So najslabši res vztrajno zagnani?

Sedaj, ko smo vsi v šoku zaradi morilskega pohoda v prostorih tednika Charlie Hebdo, je pravi trenutek, da si drznemo misliti. Sedaj in ne kasneje, ko se bodo stvari umirile, kot nas poskušajo prepričati zagovorniki cenene modrosti: najtežje je združiti razgretost situacije in dejanje mišljenja. Mišljenje s hladne distance ne proizvede bolj uravnovešene resnice, temveč normalizira položaj in nam omogoči, da se izognemo ostrini resnice.

Misliti pomeni, da presežemo patos univerzalne solidarnosti, ki je eksplodirala v dneh po dogodku in dosegla vrhunec 11. januarja, v nedeljskem spektaklu, kjer so se za roke držala velika politična imena z vsega sveta, od Camerona do Lavrova, od Netanjahuja do Abasa – če je kdaj obstajala kakšna podoba hipokritske zlaganosti, je bila to nedvomno ta. Prava gesta v slogu tednika Charlie Hebdo bi bila objava naslovnice, ki se grobo in neokusno norčuje iz tega dogodka, s karikaturami Netanjahuja in Abasa, Lavrova in Camerona ter drugih parov, ki se strastno objemajo in poljubljajo, medtem ko za hrbti brusijo nože.

Seveda moramo pariške poboje nedvoumno obsoditi kot napad na samo bistvo naših svoboščin in ta obsodba mora biti brez vsakega prikritega svarila (v slogu »Charlie Hebdo je kljub vsemu preveč provociral in poniževal muslimane«). Zavrniti moramo vsako podobno sklicevanje na blažilni širši kontekst: napadalca sta bila globoko prizadeta zaradi grozot ameriške okupacije Iraka (prav, zakaj nista potem napadla kakšnega ameriškega vojaškega oporišča, namesto francoskega satiričnega časopisa?), muslimani so na Zahodu dejansko komaj tolerirana in izkoriščana manjšina (Afričani so to še bolj, pa vendar se ne spuščajo v bombardiranje in pobijanje) itd. Takšno sklicevanje na kompleksnejše ozadje je sporno, ker ga lahko uporabimo tudi v zvezi s Hitlerjem: tudi on se je skliceval na krivičnost versajske pogodbe, pa vendar je bil boj proti nacističnemu režimu z vsemi mogočimi sredstvi popolnoma upravičen. Poanta ni v tem, ali so krivice, ki spodbujajo teroristična dejanja, resnične ali ne, temveč v politično-ideološkem projektu, ki vznikne kot reakcija na te krivice.

Toda to še ni dovolj – misliti moramo dalje in takšno nadaljnje mišljenje nima nobene zveze s poceni relativiziranjem zločina (mantra tipa »zahodnjaki smo zagrešili grozljive pokole v tretjem svetu, sedaj pa hočemo obsojati takšna dejanja«). Še manjšo zvezo ima s patološkim strahom številnih liberalnih levičarjev, da so krivi islamofobije. Za te lažne levičarje je vsaka kritika islama izraz zahodne islamofobije, Salman Rushdie je bil obtožen nepotrebnega izzivanja muslimanov in tako (vsaj delno) odgovoren za fatvo, ki ga je obsodila na smrt itd. Rezultat takšne drže je pričakovan: bolj ko se zahodni liberalni levičarji poglabljajo v svojo krivdo, bolj jih muslimanski fundamentalisti obtožujejo, da so zgolj hinavci, ki hočejo prikriti svoje sovraštvo do islama. Njihov položaj dosledno ponazarja paradoks nadjaza: bolj ko ubogaš, kar Drugi zahteva od tebe, bolj si kriv. Bolj ko toleriraš islam, močnejši bo pritisk nate ...

Zato se mi tudi pozivi k zmernosti zdijo nezadostni, recimo trditev Simona Jenkinsa (The Guardian, 7. januarja), da je naša naloga, »da ne odreagiramo pretirano in posledicam ne posvečamo pretirane medijske pozornosti. Vsak dogodek je treba obravnavati kot bežno grozovito nesrečo.« Napad na tednik Charlie Hebdo ni bil zgolj »bežna grozovita nesreča«, sledil je natančni verski in politični agendi in je bil kot tak očitno del veliko širšega vzorca. Seveda ne smemo pretirano odreagirati, če se s tem mislimo vdati slepi islamofobiji – vendar moramo neusmiljeno analizirati ta vzorec.

Ali ni vzpon radikalnega islamizma ravno vzporeden z izginotjem sekularne levice v muslimanskih državah?

Veliko nujnejše, močnejše in učinkovitejše od demoniziranja teroristov kot herojskih samomorilskih fanatikov je razkrinkanje tega demoničnega mita. Friedrich Nietzsche je že davno opazil, da se zahodna civilizacija giblje v smer poslednjega človeka, apatičnega bitja brez močnih strasti ali zavez. Ker je ta poslednji človek nezmožen sanjati in je utrujen od življenja, se ne izpostavlja nobenim tveganjem, išče zgolj udobje in varnost, izraz medsebojne tolerance: »Malo strupa tu in tam: to zagotavlja prijetne sanje. In na koncu veliko strupa za prijetno smrt. Ti ljudje imajo svoja drobna dnevna in nočna ugodja, vendar skrbijo za zdravje. ‘Mi smo odkrili srečo’ – pravi poslednji človek in pomežikne.«

Dejansko se zdi, da razkol med permisivnim prvim svetom in fundamentalistično reakcijo nanj vedno bolj sledi nasprotju med dolgim in zadovoljnim življenjem, polnim materialnega in kulturnega bogastva, in posvečanjem lastnega življenja transcendentnemu razlogu. Ali ta antagonizem ni enak nasprotju med tistim, kar je Nietzsche imenoval »pasivni« in »aktivni« nihilizem? Zahodnjaki smo Nietzschejevi poslednji ljudje, zatopljeni v neumna vsakodnevna ugodja, muslimanski skrajneži pa so pripravljeni tvegati vse in se angažirati v boju vse do samouničenja. Drugi prihod Williama Butlerja Yeatsa očitno zelo dobro povzema naše sedanje stanje: »Najboljšim manjka sleherna prepričanost, a najslabši so vztrajno zagnani.« To je izvrsten opis trenutnega razkola med anemičnimi liberalci in razvnetimi fundamentalisti. »Najboljši« niso več zmožni popolnega angažmaja, »najslabši« pa se angažirajo v rasističnem, verskem in seksističnem fanatizmu.

Toda ali teroristični fundamentalisti res ustrezajo temu opisu? Očitno jim manjka poteza, ki jo zlahka opazimo pri vseh avtentičnih fundamentalistih, od tibetanskih budistov do ameriških amišev: odsotnost resentimenta in zavisti, globoka brezbrižnost do nevernikovega načina življenja. Če današnji tako imenovani fundamentalisti res verjamejo, da so našli svojo pot do Resnice, zakaj bi se potem čutili ogrožene od nevernikov, zakaj bi jim sploh zavidali? Ko budist sreča zahodnega hedonista, ne obsoja. Zgolj dobrohotno pripomni, da je hedonistovo iskanje sreče obupano početje. V nasprotju z resničnimi fundamentalisti lažne fundamentaliste globoko nadleguje, intrigira, fascinira grešno življenje nevernikov. Prav čutimo, da se v boju proti grešnemu drugemu borijo proti lastni skušnjavi.

Na tej točki se Yeatsova diagnoza sedanjega stanja izkaže za nezadostno: strastna napetost teroristov priča o pomanjkanju resničnega prepričanja. Kako krhka mora biti muslimanova vera, če čuti, da ga ogroža neumna karikatura v tedenskem satiričnem časopisu? Fundamentalistično islamsko nasilje ne temelji na teroristovem prepričanju o lastni večvrednosti in v njegovi želji, da zaščiti svojo kulturno-versko identiteto pred napadi globalne potrošniške civilizacije. Težava s fundamentalisti ni, da jih imamo za manjvredne mi, temveč da se imajo sami prikrito za manjvredne. Zato jih naša ponižna politično korektna zagotovila, da ne čutimo nobene vzvišenosti do njih, samo še bolj razbesnijo in hranijo njihov resentiment. Problem ni kulturna razlika (njihovo prizadevanje, da ohranijo svojo identiteto), temveč nasprotno, da fundamentalisti že so takšni kot mi, da so prikrito že ponotranjili naše standarde in se merijo po njih. Paradoksno, kar fundamentalistom res manjka, je natanko nekaj tistega zares »rasističnega« prepričanja o njihovi lastni večvrednosti.

Nedavne okoliščine muslimanskega fundamentalizma potrjujejo stari uvid Walterja Benjamina, da »vsak vzpon fašizma priča o spodleteli revoluciji«: vzpon fašizma je neuspeh levice, a hkrati tudi dokaz, da je obstajal revolucionarni potencial, nezadovoljstvo, ki ga levica ni zmogla mobilizirati. Ali ne velja isto za današnji tako imenovani »islamski fašizem«? Ali ni vzpon radikalnega islamizma ravno vzporeden izginotju sekularne levice v muslimanskih državah? Ko so talibani spomladi 2009 zavzeli dolino Svat v Pakistanu, je New York Times poročal, da so organizirali »razredni upor, ki izkorišča globoke razpoke med manjšino bogatih zemljiških posestnikov in njihovimi najemniki«. Toda če talibani z »izkoriščanjem« bednega položaja kmetov »naznanjajo tveganja v Pakistanu, ki ostaja povečini fevdalen«, kaj potem liberalnim demokratom v Pakistanu in v ZDA preprečuje, da bi podobno »izkoristili« to bedo in poskušali pomagati revnim kmetom? Žalostna posledica tega je, da so fevdalne sile v Pakistanu »naravni zaveznik« liberalne demokracije ...

Kdor noče kritično govoriti o liberalni demokraciji, naj molči tudi o verskem fundamentalizmu.

Kaj pa osrednje vrednote liberalizma: svoboda, enakost itd.? Paradoks je v tem, da sam liberalizem ni dovolj močen, da bi jih rešil pred fundamentalističnimi napadi. Fundamentalizem je – seveda lažna, mistificirajoča – reakcija na dejansko pomanjkljivost liberalizma, zato ga liberalizem vedno znova generira. Liberalizem, ki je prepuščen samemu sebi, bo počasi spodkopal samega sebe – edino, kar lahko reši njegove osrednje vrednote, je obnovljena levica. Če naj ta ključna dediščina preživi, bo liberalizem potreboval bratsko pomoč radikalne levice. To je edini način, kako premagati fundamentalizem in mu spodnesti tla pod nogami.

Odgovoriti na pariške poboje z mišljenjem pomeni opustiti domišljavo samozadovoljstvo permisivnih liberalcev in sprejeti, da je konflikt med liberalno permisivnostjo in fundamentalizmom v zadnji instanci lažni konflikt – začarani krog dveh polov, ki se medsebojno porajata in predpostavljata. Kar je Max Horkheimer že v tridesetih letih rekel glede fašizma in kapitalizma – kdor noče kritično govoriti o kapitalizmu, naj molči tudi o fašizmu –, je treba navezati na današnji fundamentalizem: kdor noče kritično govoriti o liberalni demokraciji, naj molči tudi o verskem fundamentalizmu.

* Prvo verzijo tega komentarja je Slavoj Žižek napisal za New Statesman.