Ciril Jazbec, fotograf

Na eni njegovih najprepoznavnejših fotografij je lovec, ki ponosno stoji na majhni ledeni gmoti sredi prostranega, temačnega, mrzlega morja.

Ta možak je eden najbolj spoštovanih pripadnikov inuitske skupnosti na Grenlandiji. Živi visoko na severu, v samotni vasici, ki šteje le kakih 200 duš. Preživljajo se z ribolovom in predelavo rib, in ker imajo majhno tovarno, jim to tudi uspeva. Mnoge druge odročne vasi te sreče nimajo in za to so, poleg vsega drugega, krive tudi podnebne spremembe. Ozračje se segreva, led tali, gladina vode viša. Vse to krči bivanjski prostor živali in ljudi.

Z Uunartoqom Løvstrømom sta se spoznala po spletu naključij, ki so neizogiben spremljevalec njegovih reportažnih podvigov. Načrtoval je pot na Aljasko, ki jo je na podobni odpravi raziskoval že leto prej, potem pa so ga pri National Geographicu vprašali, ali bi šel na Grenlandijo. In je šel. V male, tradicionalne skupnosti, ki vse bolj izginjajo. Z edino možno, helikoptersko povezavo je skoraj povsem na slepo odpotoval v mestece Uummannaq, a hitro naletel na prave ljudi in naslednji dan po petih urah vožnje s sanmi prispel v vasico, kjer je spoznal Løvstrøma. Tretji dan ga je prvič vzel s seboj na lov. Med enomesečnim druženjem z njim in drugimi domačini so stkali pristen, iskren, topel odnos. Vse to se zrcali tudi v njegovih fotografijah, ki niso le dokumentarne, ampak vedno avtorsko dokumentarne.

Sever Grenlandije je nedavno obiskal tretjič, tokrat prvič skupaj z novinarjem National Geographica. Reportaža bo objavljena jeseni, njegove fotografije z dosedanjih obiskov pa smo že lahko zasledili v številnih velikih medijih, tudi v New York Timesu in Der Spieglu, pa tudi na več razstavah. Te dni jih občudujejo obiskovalci največjega angleškega fotografskega festivala Format Festival, lani jih je razstavil na enem najpomembnejših fotografskih festivalov na svetu v Arlesu. Je celo prvi slovenski fotograf, ki si je tam izboril samostojno razstavo, in to dobesedno, saj se je leto prej udeležil ocenjevanja portfoliev in premagal skoraj tristoglavo konkurenco z vsega sveta. Žirijo je navdušil z zgodbo o aljaški skupnosti Shishmaref, ki že vrsto let čaka, da bo zapustila svoje zaradi segrevanja ozračja ogroženo domovanje. Prav ta zgodba mu je prinesla tudi Leicino nagrado za obetavnega mladega fotografa.

Ni naključje, da kot fotograf tako rad zahaja v majhne, tesno povezane skupnosti, saj je tudi sam odraščal v eni od njih. V Sebenjah, le streljaj proč od Tržiča. Kot otrok je komaj čakal, da so vsi skupaj pripravljali kres. Z vrstniki pa so ogromno časa preživeli v gozdu, kjer so imeli hiško na drevesu in tri bunkerje. Tam so se skrivali, snemali so filme, pokadili prvi čik … Tega delčka gozda danes žal ni več. Morda kot fotograf tudi zato raziskuje posledice nespametnega ravnanja ljudi z naravo.

Kot mulc je veliko bral, najraje pustolovske knjige. Malo je tudi že fotografiral, a šele, ko je profesorica umetnosti na ekonomski gimnaziji, kamor se je vpisal, ker je želel po očetovem vzoru tudi sam nekoč imeti podjetje, v njem prepoznala fotografski talent, se je začel poglabljati v raziskovanje in eksperimentiranje. Sledile so prve razstavice in nagrade, pa prva sodelovanja z oglaševalskimi agencijami, ki so postala še intenzivnejša med študijem ekonomije. Med drugim je fotografiral tudi kampanjo Iva Josipovića, ki je temu prinesla položaj predsednika Hrvaške.

Potem so na enem od Fotopubov njegove fotografije padle v oko priznanemu fotografu Paulu Lowu, sicer tudi vodji uglednega oddelka za fotografijo na London College of Communications. Prebil se je točno tja in magistrski študij sklenil z reportažo s Kiribatov, tihomorskega otočja, ki ga bo počasi v celoti prekrilo morje. To je bila njegova prva reportaža o posledicah podnebnih sprememb in takrat je tudi prvič delal tako, kot je zdaj njegova stalna praksa. Da je šel tja samo zaradi zgodbe. Da je tam ostal dlje časa. Da se je zbližal z domačini.

Ta projekt mu je odprl vrata v mednarodni prostor. Njegovi izjemni uspehi, ki so gotovo povezani s tem, da ni le odličen fotograf, temveč ima tudi občutek za končni izbor fotografij ter potrpežljivost za prijavljanje na natečaje in štipendije, pa se vse odtlej kar vrstijo. Pred mesecem dni ga je najprestižnejša fotografska agencija na svetu Magnum izbrala celo med 30 najboljših fotografov, mlajših od 30 let.

Pogosto se sprašuje, ali bi se tako prepričljivih reportaž, kot jih ustvarja na tujem, lahko lotil tudi v Sloveniji. Terensko delo terja toliko koncentracije in napora, da mora od vsega tega na koncu pobegniti. In pobegne seveda domov, k bližnjim.

Tako bo tudi naslednjo zgodbo naredil na tujem. Čez nekaj tednov se opravlja v Kenijo. Podobno kot pred leti v Ugandi bo tudi tokrat rušil stereotipe o Afriki.