Alfa orel

Slovenija ima po dolgem času spet športno disciplino, v kateri se lahko pohvali ne zgolj z uspešnostjo posameznikov, temveč z nenehno prisotnostjo celotne ekipe v svetovnem vrhu. Smučarski skakalci se redno uvrščajo med najboljše na svetu in dosegajo tudi moštvene uspehe. Prvi med njimi je Peter Prevc, pri 22 letih že dobitnik srebrne in bronaste medalje na igrah v Sočiju, drugouvrščeni v skupnem seštevku lanskega svetovnega pokala in zmagovalec lanskega svetovnega pokala v poletih. V letošnjem izjemno izenačenem svetovnem pokalu je za zdaj na tretjem mestu.

Danes imate prost dan?

No ja, prost ravno ni, spim pa doma. In že to je precej »prosto«.

Kaj pa bi počeli, če bi imeli res povsem prost dan?

To je izraz, ki ga v tem obdobju skoraj ne poznam. Verjetno pa bi se odpravil pogledat na kakšen hrib pa s prijatelji bi se morda kaj usedli in pogovorili.

Ko berem intervjuje z vami, večkrat dobim občutek, da vam gredo nekatera novinarska vprašanja na živce. Imam prav?

Da. Težava je v tem, da se moji odgovori hitro začnejo ponavljati. Danes (pogovor je nastal v ponedeljek, op. a.) smo na primer imeli novinarsko konferenco po koncu novoletne turneje in poletov na Kulmu. Na njej sem moral še enkrat povedati vse, kar sem novinarjem že povedal na prizoriščih tekem. Ampak ker je tokrat prišlo še nekaj drugih medijev, je bil treba vse povedati na novo.

Je pa to del posla ...

To je res in s tem se je pač treba sprijazniti. Morda mi pa celo prav pride, saj me sili k temu, da si poskušam obogatiti besedni zaklad, s tem ko poskušam isto stvar povedati na drugačen način.

Kaj vam je všeč pri skokih?

Všeč mi je, da sem veliko zdoma. Da pridem domov, spravim stvari iz kovčka, jih spet spakiram in grem. Najbolj pa me je zagotovo potegnil adrenalin. Večja je skakalnica, več ga je, bolj te je strah, bolj paziš na vsak gib. Pa tudi izkušnja letenja, posnemanje ptičev, za kar si je človek vedno prizadeval. Skakalci se temu vsaj malenkostno približamo.

Pa razmišljate tudi, da bi se vrgli v padalstvo, morda celo base jumping ali letenje s posebno obleko (wingsuit)?

Dejansko sem o tem že precej razmišljal. Je pa do tja zelo dolga pot. Opravil sem sicer že nekaj skokov iz letala, a mi zmanjka časa, da bi nabral zadostno število skokov, da bi lahko razmišljal o tem. Veseli me tudi jadralno padalstvo. Že dolgo imam v mislih, da bi moral narediti kakšen izpit v tej smeri. Ampak preprosto, dokler sem tako visoko v smučarskih skokih, je to pač prioriteta.

Ko si mlad, pač najprej skočiš in šele potem razmišljaš, kaj vse bi lahko šlo narobe. Ko si starejši, si najprej v glavi prevrtiš vse črne scenarije.

Ko je Primož Peterka zmagoval v svetovnem pokalu, ste bili stari okoli pet let. Ste ga gledali po televiziji?

Ne spomnim se. Verjetno pa sem ga kdaj gledal, glede na to, da ga je gledala vsa Slovenija.

Ni pa on razlog, da ste se navdušili za smučarske skoke?

Ne. Skakalec sem postal, ker me je oče odpeljal v klub v Kranju. Tudi sam je bil rekreativni skakalec. Že v Dražgošah smo imeli manjšo skakalnico, nato pa smo se preselili v Dolenjo vas pri Železnikih, kjer je prav tako zelo blizu naše hiše stala skakalnica. Enkrat na leto je bila na njej tekma, in ko sem bil dovolj star, so tudi meni pustili skakati na njej. Ko je oče videl, da se mi zdi zadeva zanimiva, me je posadil v avto, odpeljal v smučarski klub in jim rekel, naj se ukvarjajo z mano.

Omenili ste, da vas je na vrhu skakalnice še vedno kdaj strah.

Ko gre za manjše skakalnice, me pravzaprav niti ni strah. Je pa velik preskok, ko greš na velikanko. Na navadnih skakalnicah skačemo največ 140 metrov, na velikankah pa se danes leti tudi do 240 metrov. Na velikanke te po navadi ne spustijo pred 18. letom, hkrati pa prav z leti pridobivaš več spoštovanja in strahu. Ko si mlad, pač najprej skočiš in šele potem razmišljaš, kaj vse bi lahko šlo narobe. Ko si starejši, si najprej v glavi prevrtiš vse črne scenarije.

Ljudska legenda pravi, da na vrhu velikanke v Planici ne smeš biti povsem trezen. Kako izmišljena je? Imate kakšne insajderske informacije?

Predvidevam, da so pred nekaj deset leti, ko so skakali brez posebne opreme in s kapami namesto čelad, tu pa tam spili kakšno šilce za pogum. V današnjem svetu pa se je šport tako razvil in konkurenca je tako huda, da je alkohol samo minus na vseh področjih.

A vseeno obstaja vtis, da so smučarski skakalci nadpovprečno nagnjeni k popivanju.

Pred časom so nam ustvarili tak sloves. Zagotovo je bilo kaj na tem. Mislim pa, da se je to danes zelo umirilo.

Kdaj ste bili nazadnje pijani?

Poleti. Takrat je več časa za druženje, lahko greš na kakšno zabavo. Ampak s septembrom je tega konec.

Pri smučarskih skokih so me vedno begali nenadni padci forme skakalcev. Kako je mogoče, da skakalec en dan zmaguje, le teden pozneje pa se sploh ne uvrsti na tekmo? Kaj je tisto, kar zgubi, in kam to gre?

Gre nekam nazaj v glavo. Močan občutek samozavesti, ko točno veš, kaj moraš narediti med zaletom in skokom. Ritual pred skokom je zelo pomemben. In ko najdeš takega, ki ti ustreza, se ga je treba držati kot plota, dokler deluje.

Sodelujete s psihologom?

Za zdaj še nisem začutil potrebe po tem. Trenerju popolnoma zaupam, pozna me tako dobro, da me samo pogleda in natanko ve vse o meni. Popolnoma zaupam njegovim napotkom in za zdaj ne vidim smisla, da bi v to vlekel koga tretjega.

Z vsemi uspehi v zadnjem času je gotovo prišlo veliko ponudb za sponzorstva. Ste katero zavrnili?

O tem niti ne odločam sam. Sponzorja je treba zavrniti, če je konkurenca tistim, ki jih že imaš.

Obstaja kakšna organizacija, ki bi jo z veseljem predstavljali, pa se še ni oglasila?

Blizu bi mi bila kakšna organizacija, ki ljudi spodbuja h gibanju. Prepričan sem, da bi se veliko ljudi počutilo precej bolje, če bi se nekajkrat na teden pošteno razmigali.

Skakalci nosimo povsem enako opremo pri plus 30 ali minus 30 stopinjah.

Pri smučarskih skokih samih se niti ne razmigate pošteno. Se med skokom sploh spotite?

Od takrat, ko se spustiš z rampe, pa do pristanka se seveda ne spotiš. Grem pa pogosto povsem moker na rampo in povsem moker iz izteka. Navdušenje, trema, evforija, strah in zbranost naredijo svoje. Seveda pa se tudi brez tega pošteno »prešvicaš« vsaj dvakrat na dan, da do tega sploh prideš. Kdo bi morda res pomislil, zakaj za nekaj sekund potrebujemo toliko treninga, a poanta je v tem, da je treba v nekaj stotinkah odskoka pokazati vse, kar si počel. In ko enkrat odločajo take malenkosti, moraš biti izjemno natreniran, da ti to uspeva.

Vas v dresu zebe?

Zelo odvisno. Skakalci nosimo povsem enako opremo pri plus 30 ali minus 30 stopinjah. Takoj ko bi kakšno plast dodali ali odvzeli, bi morali spreminjati velikost dresov. Na tekmah niti nisi dolgo na mrazu, težava so lahko bolj treningi v mrazu. Najprej ti zmrznejo noge in mraza tako ne čutiš več, potem še roke, nato pa je treninga počasi že konec in se greš lahko odtajat. Poleti pa vse teče od tebe, po treningu skozi šive kombinezona pronicajo kapljice znoja. Ne morem reči, da takrat dresi ravno prijetno dišijo.

Še vedno živite doma?

Da.

Finančno ste glede na nagrade za uspehe že dovolj preskrbljeni, da bi lahko odšli na svoje. Kako to?

Kaj pa vem. Morda zaradi udobja. Naša domača hiša je dovolj velika, nikoli ni dolgčas. Poleg tega pa me večino leta sploh ni doma. Pozimi bi bilo moje lastno domovanje prazno.

Imate izmed petih bratov in sester vsaj najboljšo sobo?

Vsekakor. Pri nas doma je tako, da dobiš svojo sobo, ko greš v srednjo šolo. In ker sem najstarejši, sem seveda prvi izbiral.

Kje pa je po vašem starostna meja, ko bo treba razmisliti o selitvi?

Že kar prihaja. Počasi nočem več biti breme doma. Pa ne da mi starši nočejo več pomagati. Sam mislim, da jim ne bi bilo več treba.

Ko se boste selili na svoje, boste ostali v domačem okolju ali se boste urbanizirali?

Urbaniziral se po mojem ne bom nikoli. Potrebujem pogled na velik travnik. Morda bi bilo smiselno, da se, vsaj dokler se ukvarjam s skoki, preselim bližje kakšne skakalnice ali vsaj v bližino avtoceste.

Imate že načrt za prihodnost po skokih?

Ne. Opazujem pa japonsko legendo smučarskih skokov Noriakija Kasaija, ki je star 42 let in še vedno uspešen. Tako da računam, da se mi prihodnjih 20 let ne bo treba preveč ukvarjati s tem (smeh). Nimam plana B.

Šola?

Počiva. Gimnazijo sem končal in skoraj izdelal prvi letnik Fakultete za organizacijske vede v Kranju. Potem pa so prišli športni uspehi in obveznosti so se preveč nakopičile.

Bi danes študij nadaljevali ali šli v kakšno povsem drugo smer?

Morda bi že gimnazijo raje zamenjal s kakšno poklicno srednjo šolo in se od tam izobraževal naprej.

Omenili ste, da so vam pri skokih všeč pogosta potovanja. A kaj sploh vidite na teh potovanjih, razen gorskih vasic s skakalnico?

Vidiš pravzaprav res samo hotel in skakalnico. Menjaš pa okolje, začutiš druge ljudi, druge države. Poleg tega si neprestano v družbi ljudi z enakimi interesi.

Navdušujeta me poštenost in urejenost Avstrijcev in Skandinavcev. Zakon je tam zakon. Pri nas pa vsak gleda, kako bi zakon zaobšel ali kako bi se izognil plačilu davkov.

Kaj pa vas je na potovanjih najbolj navdušilo?

V glavi sta mi ostali poštenost in urejenost Avstrijcev in Skandinavcev. Zakon je tam zakon. Pri nas vsak gleda, kako bi zakon zaobšel ali kako bi se izognil plačilu davkov, v teh državah pa razmišljajo drugače: davke je treba plačati, mi jih bo država že vrnila na drug način, prek zdravstva, šolanja ...

Kako ste to spoznali?

V teh državah nam preprosto nihče ne jamra. Prideš na Norveško. Sladkor, alkohol, tobak, bencin, avtomobili, vse je pošastno drago. Enak avto na Norveškem stane enkrat več kot pri nas. Pri nas si mislimo, kako je Norvežanom lepo, ker imajo visoke plače. A visoki so tudi stroški. Luksuzne dobrine so zelo obdavčene in nihče se ne pritožuje, ker ve, da bi lahko shajal z manj. Kdor si več privošči, pa mora več dati državi. Slovenec bo tujcu potožil, češ koliko davka sem moral plačati, država me spet odira. V teh državah tega ne slišiš.

Bi raje živeli v taki državi?

Skoraj res.

Je pa res, da bi glede na svoj zaslužek počasi že lahko prestopili na »drugo stran« in se začeli hudovati nad višino davkov, ki vam jih poberejo. Morda razmišljate o selitvi v Monako?

Za kaj takega potrebuješ na računu vsaj šest ničel, do tja pa je še precej daleč. A se mi dejansko ne zdi logično, da je dosežek na športnem tekmovanju obdavčen enako kot dosežek na športni loteriji.

Pa ste le tudi sami malo pojamrali.

Sem. Obkrožiti nekaj številk se mi pač ne zdi enako kot uspeh na podlagi desetletnega treninga. A davki so pač taki, kot so, in jih je treba sprejeti.