Kdo je boljši?

Sto dni vlade je tisti trenutek, ko politični analitiki opravijo analize videnega. Tokrat sta priložnost dobila sociolog Matevž Tomšič in filozof Igor Pribac, ki ju je za mnenje prosila Slovenska tiskovna agencija (STA), povzeli pa so ga tudi drugi mediji v državi. Kaj sta dejala? Oba sta z vlado Mira Cerarja nezadovoljna. Tomšič meni, da do zdaj ni storila tako rekoč nič konkretnega, Pribac, da je bilo delo v vladi v skladu z njegovimi pričakovanji, »ki pa niso bila visoka«. Cerarjeva vlada naj bi bila, meni Tomšič, neoperabilna, »v mirovanju«, obljube o bolj etični politiki se ne izpolnjujejo. Tudi Pribac meni, da vladi primanjkuje političnih izkušenj, da »hodi v prazno, niha in je nerodna«.

Pred dvema letoma, maja 2012, sta politična analitika Matej Makarovič in tudi takrat Igor Pribac ob enakem simbolnem trenutku dobila priložnost, da ocenita prvih sto dni vlade Janeza Janše; spet za STA. Kaj sta dejala takrat? Nad drugo vlado Janeza Janše sta bila pozitivno presenečena. Makarovič je poudaril, da je bila pri pogajanjih s sindikati vlada izredno spretna, Pribac pa, da je z varčevanjem »povečala kredibilnost Slovenije na finančnih trgih«, pri čemer naj bi se bila Janševa trda metoda izkazala za uspešnejšo od metod Boruta Pahorja. Tudi Makarovič je omenil visoko stopnjo »odločnosti« Janeza Janše – a v povezavi s pravilno mešanico »pripravljenosti na kompromise«.

Da, res je, Cerarjeva koalicija je pri pogajanjih s predstavniki zaposlenih v javnem sektorju prihranila 39 milijonov evrov namesto načrtovanih 130, drugi vladi Janeza Janše pa je uspelo v prvih stotih dneh vladavine maso plač in nadomestil znižati za 134 milijonov evrov. Toda tako hud uspeh to ni bil. Sodišča so kasneje presodila, da so bile pokojnine znižane diskriminatorno, da je bilo izplačilo regresa javnim uslužbencem ustavljeno nezakonito, tako kot tedanja uskladitev javnih plač. Nazadnje je morala država različnim skupinam vrniti od 170 do 250 milijonov evrov. Hkrati je zaradi varčevalne manije pobrala za 1,1 milijarde evrov davkov manj, kot je bilo načrtovano.

Tudi politični analitiki se torej lahko motijo.