Problem izbrisanih tudi po 23 letih ni dokončno rešen

Združena levica (ZL) ob 23. obletnici nezakonitega izbrisa stalnih prebivalcev opozarja, da problem še vedno ni dokončno rešen. Vsi izbrisani prebivalci še vedno ne morejo pridobiti dovoljenja za prebivanje, tudi ureditev na področju odškodnin ni zadovoljiva.

26. februarja 1992 je ministrstvo za notranje zadeve 18.305 prebivalcev Slovenije, ki niso prevzeli slovenskega državljanstva, izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. »Ministrstvo ljudem, ki jih je izbrisalo iz registra, ni poslalo niti obvestila, da so izbrisani. Ljudje, ki so imeli do 25. februarja 1992 status osebe s stalnim bivališčem, so se znašli v evidenci tujcev. V tedanji pravni ureditvi ni bilo pravnega kritja za izbris. Izbris iz registra stalnih prebivalcev je bil nezakonit. S tem, ko je ministrstvo za notranje zadeve 18.305 ljudi izbrisalo, je tej množici izmaknilo pravni temelj njihove eksistence. Velik del pravne ureditve v Sloveniji je namreč zgrajen okoli statusa stalnega bivališča. Brez stalnega bivališča ne moreš dobiti delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja ne moreš dobiti službe. Brez stalnega bivališča ne moreš imeti zdravstvenega zavarovanja,« je v Mladini pisal Ali H. Žerdin.

V ZL ob 23. obletnici te množične kršitve človekovih pravic opozarjajo, da kljub sprejemu in noveli Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vsi izbrisani prebivalci še vedno ne morejo pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje. Prav tako Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne omogoča, da bi odškodnino pridobili vsi izbrisani prebivalci, ugotavlja ZL. »Neustrezna je tudi višina odškodnine za materialno škodo. Zakonodaja bo predmet ponovne presoje Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, vendar ob tej priložnosti pozivamo vlado, naj ne čaka na odločitve sodišč, ampak pomanjkljivosti odpravi sama skupaj z državnim zborom,« dodajajo v ZL.

Poleg tega so v ZL prepričani, da se v zvezi z izbrisom stalno ponavlja zavajajoča trditev, da so imeli vsi poznejši izbrisani prebivalci možnost pridobiti državljanstvo RS in da naj bi bila slovenska ureditev celo velikodušna. »Po 23 letih je čas, da jasno povemo, da slovenska ureditev državljanstva ni bila velikodušna, ampak normalna, ravnanje s stalnimi prebivalci, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, pa je bilo slabše kot v kateri koli drugi primerljivi državi. V Estoniji in Latviji je bila rusko govorečemu prebivalstvu nelegitimno onemogočena pridobitev državljanstva, nihče pa mu ni odvzel pravice do stalnega prebivanja, kar se je februarja 1992 zgodilo v Sloveniji,« poudarjajo.

Kot smo že pisali, je tudi Amnesty International v svojem letnem poročilu o stanju človekovih pravic ugotovil, da so pravice izbrisanih v Sloveniji še vedno kršene - okoli polovica od več kot 25.600 izbrisanih nima urejenega pravnega statusa v Sloveniji, s tem pa tudi ne dostopa do odškodnine. Manjkajo številni drugi ukrepi, ki bi zagotovili celovito popravo krivic.