Krizni menedžment

Ljubljanska univerza ima velike finančne težave. Dr. Stanislav Pejovnik, ki je bil rektor do lanskega oktobra, je pred meseci rekel, da bi potrebovala 10- do 15-odstotno povečanje sredstev, »samo da pride na osnovni metabolizem«.

Prejšnji teden je sedanji rektor dr. Ivan Svetlik dejal, da polovica fakultet z državnim denarjem ne pokrije stroškov pedagoške dejavnosti. Na isti tiskovni konferenci je dr. Bojko Bučar, dekan fakultete za družbene vede, dodal, da preprosto ne ve, kako dodatno zakonito varčevati.

V teh okoliščinah nastaja novi statut Univerze v Ljubljani. Deležniki imajo do konca januarja čas, da pripravijo mnenja o osnutku, in verjetno se bo nabralo kar veliko kritičnih. Predsednik visokošolskega sindikata Univerze v Ljubljani dr. Gorazd Kovačič opaža krepitev pristojnosti rektorja in upravnega odbora, ki sta menedžerska organa, in večjo odrinjenost senata od sprejemanja aktov, ki urejajo pedagoško delo. »Predlagana delitev pristojnosti med organi utrjuje prakso kriznega menedžmenta. Organizacije in vrednotenja pedagoškega dela ne smemo obravnavati kot stroškovni problem, temveč predvsem z vidika kakovosti,« pravi Kovačič.

Logiko kriznega menedžmenta je mogoče zaslediti tudi v določbi, da mora biti izredni študij »po obsegu, vsebini in zahtevnosti enak rednemu«. V njej Kovačič vidi »nastavek za vrnitev modela šolnin, ki ga je ministrstvo za izobraževanje pod prejšnjim vodstvom umaknilo iz predloga zakona o visokem šolstvu po aprilskih študentskih demonstracijah«. Izredni študij je nastal kot študij ob delu, izvaja se ob popoldnevih in sobotah, in to v le tretjinskem obsegu. Za večji obseg predavanj masa šolnin ne zadošča. Če bi hoteli izvajati plačljivi študij v enakem obsegu kot brezplačnega, bi to lahko storili le s sočasno izvedbo. »To pomeni, da bi plačnike pridružili neplačnikom na dopoldanskih predavanjih. Tisti, ki bi radi študirali ob delu, ne bi mogli hoditi na predavanja. Dejansko bi šlo za to, da bi redne študente razdelili na plačnike šolnine in na tiste, ki so je oproščeni.«

Študente bo gotovo razburila tudi zaostritev izpitnega režima. Doslej so lahko izpit trikrat opravljali brezplačno in še trikrat pred komisijo. Po novem statutu pa bi imeli le še pravico do dveh brezplačnih in dveh komisijskih pristopov k izpitu.

S stališča varčevanja je mogoče razlagati tudi določilo, da izpolnjevanje pogojev za habilitacijo v naziv kandidatu ne daje pravice do izvolitve, temveč je ta odvisna od »avtonomne akademske presoje«, ki jo opravita habilitacijska komisija in senat. Ker merila »akademskosti« niso navedena, bo mogoče pod tako ohlapno načelo avtonomije zajeti tudi neakademske vzgibe, na primer zaviranje napredovanja v višji naziv in s tem prejemanja višje plače zaradi varčevanja. Možnost pritožbe v habilitacijskem postopku pa je zelo omejena.

Čeprav vodstvo univerze protestira proti politiki, ki finančno stiska javno visoko šolstvo, se zdi, da se ji tudi spretno prilagaja.