovih psiholoških eksperimentov ubogali tiste, ki so jim rekli, naj »žrtvam« spuščajo elektrošoke.

Pri »klikanju« – in paničnem skakanju od enega viralnega hita do drugega – gre v skrajni liniji vendarle za uboganje. In Slovenci so ubogljivi. Mislite, da so si mariborski kunilingus zavrteli kaj manjkrat? Kvečjemu še večkrat – ker traja le nekaj sekund. »Kje se da videti originalni posnetek,« je sredi burne forumske razprave vprašal neki anonimnež, očitno nezadovoljen s »kakovostjo« tega, kar je videl.

O, saj res. Nenadoma so se vsi spraševali: so posnetki sploh avtentični ali le ponarejeni? Gre za original ali fejk? Je bilo posneto v živo ali le odigrano? Je res posneto na tisti mariborski srednji šoli ali kje drugje? Se res dajeta dol ali le simulirata? Sta tisto res ravnatelj in učiteljica ali le njuna dvojnika? Prstani se ujemajo, lasišča se ne ujemajo, roke se ne ujemajo, boki se ne ujemajo. Mize in stoli tudi ne. Če to nista ravnatelj in učiteljica, zakaj potem tak trušč? Iz preprostega razloga: ker je vseeno. Internet je že davno zabrisal mejo med originalom in fejkom, med faktom in fikcijo, med realnostjo in fantazijo.

Tistim, ki razglabljajo o tem, ali gre za original ali fejk, je treba odločno reči: kaj ste pa mislili? Da je internet kraljestvo avtentičnosti in originalnosti? Nehajte. Ni. Na internetu vsi stalno fejkajo, lepijo, kopirajo, kradejo, montirajo, miksajo, reciklirajo, linkajo. Remix in mash-up sta stebra interneta. Kopije nastopajo kot originali. Reklame nastopajo kot članki. Strankarska propaganda nastopa kot neodvisno mnenje jeznega državljana. Amaterji, konjičkarji in konspirologi pozirajo kot strokovnjaki. Idiotizmi pozirajo kot univerzalne stvari, za katere bi se moral boriti ves svet. Trač pozira kot novica, anonimnost kot umetnost, dezinformiranost pa kot vrhunec demokracije. In ja, slovita youtubska lonelygirl15 ni bila petnajstletna kronistka svoje najstniške tesnobe, ampak avstralska igralka, ki jih je štela že več kot dvajset. Odrasli se le delajo, da so otroci. Na drugi strani je lahko vedno pes.

Slika je poseg v zasebnost. Mar beseda ni? Verbalni posegi v zasebnost so na internetu dovoljeni, vizualni pa ne. Zakaj bi bil vizualni izraz mnenja ilegalen?

Ironično: so posnetki avtentični ali ne, so se spraševali ljudje, ki na internetu nikoli ničesar ne preverjajo. Kdo pa sploh na internetu preverja avtentičnost česarkoli? Kdo preverja informacije? Kaj je na internetu »res«? Koga briga. O posnetku kunilingusa so se ljudje itak pogovarjali tako, kot se sicer konspirologi pogovarjajo o neznanih letečih predmetih – če verjameš, jih vidiš. Ali bolje rečeno: če se strinjaš sam s sabo, potem imaš gotovo prav.

E-volitve so pri nas še vedno anatema, toda internet je ustvaril nov tip volivca – vsevednega in hiperkritičnega volivca, forumskega volivca, ki mu je vedno vse jasno in ki obenem ne čuti nobene potrebe po tem, da bi kdaj kaj preveril. Zadošča, da se strinja sam s sabo. Slovenska politika na tega volivca ni bila pripravljena. A po drugi strani: na ta tip volivca nisi nikoli dovolj pripravljen. Kako pa se pripraviš na milijon volivcev, ki govorijo hkrati, toda vsak le in izključno o sebi? Za video, ki so ga lansirali dijaki (rezime Petdesetih odtenkov sive), bi lahko rekli, da ni le kanal teh volivcev, ampak njihova stranka.

Vsak Slovenec je stranka, ki išče članstvo

Vsi so se spraševali: je tisto, kar kažejo posnetki, res? Je tisto tam realnost? Nehajte: saj je vseeno. Realnost ne zadošča več, zato si jo izmišljamo. Kot si jo je izmišljal Bush. Ali fukata zares? Kdo pa še fuka zares? Zakaj bi še fukali, če pa to naši digitalni avatarji, recimo »ravnatelj« in »učiteljica«, počnejo namesto nas? Seks je še vic. Kot tisti video, ki je Slovencem pokazal, kam sodijo: v pornič. Ali pa v peep show. Hočete ostati anonimni? Nočete, da vas Cankarjeva mama prepozna? Nataknite si burko!

Hej, obdani smo z nadzornimi kamerami. Z nepregledno množico nadzornih kamer. To dobro vemo. In kako argumentirajo in legitimirajo prisotnost vseh teh nadzornih kamer? Veste, tam so le za vsak primer, če bi se zgodilo kaj ilegalnega. In zdaj pomislite na tisti video: tešita se »ravnatelj« in »učiteljica«, kar pomeni, da gre za seks med nadrejenim in podrejeno. Je bil konsenzualen? Kako naj to vemo? Kaj če ni bil? Pa saj »učiteljica« uživa! In? Moški je moški, pa še »ravnatelj« – bolje zanjo, da uživa ali pa užitek vsaj hlini, če smo že ravno pri tem. Telefon, s katerim so posneli ta video, deluje kot nadzorna kamera, sam video pa kot parodija našega konsenzualnega sprejemanja vseh teh nadzornih kamer.

Dijake, ki so posneli in zapakirali ta »zadnji tango v kabinetu«, so razglašali za navadne pirate, obenem pa so se pritoževali nad »slabo kakovostjo videoposnetka«, nad »slabima zvokom in sliko«, in tudi nad tem, da je bilo vse skupaj posneto le s telefonom. Kaj?! Gledaš video, ki ti je padel z neba (in te zgrozil), potem pa težiš, ker kakovost ni dovolj dobra – ker se torej ne vidi dobro? Na internetu je brezmejna količina ljudi, ki počnejo to, kar očitajo politikom, svoji glavni tarči: da govorijo eno, delajo pa nekaj čisto drugega. Internet ni le odraslih prisilil, da so se začeli obnašati kot otroci, ampak je tudi male ljudi prisilil, da so se začeli obnašati natanko tako kot politiki.

Je pa res, da je to sploh tipično za spletno mentaliteto. Spomnite se le onih drugih piratov, tistih, ki downloadajo filme: najprej film piratsko in povsem brezplačno downloadajo, potem pa tega, ki je film naložil, psujejo, ker kopija ni dovolj kakovostna, ker je preveč temačna in ker je posneta le s telefonom, ker se torej premalo vidi. To je približno tako, kot če bi 11. septembra 2001 posnetkom rušenja Svetovnega trgovinskega centra očitali, da se na njih preslabo vidi tiste, ki goreči skačejo iz Svetovnega trgovinskega centra.

Če kaj, potem je internet malim ljudem omogočil, da svojo histerično dvoličnost spremenijo v javno načelo in spektakel. Ne, dvoličnosti ni izumil internet, toda naredil jo je kreativnejšo. Tudi umora si niso izmislili serijski morilci, toda naredili so ga kreativnejšega.

To, da ljudje zahtevajo nove in nove obraze, ki pa jih potem zasovražijo in zavržejo v trenutku, ko jih izvolijo, se povsem ujema s spletnim skakanjem od enega viralnega hita do drugega, od ene senzacije do druge – na internetu ni lojalnosti. Na internetu nihče ne plačuje naročnine. Vsi klikajo le hite.

Če slovenski politiki mislijo, da so v očeh ljudstva kaj več kot viralni hiti, ki jih že v naslednjem trenutku odpihnejo novi viralni hiti, se motijo.

Video, ki so ga posneli dijaki (in ki je en passant potrdil, da se v depresivni Maribor po uspehih Zahovićevega Maribora vrača veselje), je alegorija te viralne mentalitete, ki jo poganja sla po takojšnjem hitu, takojšnji potešitvi, takojšnji gratifikaciji. Na klik. Navsezadnje, tudi »ravnatelj« in »učiteljica« se potešita kar v trenutku, ko ju zgrabi, in tam, kjer ju zgrabi – v kabinetu. S hitrostjo klika. Poznate boljšo sliko viralne mentalitete?

A ironično, videu se je zgodilo to, kar se običajno zgodi slovenskim politikom: publika ga je navdušeno klikala, že v naslednjem trenutku pa zahtevala linč tega, ki ga je lansiral. V trenutku, ko ga je vzljubila, ga je zasovražila.

Iz slovenskega politika lahko potegneš anonimneža, toda iz slovenskega anonimneža ne moreš potegniti politika. Digitalne platforme – ja, samotni pacifiški otočki – so anonimneže, ki se imajo itak za nove obraze, prisilile, da so se začeli obnašati kot politiki, ki hočejo dobiti čim več »klikov« in »všečkov« ter imeti čim več »prijateljev« in »sledilcev«. Vsak Slovenec je po novem stranka, ki išče članstvo.

Dobrodošli v svojem svetu!

Dijaški »zadnji tango v Mariboru« je parodija mantre o moči self-made amaterja, ki je lahko na internetu vse, kar hoče, parodija malega spletnega anonimneža, ki je prepričan, da ima mnenje z močjo nacionalne države, parodija digitalnega darvinizma, ki ljudi ludistično in panično pošilja od enega viralnega hita do drugega, parodija digitalnega sveta, v katerem preživi ta, ki je najglasnejši, najekscesnejši in najviralnejši, parodija državljana-novinarja, ki za razkritje tega, kar tradicionalnim medijem vzame teden ali mesec, potrebuje le pet minut, parodija interneta kot ultimativne svobode, ki vse spreminja v špiclje in agente države nacionalne varnosti, parodija digitalnega panoptikona, v katerem učitelji nadzorujejo učence, učenci pa učitelje (ja, Veliki brat je otrok s pametnjakovičem v roki!), parodija interneta kot priložnosti in slike sanjsko dereguliranega, povsem prostega trga, parodija magnatskih portalov in socialnih omrežij, ki »uporabnike« silijo v volontersko, neplačano delo, v zadnji stadij konkurenčnosti in končno rešitev prekariata (Facebook, Wikipedia itd.), in kakopak parodija demokracije. Zaradi tega, kar izrečeš na internetu, te nihče ne preganja ali pa toži. In zakaj ne? Ker je vsem povsem vseeno, kaj praviš. To, da poveš, kar misliš, ničesar ne spremeni.

Ta video izgleda kot parodija revije Time, ki je leta 2006 za osebnost leta razglasila VAS, uporabnike interneta, VAS, ki na svetovnem spletu delate kot nori, energično in strastno.

Če je vsem vseeno, kaj praviš, če je torej to, kar praviš, brez konsekvenc, obenem pa imaš občutek, da si sredi demokracije in da je tvoje – še tako amatersko in dezinformirano in anonimno – mnenje velika maša resnice, potem si na slepem tiru. Dijaški video je parodija te anonimnosti, ki ustvarja vtis, da bo prava demokracija napočila takrat, ko se bo vsakdo pogovarjal le še sam s sabo in ko se bo vsakdo strinjal le še sam s sabo, ko bodo torej obstajali samo še novi obrazi. Na internetu je vsakdo zase prepričan, da je nov obraz. Vsakdo se ima za nov obraz. Na internetu se vsi poznamo. Na internetu smo vsi na ti. Kot otroci.

Video, ki so ga posneli otroci, ni škandal, ampak vrhunska analiza slovenske družbe, ali bolje rečeno – analiza slovenske družbe v devetih sekundah. Analiza slovenske družbe v enem samem kratkem kadru.

Za Google, enciklopedijo interneta, pravijo, da nas pozna bolje, kot se poznamo sami, da po zaslugi magičnih algoritmov pozna vse naše želje, vse naše interese, vse naše intence, vse naše navade in vse naše preference, da torej misli namesto nas in da o naši prihodnosti ve več kot mi sami. Mar se niso dijaki obnašali kot Google? Mar niso ven vrgli natanko »zadetka«, ki so ga ljudje iskali? Mar niso vedeli, kaj hočejo ljudje? Mar se niso izkazali za poznavalce njihovih interesov, intenc in preferenc? Mar njihov video ne izgleda kot parodija magičnega algoritma, ki ve vse o nas – in ki vedno predvidi vsako našo potezo? Še celo otroci vedo, kaj v resnici hočemo.

Otroci nas gledajo – in vidijo skozi nas.

In vendar so se spraševali: kdo je avtor tega videa? Kar je spet nesmiselno vprašanje. Kdo pa je na internetu avtor? Kdo so avtorji Wikipedie? In ja, kdo so avtorji vse tiste anonimnosti, ki preplavlja in definira internet? Spletne identitete so tako fantazijske kot video, ki so ga posneli dijaki. Internet, ki je relativiziral razliko med javnim in zasebnim ter originalom in fejkom, je pač relativiziral tudi samo funkcijo avtorja, saj je dal vsem občutek, da so avtorizirani – za vse. Navsezadnje, ko je internet zabrisal mejo med javnim in zasebnim ter originalom in fejkom, je zabrisal tudi mejo med avtorjem in publiko. Avtor je zdaj publika – in publika je zdaj avtor. Ne avtor, ampak publika je ta, ki vedno znova doživlja tistih warholskih 15 minut slave. In prav Andy Warhol je bil najboljši parodist in ironist teh petnajstih minut slave, ki naj bi v prihodnosti čakale vsakogar.

Video, ki so ga lansirali dijaki, ni nič slabši parodist in ironist tistih petnajstih minut slave, na katere na internetu preži slovenska publika. Še več, ta video izgleda kot parodija revija Time, ki je leta 2006 za osebnost leta razglasila VAS, uporabnike interneta, VAS, ki na svetovnem spletu delate kot nori, energično in strastno, VAS, ki ustvarjate kozmične kompendije à la Wikipedia, multikanalske mreže à la YouTube in online metropolise à la MySpace, VAS, ki blogirate, kamkordirate in za Facebook pišete profile, VAS, ki ste na svetovnem spletu poskrbeli za eksplozijo produktivnosti, kreativnosti in inovativnosti, VAS, ki ste na svetovnem spletu naredili revolucijo in ga prelevili v masivni socialni eksperiment. In tako dalje. Revija Time vam je vzkliknila: Dobrodošli v svojem svetu!

In ta, ki je lansiral »zadnji tango v Mariboru«, sporoča natanko to: Slovenci, dobrodošli v svojem svetu!