Kritika / Slavenka Drakulić: Obtožena

+ + + +

Zamolčano navzven, razkričano navznoter

Ko pripovedovalka napove, da se na sodišču ne bo branila, ker bi s tem izdala materino bolezen in domače razmere in vse izrojeno in skvarjeno pod povrhnjico, pomislimo, da gre za zgodbo o usodni skrivnosti. Pa ne, skrivnost je samo ena, a zato ta toliko nadrobneje in večkrat povedana.

Morilka matere, ki jo po prvem strelu ustreli še nekajkrat, na videz hladnokrvno in skoraj sanitarno, že v krvi na tleh, se brani z molkom. Vendar je za molkom zgovoren in neprekinjen pripovedni tok, ki se spominja vsega, od prvih sadističnih vzgojnih ’preizkusov’, ki ji jih je zastavila mati, ko jo je zaklepala v klet in izpostavljala vsakovrstnim ’preizkušnjam’, da je sama pridobila čas, pobegnila staršem in se sestajala, na skrivaj – z bivšim možem. Brez katerega ni mogla, kot ji ni uspelo nikoli pobegniti obsojanju, nadzoru staršev. Zdaj tretja generacija vzame stvari v roke, v imenu drobnega napredka: mati ji je na vsakem koraku očitala, da ji je življenje dala in da ji ga lahko tudi vzame, ona pa z agresivnim dejanjem ustavi trpljenje in čustveno izsiljevanje navzdol. Z lastnim telesom in ubojem prepreči izživljanje in vsakršno kompenziranje manka nad najmlajšimi, prepreči, da bi se motnja in sprevrženost selili na nove rodove.

Drakulićeva napada prav patološko vedenje in izsiljevanje, ki nastane v togih in v prave vrednote zazrtih družinah. Ki od najmlajših pričakujejo, da bodo živeli v skladu s pričakovanji in morebiti popravili tisto, kar so sami zamudili v življenju. Otroci so tako predvsem projekcija, zato največje bogastvo, obetajo nadaljevanje največjega (družinskega) sna. Obenem žrtve postopno vse bolj brezčutnih in mehaničnih izvajalcev projekta.

Česar ji o torturi, večinoma psihični, a tudi konkretno telesni, ni uspelo povedati nikomur, zdaj toliko obširneje deli z nami. Saj je poskušala partnerju, pa je bil prešibak, da bi se uprl lastni materi in tašči. Zdaj ji teče; kompulzivno, repetitivno in kot da v transu, kakor da bi se vdala zapornica in bi voda zdaj drla in rušila, se vrtinčila in spodjedala: zato tudi variacije in vračanje k ves čas istim temam. Ravno s tem postopkom iz gradiva za novelo nastane roman, s kopičenjem in bohotenjem, s prepletanjem podrobnosti. Poskus prikaza zapletenega in tudi deviantnega odnosa in z vzgojo poškodovane osebnosti pa Drakulićeva le pelje malo preveč linearno in prehitro položi na mizo vse fabulativne adute, brez stopnjevanja.