Kultura / Komu vedno sreča laže?
Sedem žensk in osemintrideset moških

Letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenke. Sedem proti dvema.
© Borut Krajnc
V soboto, 7. februarja, na dan pred slovenskim kulturnim praznikom, je govornik na slovesnosti, ki jo vsako leto gosti srečna draga vas domača, predsednik državnega sveta Mitja Bervar poudaril, da gre za praznik, »ki nas ne razdvaja in ločuje, temveč globoko povezuje«. Njegove besede hitro dobijo ironičen podton, če vemo, da se v tem času tradicionalno podeljujejo Prešernove nagrade – odlikovanja za vrhunske umetniške dosežke, ki tako rekoč vsako leto povzročijo nekaj jeze, trenj, zgražanja, tu in tam kakšen škandal. Spomnimo se lanske prigode, ko je upravni odbor Prešernovega sklada mimo mnenja strokovne komisije za eno od področij odločil, da nagrado podeli Jožetu Možini. Ker letos posebnega škandala ni bilo, sta v ospredje stopili temi, ki podeljevanje Prešernovih nagrad spremljata tradicionalno: statistična odsotnost ustvarjalk in primerljiva odsotnost filmarjev, ki še vedno niso dočakali, da bi Prešernov sklad film obravnaval kot ločeno področje.