Hitro. Korenito. Domišljeno?

Novi minister za pravosodje Goran Klemenčič je pred potrditvijo v državnem zboru napovedal, da sodstvo ne potrebuje nedomišljenih sprememb, tudi ne nujno hitrih, potrebuje pa korenite spremembe. Dva meseca kasneje je prav tako v državnem zboru napovedal, da bo do konca leta poslancem poslal sveženj zakonskih sprememb sodne zakonodaje, da bi se pospešilo sojenje na prvi stopnji.

Gre za spremembi osnovnih zakonov s področja sodstva, in sicer zakona o sodiščih in zakona o sodniški službi. Namen sprememb pa je, tako minister, večja učinkovitost sistema oziroma rešitev problema, ki se vleče že dalj časa: okrajna sodišča (teh je 44) imajo premalo dela, okrožna (11) pa preveč. Na pravosodnem ministrstvu bodo ugodili želji sodstva in vse okrajne sodnike z zakonom enostavno preimenovali v okrožne. Posledično bodo tudi sedanji okrajni sodniki lahko sodili na okrožnem sodišču.

Sliši se enostavno, pa ni. Res bi se potem sodstvo lažje spopadlo z velikim številom zadev, ki čakajo na sojenje, in nemalo novimi, ki jih prejmejo vsak dan. Vprašanje, ki se mu ni mogoče izogniti, pa je, kako bo ta korenita sprememba sodnega sistema vplivala na kakovost sojenja.

Na okrajnih in na okrožnih sodiščih poteka sojenje na prvi stopnji. V skladu z veljavno delitvijo na okrajna in okrožna sodišča se na okrajnih sodi v manj zahtevnih zadevah, na okrožnih pa v zahtevnejših. Oziroma točneje, na okrajnih sodiščih se v skladu z zakonom v kazenskih zadevah sodi o kaznivih dejanjih, za katera je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, v civilnih zadevah do višine zahtevka 20 tisoč evrov, pa tudi o izvršbah in prekrških. Na okrožnih sodiščih se sodi o vseh drugih, zahtevnejših. Logično je, da so načeloma med okrožnimi sodniki izkušenejši sodniki oziroma sodniki, ki so pri sojenju na okrajnih sodiščih dokazali, da bi lahko sodili tudi v zahtevnejših primerih, in tudi pokazali voljo za to. Po novem bi bili vsi prvostopenjski sodniki okrožni sodniki, pogoji za vstop v sodniško funkcijo pa bi bili seveda (sicer takšna sprememba sploh ne bi bila mogoča) enaki, kot so zdaj za okrajne sodnike.

Nekaj je treba spremeniti, se strinjajo na vrhovnem sodišču in pravosodnem ministrstvu. In so se odločili izenačiti najizkušenejše sodnike s sodniki začetniki.

Janko Marinko, generalni sekretar vrhovnega sodišča, kjer so zakonodajne spremembe napisali, pojasnjuje, da bodo po novem res vsi, tudi najmanj izkušeni sodniki dobili licenco, da sodijo v najtežjih zadevah, a bodo to delo lahko opravljali, le če bo tako odločil predsednik sodišča: »Delal bo izbor med obstoječimi okrajnimi sodniki in izbral tistega, za katerega bo ocenil, da je sposoben soditi v tovrstnih zadevah.« Marinko se zaveda, da si nekateri sodniki ne želijo ali nočejo opravljati zahtevnejšega dela, »a mi moramo izrabiti vse potenciale, ki jih imamo, če se bo še naprej izvajala politika zmanjševanja števila sodnikov. Sodnik bo prerazporeditvi lahko ugovarjal, če bo menil, da se bo znašel v položaju, ki ga ne bo obvladal, in bi potem dobil slabe ocene za svoje delo«. Marinko še dodaja, da gre za rešitev, ki bo s seboj prinesla še najmanj težav. Več bi jih po njegovem mnenju povzročil dvig cenzusa za sojenje na okrajnih sodiščih, s čimer bi tudi rešili problem premajhne obremenitve okrajnih in prevelike okrožnih sodišč: »To ne bi bila rešitev za gospodarske pravde, saj okrajni sodniki z njimi nimajo nobenih izkušenj.« Ja, med okrajnimi sodniki so tudi sodniki začetniki in taki, ki si ne želijo opravljati zahtevnejšega dela, a bodo po zakonu kljub temu dobili licenco za sojenje v najzahtevnejših zadevah. Na pravosodnem ministrstvu imajo vsaj tokrat povsem enako mnenje kot na vrhovnem sodišču. Menijo, da bodo spremembe pozitivno vplivale na kakovost sojenja, in zaupajo predsednikom okrožnih sodišč, da bodo znali uporabljati novo pristojnost prerazporejanja sodnikov, kar je prej urejal zakon. »Je pa res, da se nalagajo večje odgovornosti predsedniku sodišča in da se zahteva večja skrbnost pri pripravi letnega razporeda dela,« opozarjajo na ministrstvu.

Dobrodošlo bi bilo, tako za sodstvo kot za njegove uporabnike, da bi se želje in napovedi piscev aktualne reforme uresničile. Ker delnih in nesistemskih reform je sodstvo v preteklosti videlo že mnogo in praviloma niso dale želenega učinka, pogosto so imele celo nasprotnega. Eno je namreč gotovo: v tem primeru ne gre za celovito reformo. Za kaj takega bi morali ukiniti tudi delitev na okrajna in okrožna sodišča, pa tudi okrajne tožilce, ki smo jih dobili šele pred slabimi tremi leti. Poleg tega gre za spremembo zakonodaje, ki se, če smo pošteni, uvaja zgolj zaradi težav sicer največjega, a vendarle enega samega sodišča – ljubljanskega. In to kljub temu, da zakon že danes, pod določenimi pogoji, omogoča premestitev okrajnih sodnikov na okrožna sodišča.