Kritika / Future Brown: Future Brown

+ + +

Napihnjene govorice ob združitvah »superzasedb« je danes, ko je sodelovanje med različnimi glasbeniki mogoče že z enim samim klikom, treba jemati precej zadržano. Glasba pri takšnih projektih pogosto pristane v drugem ali tretjem planu, pravi namen takšnega druženja je po navadi zlasti privlačnost za medije in občinstvo.

No, če zmanjšamo pričakovanja, je takšno sodelovanje lahko povsem zabavno in zanimivo – verjetno vsak rad vidi svoje priljubljene glasbenike, združene na odru, ali pa ga zanima, kaj so skupaj sposobni ustvariti v studiu. In navsezadnje gre pri takšnih projektih že po definiciji za več kot zgolj glasbo.

Lep primer tega je v zadnjem letu eden pozornost zbujajočih glasbenih kolektivov Future Brown, ki je še pred izidom prvenca nastopil na barcelonskem Sonarju in so ga polni tako rekoč vsi glasbeni mediji. Pa sploh ne gre za klasično superzasedbo. Sicer je res, da imajo vsi njeni člani za sabo solistične plošče, toda te so za zdaj dosegle le bolj angažirano občinstvo. Newyorčan J-Cush je bolj kot po glasbi znan po vodenju založbe Lit City Trax, specializirane za footwork. Losangeleški dvojec Nguzunguzu se je prikupil fenom bass in grime glasbe. Največje pozornosti pa je bila do sedaj deležna četrta članica, v Kuvajtu rojena Londončanka Fatima Al Qadiri, ki se je s trendovsko eksotično elektronsko ploščo lani znašla pri vrhu nekaterih lestvic najboljših albumov.

Če že, lahko v tem primeru torej govorimo o nekakšni trendovski alterelektronski superzasedbi. In ta je zdaj izdala prvenec pri neodvisni britanski elektronski instituciji Warp Records. Starejši feni založbe, vajeni elektronskega odličništva, Future Brown jemljejo kot slabo šalo, toda kriza glasbene industrije ne prizanaša nikomur, zato Warpova poteza ne preseneča. Future Brown je nedvomno zasedba s potencialom za širše občinstvo, njena trendovska podoba in ambicije, ki segajo tudi v svet modne industrije, videoiger in filma, pa četverici in založbi zagotavljajo nove priložnosti. Spreminja se tudi glasba, in če že kaj, se zdi, da se Warp z novačenjem nove generacije producentov loteva temeljite posodobitve.

Album Future Brown kljub temu pusti nekoliko grenak priokus. Sodelovanje z uveljavljenimi vokalisti in MC-ji (Tink, Kelela, Johnny May Cash ...) prinaša žanrsko pisanost (trap, r’n’b, dancehall, grime ...). Hkrati pa se pojavi vtis, da se prav zaradi številnih gostujočih vokalistov izgubijo posebnosti štirih futurebrownovcev. Še več, ker na površje pridejo četverčeve pop ambicije, produkcija s seboj prinaša precej prežvečenih trikov in klišejskosti iz sorodnih mainstreamovskih muzik.

Glasba skupine Future Brown se sicer izogiba popularnemu enoumju in verjetno se nihče ne bi pritoževal, če bi jo denimo predvajale mainstreamovske radijske postaje. Je pa res, da je do sedaj alternativa navdihovala podobo mainstreama in ne obratno.