Spoprijemanje z grobostjo življenja

Med letošnji dogodki, ki jim mediji upravičeno niso namenili nobene pozornosti, je bila odločitev Fundacije za mednarodne računovodske standarde, da bo vsako leto organizirala predavanja v spomin na Tommasa Padoa-Schioppo. Na prvih predavanjih, ki so bila letos avgusta, je bil slavnostni govornik predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, a povedal ni nič odmevnega. Priznal je korake, narejene h globalno veljavnim računovodskim standardom, ter pozval h globlji evropski integraciji. »Globoko zakoreninjena prepričanja Tommasa Padoa-Schioppe so bila najbolj jasno izražena pri njegovi nenehni podpori evropski integraciji in v njegovem pomembnem prispevku k ustvarjanju evra,« je dejal Draghi.

Poimenovanje predavanj po Tommasu Padoa-Schioppi je najmanj, kar je lahko finančna skupnost naredila za tega italijanskega ekonomista z zagonetnim imenom, ki je umrl leta 2010, star sedemdeset let, po srčnem napadu, ki ga je doživel doma, med večerjo, ki jo je priredil za prijatelje. Več let je bil italijanski finančni minister, član odbora direktorjev Evropske centralne banke, predsednik Baselskega odbora za nadzor nad bankami in svetovalec evropske komisije ter Mednarodnega denarnega sklada. Njegov prispevek k ustvarjanju evra je bil tolikšen, da velja za očeta naše valute.

V njegovi zapuščini najdemo tudi zanimiv zapis za italijanski dnevnik Corriere della Serra iz leta 2003, v katerem je Evropo pozval k celovitim strukturnim reformam, ki »morajo zajeti pokojnine, zdravstvo, trg dela, šolstvo in druga področja«. Take besede slišimo vsak teden, a Padoa-Schioppa reform ni zahteval zaradi konkurenčnosti, kot potrebo po njih utemeljujejo drugi, ampak je bil jasnejši. »Reforme mora voditi eno samo načelo,« je poudaril in navedel to načelo: »Krčiti se morajo zaščite, ki so se nabirale v dvajsetem stoletju in so posameznika vse bolj odmikale od neposrednega stika z grobostjo življenja, z muhavostjo usode ter s kaznimi oziroma nagradami za njegove pomanjkljivosti oziroma sposobnosti.« Bil je namreč prepričan, da ima evropska socialna država sicer svoje koristi, a so se zaradi nje ljudje polenili.

Navajeni na revščino

V zadnjih letih so države, tudi slovenska, naredile precej, da so se mnogi ljudje približali grobosti življenja. Kako zelo, lahko pogosto spoznate na primer na radijskem programu Val 202, ko objavljajo zgodbe ljudi, ki iščejo botre oziroma prepričujejo poslušalce, da jim pomagajo.

Konec novembra smo lahko slišali zgodbo družine mame samohranilke in treh otrok, ki so bili tik pred deložacijo. Najmlajša Nika je bila pogosto v bolnišnici, zato je bila mama veliko odsotna z dela in je izgubila službo. »Za vse tri otroke prejemam 80 evrov preživnine. Če jih prištejem vsem socialnim prilivom in če bi res plačala vse položnice, ki jih dobimo vsak mesec, bi mi ostalo za preživetje 50 evrov. Že trikrat so nam izklopili elektriko, dvakrat plin, tudi sredi zime, da smo bili na mrzlem. Šla sem k dobaviteljem in jim pojasnjevala, jih prosila, pa …« je dejala mama.

Med drugim je navedla še, da za sestavine za kosilo za vso družino porabi tri evre, najstnik Uroš pa je priznal, da se je težko odpovedal treningom nogometa, a je bilo to pravilno, ker je družini na mesec prihranil 50 evrov. »Bojim se, da nas bodo vrgli iz stanovanja in da se bomo razkropili po različnih rejniških družinah, ker mami ne bo mogla več skrbeti za nas. Vidim jo, kako se bori iz meseca v mesec za naše preživetje, včasih smo tudi nekaj dni brez hrane, da le lahko plača kakšno položnico, in hudo mi je, ker ji ne morem pomagati. Govorim ji le spodbudne besede, da bomo že kako, da bo enkrat bolje, da se bo zagotovo vse nekako uredilo in da bomo tudi mi enkrat srečni.«

Vlada se ne pretvarja več, da z varčevanjem dela nekaj dobrega, ampak se sklicuje samo na dogmo maastrichtskih meril.

Po oddaji, v kateri so predstavili svojo zgodbo, so bili vsaj za kratek čas srečni, saj so poslušalci zbrali dovolj denarja, da družina ne bo deložirana, pa tudi precej oblek so dobili. »Še vedno lahko pomagate s hrano in drugo pomočjo,« piše na spletni strani Vala 202.

Projekt Botrstvo, ki se je začel leta 2012, je bil zamišljen kot zbiranje sredstev za razvijanje talentov in izpolnjevanje želja otrok, ki jim starši tega ne morejo omogočiti, ter da bi uresničevali njihove potrebe po druženju, osebni rasti in dejavnostih, ki jih interesno povezujejo z vrstniki ter jim gradijo samozavest. Že takoj pa se je pokazalo, da sredstva botrstva pokrivajo stroške za hrano, dom, zdravila ...

»Leta 2014 so zgodbe še težje kot lani,« je v začetku decembra za časopis Nedelo povedala Anita Ogulin, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ki skupaj z Valom 202 vodi projekt Botrstvo.

V tem času je dolgoročen postal še en humanitarni projekt, ki bi moral biti kratkoročen. Zveza prijateljev mladine Slovenije si je konec leta 2012 skupaj s Studiom Moderna postavila cilj, da septembra 2013 v slovenskih šolah ne bi bilo lačnih otrok, a akcija Siti besed še kar traja. Pred začetkom letošnjega šolskega leta so zbrali 159.479 evrov, s katerimi bodo 293 učencem plačali stroške toplega obroka. »To je komaj polovica vseh potreb, ki so bile naslovljene na ZPMS,« je povedala predsednica organizacije Darja Groznik med nagovorom na novembrski konferenci o participaciji otrok in mladostnikov. »Žal smo se že vsi navadili na to, da revščina leta 2014 v samostojni Sloveniji ne le obstaja, ampak številne družine dobesedno ohromi, otroke pa oropa otroštva.«

Delež prebivalcev Slovenije, ki živijo pod pragom tveganja revščine in socialne izključenosti, je letos prvič presegel petino. To ni nikogar presenetilo.

Ko so bili letos objavljeni podatki statističnega urada, da je delež prebivalcev Slovenije, ki živijo pod pragom tveganja revščine in socialne izključenosti, prvič presegel petino, to ni nikogar presenetilo. Podatke, s katerimi je bil dohodek izračunan, je statistični urad pridobil v letu 2012, ko so bili uveljavljeni varčevalni ukrepi vlade Boruta Pahorja in vlade Janeza Janše. Poleg tega da so se znižali socialni transferji in plače javnih uslužbencev, je bil takrat v socialno državo strogo vpeljano načelo, da mora posameznik najprej poskrbeti zase sam, šele potem je upravičen do pomoči države.

Popravki socialne zakonodaje, ki so bili uveljavljeni pozneje, so bili zelo majhni, varčevanje v javnem sektorju se nadaljuje, vlaga pa se zgolj v komunalno infrastrukturo, ker so bili župani pred lokalnimi volitvami zavzeti pri črpanju evropskih sredstev.

Vlada se ne pretvarja več, da z varčevanjem dela nekaj dobrega, ampak se sklicuje samo na dogmo maastrichtskih meril, s katero evropska komisija od Slovenije zahteva znižanje javnofinančnega primanjkljaja pod magično mejo treh odstotkov.

Grobosti življenja v tem času niso občutili vsi. O povečevanju dohodkovne neenakosti imamo jasne podatke, očitno pa se povečuje tudi premoženjska neenakost. Sto letošnjih najbogatejših Slovencev ima po ugotovitvah revije Manager 4,5 milijarde evrov premoženja, kar je dve milijarde več, kot so imeli najbogatejši leta 2011.