Angel v belem

Evtanazija je bila v Sloveniji dolga leta tema, ki je ni bilo smiselno načenjati. Vse se je končalo pri republiški komisiji za medicinsko etiko, ki jo je vodil danes pokojni dr. Jože Trontelj. »Seveda je mogoče in tudi treba veliko več storiti za varovanje in negovanje dostojanstva na smrt bolnega ali umirajočega. A ne tako, da ga ubijemo,« je na primer dejal v intervjuju za Mladino. »Zdravniki in oskrbovalci umirajočih trdijo, da ne gre za željo umreti, ampak za klic na pomoč,« je odgovoril na vprašanje, zakaj umirajočemu ne bi izpolnili zadnje želje. Po njegovem bi ustrezno urejena in zasnovana paliativna oskrba odpravila razloge za evtanazijo.

Dr. Trontlja je na čelu komisije zamenjal dr. Božidar Voljč. Za zdaj ni bilo zaznati namigov, da bi se odnos do evtanazije spremenil. Je pa primer, o katerem je bila javnost obveščena ta teden, vsekakor priložnost za vnovično razpravo.

Zdravnik na intenzivnem oddelku Nevrološke klinike v Ljubljani naj bi bil 83-letniku, ki ga je zadela huda kap in bi vsekakor umrl v nekaj dneh, na željo svojcev vbrizgal mešanico morfija in kalija. Veliki odmerki morfija so v takih primerih uveljavljena praksa in pogosto ni povsem jasno, ali smrt dejansko povzroči bolezen ali velik odmerek zdravila. Sporen je kalij, ki je med drugim tudi zadnji med snovmi, ki jih vbrizgajo na smrt obsojenim zapornikom, saj povzroči zastoj srca.

Zdravnik je začasno suspendiran, in čeprav naj bi bil nadrejenemu očitano dejanje sprva priznal, se je nato na uradnem zaslišanju menda branil, češ da tekočine ni vbrizgal v žilo. Ker je pokojni že pokopan in je bilo domnevno dejanje storjeno na prošnjo svojcev, je malo verjetno, da bo mogoče neizpodbitno dokazati nasprotno.

Pri napredovani kronični neozdravljivi bolezni bi bila lahko oblast nad lastnim življenjem še edina moč, ki jo umirajoči imajo. A jim tega zaradi strahu in lažne morale nismo pripravljeni omogočiti.

Razumevanje umiranja gre v napačno smer. Smrt se je institucionalizirala. Bolniki vse prepogosto umirajo v bolnišnicah, priklopljeni na vse mogoče cevke in naprave. Stroški za zdravniško oskrbo so v zadnjih dneh življenja nemalokrat ogromni, čeprav takšna oskrba zgolj malenkostno odlaga neizbežno.

Vsekakor bi bilo treba najprej poskrbeti, da bi bil vsak umirajoči deležen ustrezne paliativne oskrbe, da ga ne bi bilo strah, da bi umiral v hudih mukah. Za zdaj je paliativna oskrba na voljo le nekaj sto umirajočim na leto, večinoma obolelim za rakom. A v Sloveniji vsako leto umre približno 19 tisoč ljudi. Na vzorcu 60 bolnikov so na Onkološkem inštitutu ugotovili, da so stroški samo za zdravila pri bolnikih, ki niso vključeni v paliativno oskrbo, v zadnjih šestih dneh življenja za 150 odstotkov višji. Prav tako bi bilo treba ljudi bolj spodbujati, naj obiščejo zastopnika pacientovih pravic in pri njem izrazijo vnaprejšnjo voljo glede ohranjanja pri življenju, saj bi to olajšalo marsikatero dilemo zdravnikov na intenzivnih oddelkih.

Ko je za vse to poskrbljeno, razloge, zaradi katerih bi si kdo prizadeval za evtanazijo, dejansko večinoma odpravimo. A takrat jo lahko tudi brez slabe vesti dovolimo.

*Po zaključku redakcije smo izvedeli, da naj bi bil isti zdravnik osumljen večih primerov domnevne evtanazije.