Strah ali izmikanje?

Novembra lani so ustavni sodniki odločili, da je zakonska določba, po kateri država zasebnim šolam financira 85 odstotkov stroškov plač in materialnih stroškov, neustavna. Po prepričanju petih sodnikov iz ustave izhaja, da mora država v celoti financirati vse javno veljavne programe, ne glede na to, ali se izvajajo v javni ali zasebni šoli.

Kadar ustavno sodišče odloči, da je neki zakon neskladen z ustavo, imajo politiki načeloma vedno dve možnosti. Večinoma se odločijo, da bodo spremenili zakon, a tokrat se je koalicija s podporo Združene levice in Zavezništva Alenke Bratušek odločila, da bo spremenila ustavo. Vanjo želi jasno zapisati, da je odločitev o višini financiranja zasebnih osnovnih šol v pristojnosti politike. Sicer je ustavno sodišče v drugačni zasedbi leta 2001 soglasno odločilo, da se že veljavni zapis v ustavi bere tako, a večina sedanjih sodnikov se zdaj s tem ne strinja.

Tako so ti ustavni sodniki ponovno uveljavili voljo Janeza Janše. Ko je bil Janša leta 2007 premier, je želel povišati državno financiranje zasebnih osnovni šol, a je predlog zaradi grožnje referenduma umaknil. Za tem so takratni poslanci SDS sprožili pobudo za ustavno presojo, vendar zaradi proceduralnih razlogov ni bila obravnavana. Leta 2013 so enako pobudo vložili Zavod svetega Stanislava, ki ima v lasti Osnovno šolo Alojzija Šuštarja v Ljubljani, ter dvoji starši otrok iz te šole.

Za tiste, ki zagovarjajo povečanje državnih sredstev za zasebne šole, bi težko rekli, da jih vodi skrb za javno dobro. To skupino sestavljajo vodstva teh šol, starši otrok, ki obiskujejo te šole, rimskokatoliška cerkev, ki ima v lasti tako šolo, ter stranki, ki podpirata cerkev, torej SDS in NSi. Zdaj je na njihovo stran stopilo še ustavno sodišče.

Ta »prestop« je bil sicer obrazložen, a na način, ki ga ne moremo sprejeti. Kot je v ločenem pritrdilnem mnenju pojasnil sodnik Jan Zobec, je v ustavi določena svoboda izobraževanja, iz te »pa po naravi stvari izhaja posameznikova svoboda, da izbere, v kateri šoli, zasebni ali javni, se bo izobraževal – ne pa zakonodajalčeva svoboda, da namesto njega izbiro opravi sam in ga s tem, četudi samo posredno, sili k vpisu na javne šole,« utemeljuje Zobec.

Gre za neoliberalno ideologijo, ki postavlja svobodo posameznika nad željo družbe, da vsem zagotovi kakovostno izobrazbo. Po Zobčevi interpretaciji enakovredno državno financiranje zasebnih šol ne more biti zadostno, ampak bi morali staršem dati vavčerje, s katerimi bi sami neposredno financirali šolo, ki bi jo izbrali za otroke. Vavčerji so stara neoliberalna zamisel, ki vključuje spodbujanje tekmovanja med šolami za učence. To je sicer lahko legitimno politično stališče, ne more pa obveljati, da naj bo zapisano že v ustavi.

Še v začetku tedna je sicer veljalo, da ima predlog sprememb ustave podporo celotne koalicije ter opozicijskih Združene levice in Zavezništva Alenke Bratušek. Prvopodpisani, Matjaž Han iz SD, je povedal, da je pri pisanju sodelovalo tudi ministrstvo za izobraževanje, ki ga vodi dr. Stanka Setnikar Cankar, ministrica iz kvote SMC. Kljub temu pa so si poslanci SMC v torek premislili. »Ta trenutek podpisov ne bomo dali,« pravi njihov predstavnik Rok Kunej. »Če bo ustavna komisija državnega zbora odločila, da je vsebina predloga primerna za nadaljnjo obravnavo, bomo tvorno sodelovali pri iskanju rešitve.«

Brez poslancev SMC predlog ne bo sprejet in njihovo zavlačevanje je nesmiselno. Ustavo je treba spremeniti. Tako, da v njej podporniki cerkve in neoliberalci ne bodo več mogli najti bližnjic za škodovanje javnemu dobremu.